| Zbirka zgodb
Foto: Robert Kruh Spremna beseda: Barica Smole Slovenija: Goga, 2010 |
|
![]() |
Muhe
"Grette je kihnila in si rekla gesundheit. Pogledal jo je. Nemka, iz mene je prišla Nemka. Po vsem tem ... Nemka. Plavolasa, modre oči, svetla polt, moj otrok brez mene."
|
![]() |
Organizem
"Po zapornike, ki so jih izpustili pred menoj, so v Haag poslali letala. Bil sem prvi, ki ni bil narodni heroj in zato mi je čuvaj pomolil železniško vozovnico do Sarajeva. Pozdravil sem ga z "Tot ziens" in odvrnil mi je z nedvoumnim "Tot nooit, hopelijk!""
|
![]() |
Trenutek spočetja
"Počitniški dom Tovarne – kako rad je socializem začenjal znova: sredi ničesar so postavili tovarno in uvozili so delovno silo. Po osmih urah v proizvodnji se je delavna sila spremenila v ljudi in za dodatnih 16 ur so delavcem morali zgraditi stolpnice in bloke, vrtce in šole. Ne univerz, ker izobražene delovne sile niso rabili, in ne restavracij, ker so vsi jedli v menzah, ki so bile last Tovarne, se zdravili v njenih bolnicah in na dopust hodili v njene počitniške domove. Še en začetek iz nič: zaliv, mogoče zapuščena ribiška vas, nakar pride Podjetje in zgradi počitniški dom, da lahko kmetje in ribiči postanejo delavski razred (natakarji in kuharji)." |
![]() |
Armade
"Otrok pa se je skrito smehljal. Pred očmi je podoživljal zadnje trenutke mogočne rimske armade, ki se je spremenila v goreči golaž ostankov ladjevja in trupel, preden je vse skupaj pogoltnilo morje." |
![]() |
Pride taka noč ...
"Očetov glas, pripoveduje o zatikanju.
|
![]() |
Stric
"Spustila je pogled. Dih je potegnila tako globoko, da je vrgel srce iz utripa. |
![]() |
Prekleta zdravila!
"Ko imaš takega otroka, se oviješ okoli njega kot varovalna koža. Potem ga ni več, ti pa ostaneš prazen, ne bosta te napolnili novo meso in kosti" |
![]() |
Duh
"Prime skodelico. Dlakavi, moški prsti, moj sin. Ni se obril, podrgne se s členki po ščetinah. Popije požirek, adamovo jabolko zapleše. Nasmehne se mi in zobje se zalesketajo. Njen nasmeh. Odloži skodelico."
|
![]() |
Dekliška noč
"Tanja je zaploskala od veselja, ko jo je Veronika povabila na nakupovalni izlet, še isti večer pa je vzela očetovo lovsko puško in si prestrelila glavo."
|
![]() |
V zidovih
"Gledala sva se in vprašal sem se: si ne bi raje poklical taksija? Včasih sem si predstavljal, da mi bo z leti želja po spolnosti ponehavala. Motil sem se. Le v odločilnem trenutku sem se vedno pogosteje potegnil nazaj, ne zaradi oslabelega libida, marveč zaradi misli: sem sposoben prenesti še eno življenjsko zgodbo?"
|