Miha Mazzini: ocene knjige Trenutki spoznanja


Zbirka zgodb.

 


Tu so objavljene le ocene knjige Trenutki spoznanja, ki jih na spletu ni, natisnili so jih le navedeni časopisi. Pregled vseh ocen je tukaj.

Dnevnik: (7. julij 2007)

Zbirka štirinajstih zgodb Trenutki spoznanja oblikuje skorajda pozitivistično spoznanje, da je življenje posameznika zgolj podaljšek življenja njegovih staršev in prednikov. Seznanimo se s posledicami odločitve za življenje drugega in panoptikonom težav, ki se zvrsti v samodejavnosti. Različno patološko tkivo junakov in zgodb vseskozi blažita ironija in humor, pogosto pa tudi kakšen nezaslišan dogodek. Če je Mazzini tud dosleden, je nediscipliniran ravno v popisu trenutkov, ki jih za spoznanje ne opredeljuje nič drugega kot dejstvo, da je po njih vse (ali nekaj) drugače. Umanjka mu občutek za problematičnost lastnih junakov, ki zavoljo tega ne zaživijo kot stvarne možnosti.
Ocena: -4, Ana Schnabl

In magazin: (št. 10, julij 2007)

Naša žena: (avgust 2007)

Danes pa se bomo vrnili v domače literarne loge. In če knjig za na dopust ne izbirate po priporočilih tistih, ki svetujejo kaj lažjega (to prepogosto pomeni: bedastega in dolgočasnega), bojo Trenutki spoznanja Mihe Mazzinija pravšnji za ta namen. Pa ne, da bi bile kratke zgodbe iz te knjige branje, ki bi vam težko obležalo v počitniškem želodcu, ne ustrašite se. Za povrh pa se boste mogoče z Mazzinijevo pomočjo še sami dokopali do kakšnih spoznanj. Morda se boste približno identificirali s kakšnim njegovim junakom.
Trenutki spoznanja so zelo živahno, berljivo in tenkočutno napisane zgodbe o medčloveških odnosih tukaj in zdaj. Mazzini je spreten brskalec po človeški psihi, in zelo pronicljiv diagnostik, analitik in zapisovalec te (slovenske) zateženosti, zagrenjenosti, tudi čudaškosti. Velika večina zgodb je bolj ali manj travmatičnih, in velika večina junakov je bolj antijunakov, čudakov, neuravnovešencev, na meji normalnega, če pa to ne, pa vsaj z velikimi duševnimi težavami in odkloni. To v glavnem niso samozavestni, zadovoljni ljudje, večinoma vsi so odtujeni sami sebi. In razgaljeni do obisti. Osebki, ki živijo ali samo vegetirajo po inerciji življenja, v čustvenem hladu in brez sočutja, z zakrnelim srcem. Zapadajo v čudne, tudi sprevržene odnose ali pa nosijo posledice svojih preteklih obremenilnih odnosov in so ujeti vanje, to so odnosi med moškim in žensko, med odraslimi otroki, med njimi in starši oz. odnosi v družini nasploh. Nekateri delajo obračune s svojim življenjem, s svojimi bližnjimi – tukaj padajo maske druga za drugo. Kot bi se avtor odločil zgolj za prikaz te temne plati človeških odnosov, za ljudi, ki so zrasli v pomanjkanju ljubezni in jih to tepe vse življenje. Manjka jim to zaledje ljubeče varnosti, ki ga človeku v mladosti da toplo in ljubeznivo domače zavetje. Mazzinijeve družine so vse po vrsti hladne, neustrezne, nedelujoče, čustveno prazne, celo sovražne, in čeprav so otroci iz teh družin morda zrasli v poklicno uspešne odrasle, imajo v srcu to kepo ledu – ki jo je tako težko stopiti – in se borijo z nemočjo, da bi se uravnovesili in našli svoje mesto v svetu. Če povzamem in malo abstrahiram, je Mazzinijev junak teh zgodb moški, njegove različne variacije, ki ima na eni strani težave s starši in posledično tudi z brati in sestrami, na drugi strani pa z ženskami, s partnerkami, s katerimi težko doseže harmoničen, poln odnos – in je ta velikokrat predvsem v znamenju (tudi čudaškega) seksa, za celovitejši odnos nekako zmanjka, česa? Energije, želje, moči, potrebe? Še največ distance do lastne obremenjenosti ima junak v prvi zgodbi Moško stranišče blizu Los Angelesa, ki pokaže svojo veliko vitalnost s tem, da se kar naprej zaljublja v vedno nove in nove ženske. To je njegov princip obstoja. V tej vsakič novi ljubezni njegovega življenja lahko manj kot čustveno nezrelost razberemo nekaj čustvene topline in odprtosti, ki ju tako primanjkuje drugim protagonistom. Meni je, morda paradoksalno, zelo šla do živega zgodba Stoti v Oklahomi, ki ima v nasprotju z drugimi manj razvidno fabulo, zato pa je zelo subtilna v prikazovanju nežnega, tipajočega ponovnega navezovanja pristnejših stikov med sinom in očetom po materini smrti – in celo z nekakšnim metafizičnim presežkom, hkrati pa zelo realistična in s skoraj najmanj premaknjenimi protagonisti. V tem ji je malo podobna tudi Pot na goro, v kateri glavna junakinja ni sposobna za razmerje z moškim, ker sta jo starša v otroštvu dala v rejo, da ne bi motila očeta pri delu, pri iskanju Boga. Kakšne človeške grozote! Naravnost grozljiva je tudi zgodba Podoben sem svojemu bratu, v kateri starša totalno manipulirata s svojim sinom, češ naj se v vsem zgleduje po svojem idealnem pokojnem bratu – za katerega se kasneje izkaže, da ga sploh ni bilo. Svoje mojstrstvo vživetja v psihotično duševnost, v njeno tesnobnost in obsesivnost Mazzini pokaže v zgodbi Noč, ko sta se Clark Gable in Carol Lombard zadnjič ljubila.
Ti sijajni psihološki portreti res niso knjiga, v kateri bi se prijetno udomačili in z nasmehom na ustih zadremali na ležalniku, lahko pa nas spodbudijo, da še sami malo raztrančiramo svoje družinske odnose, naredimo obračun in napišemo svoj trenutek spoznanja – in se nato veselo nasmehnemo.
Nives Vidrih

Playboy: (avgust 2007)

Delo, Književni listi: (22. avgust 2007)

Smrtno resna knjiga za smeh

Prebral sem Trenutke spoznanja Mihe Mazzinija. Prebral sem jih pravzaprav že drugič, kajti veliko večino teh besedil sem prebiral v času njihovega nastajanja. Vidim, da se mi avtor na začetku knjige zahvaljuje – ne spominjam se, da bi mu bil kakorkoli pomagal, mu kaj svetoval. Morda samo s tem, da sem pač prebral, kajti znan sem kot zelo strog bralec, »fah-idijot«, ki utegne branje že po prvih straneh odložiti, če ga ujezi s frigidnostjo, sentimentalnostjo ali sprenevedavostjo, in se avtorja ne pritakne več.

Nekoč sem si po krivici oblikoval neugodno sodbo o neki drugi knjigi, ki jo je napisal Miha Mazzini– o njegovem romanu Telesni čuvaj. Zdelo se mi je, da je z njo zavil proč s terena, na katerem je bil najmočnejši in kjer sem ga rad prebiral – s terena Drobtinic in Zbrke godb, s terena duhovite, ironične, kramljaške, anekdotične memoaristike in psihološko prenikavih literarnih domislic (kot je bila tista s tremi kondomi) – na veliko bolj spolzek teren brutalno-bizarnega, kjer bo pritegnil hvalo zgolj tistih bralcev, ki jih privlači alogična patologija. Celo odsvetoval sem mu objavo, češ da ga bo uspeh zapeljal še dlje proč od tistega, čemur pravim avtentičnost in česar v Telesnem stražarju tedaj pač nisem uzrl.

Trenutki spoznanja premorejo štirinajst besedil na 330 straneh, ki so, rekel bi, s pesniško voljo nanizana v tri cikluse, Noč, Jutro, Dan. Prva dva ciklusa obsegata pet besedil, tretji pa štiri; in človek si ne more kaj, da ne bi pomislil, da se bo v poznejših izdajah knjiga povečala in nazadnje zaokrožila še z enim besedilom Dneva in še s petimi besedili Večera. To bi bil resda formalizem zelo neusmiljene, trmaste vrste, ki si ga Mazzinijevo iskanje ne zasluži, saj njegove zgodbe prehajajo od prisile proti, če že ne svobodi, vsaj tistemu, čemur mlajši v svoji neizkušnji začudeno pravijo spokojnost starosti. Pisateljska zvestoba namreč ne velja le tistemu, kar je bilo, ampak tudi tistemu, kar bi moralo biti.

Prav na tej točki mi je spodrsnilo pri branju Telesnega čuvaja. Kajti zdaj, ko sem Trenutke spoznanja prebral, mi je jasno, da je bilo to, čemur sem pravil izlet v bizarnost, v resnici tvegano potovanje skoznjo, potovanje, ki ima konec lahko le na drugem koncu in ki ne nudi zasilnih izhodov.

Z Mazzinijem se po psihološkem profilu dokaj razlikujeva. To sicer ne pomeni, da nisva prijatelja – rekel bi prav nasprotno, da sva prijatelja tiste najboljše vrste, ki se znata pretolči tudi skozi hude medsebojne krize in nesporazume – seveda pa je res, da včasih govoriva drug mimo drugega, da sva si, metaforično govoreč, pes in mačka. Razlog je predvsem zelo različen pogled na razmerje faction/fiction v pisanju, pogled, ki je kljub različnosti pri meni in njemu legitimen, saj zaradi različnih značajev nujno potrebujeva različna ključa za uglaševanje tega dvojega. A bila bi slaba usluga nekompromisni zbirki, če bi zdaj kot kritik skušal »transponirati«, se zaradi takih ozirov vrtel okrog nje kot maček okrog vrele kaše.

Značajska nekompatibilnost med nama je morala biti razlog, da nisem opazil, kako skrajnje zaresno in niti najmanj ponarejeno, mondeno ali bralčevi želji podložno je njegovo pisanje tudi v elementu bizarnega, ki bi bilo v drugih rokah, denimo Stephena Kinga, samo vaba za bralčeva firbec. Tako kot jaz menim, da bi bila žaljivost ali goljufija, če bi si drznil pisati o čem drugem kot o sebi, tako namreč tudi Mazzini vztraja pri istem načelu, le da svoje pisateljske substance ne veže na kaka biografistična dejstva, ampak na avtonomni notranji – včasih se je reklo »pesniški« – svet. In razlika, ki je najbolj opazna, namreč da Mazzini uporablja raje tretjo osebo, pravzaprav ni idiosinkratična z mojo prvoosebnostjo, kajti njegova pozicija terja pač širši cordon sanitaire, ker je v njej toliko več tveganja pri izkopavanju »psiharheoloških« najdb. Pa čeprav se mu v njegove tretjeosebne reverberatorje ves čas naseljujejo tudi trdovratno prepoznavni drobci tako specifičnih pojavov – na primer jemanja diha v raznih oblikah ali pa kompulzivne obsedenosti s sporočilnostjo števil – da jih bralec, tudi če avtorja osebno ne pozna, hočeš nočeš, prav ali narobe, pripisuje njegovi izkušnji.

Mazzini raziskuje v večini svojih spoznanj eno samo ključno situacijo: kako nas življenjska dediščina – genska, vzgojna, vedenjska – programira v osebe, ki jim je bližina ogrožujoča, in ali lahko sploh kaj naredimo, da bi se »deprogamirali«. Zbirka ciklično sledi odraščanju tovrstnih programirancev in programirank, začenši s spočetjem (Noč), skozi njihovo otroštvo in adolescenco in mladost (Jutro) v dobo formalne odraslosti (Dan). Rešitve in odgovori so prepis tega razvoja, ki še ni končan – ki se morda pri nikomer nikoli ne more končati – kajti v eksistencialnem smislu smo vse življenje ujeti visoko gori na štuporamah vsak svojih prednikov, ki nas vodijo s štuporam spet njihovih prednikov itn. iz nedogledne preteklosti v že videno prihodnost.

O tej situaciji ne bom kazuistično govoril, kajti dovolj natančno jo opredeljuje Spremna beseda (»Svet nalomljenih identitet«) Tine Kozin. Tu naj pripomnim samo, da se zgodbe izmikajo slogovni oznaki. Neonaturalizem? Neoekspresionizem? V njih je najti oboje, a prek enovitosti sižeja zedinjeno v samosvoj »integralizem«, ki bi si lahko upravičeno lastil lastno poimenovanje, če bi mu sledila »šola«. Pa mu ne bo, ker je ta pisava neposnemljiva, nepodvržena manirističnemu oponašanju: v resnici ta pisava ni slog, ampak so sledovi, zapisani prek razdrapane pokrajine sižeja, zlepljeni z njo na podobno neopazen in samoumeven način, kot je neznanstveniku ali slikarju nesnovno nebo prilepljeno na veduto snovnega obzorja.

Upravičeno sem lahko poetičen, ko opisujem kvalitete te knjige, kajti gre pravzaprav za pesniško zbirko v prozi. Pravi pesnik se nerad prepušča tolažilni dejavnosti, ki je med prozaisti sicer precej razširjena. Za malo se mu zdi, da bi svoj notranji svet razblažil z metodami kompenzacije, sublimacije in projekcije. Vztraja pri svojem obupu in ga noče razblažiti z upanjem. Zato je v pesem treba gledati okno v notranji svet. Skozenj pa je vendarle treba gledati tudi diahrono. Še vedno lahko namreč pesnik črpa iz prvotne notranje pokrajine, tudi če je sam iz nje že našel pot v naslednjo. Izkušnja, ko materiala še nismo »zbirali« z namenom, a ga predelamo v besede, je najdragocenejša, ker je povsem nedolžna. Eksistencialna in ustvarjalna naravnanost torej ne segata nujno v isto smer, in pisanje marsikaterega umetnika je mogoče brati kot krak ceste, ki vztrajno pelje naprej, medtem ko je drugi krak zavil iz prvotne smeri in zdaj vijuga po (bolj) prijazni pokrajini bivanjske vsakodnevnosti in njenih zahtev in preprostih radosti. Ta dva kraka često nakazuje že sama situacija, v kateri se solipsizem junaka kruši v stiku z odnosnim »Drugim«.

Sam sem pri branju svojih nekdanjih spisov – tej slabi razvadi se občasno vdam iz potrebe, da bi doumel, kaj sem pravzaprav počel – na mnogih mestih odkrival, da je moje pisanje praviloma vsebovalo in nakazovalo zametke eksistencialnih rešitev, veliko prej kot sem jih bil zmožen v življenju bodisi ozavediti ali pa kar brez refleksije udejaniti. Na takšnih orientacijskih mestih sta se obup in želja sparila in plod te nelogične ljubezni me je potem, sledeč načelom wishfulfilmenta, včasih res izkopal iz ne le pisateljske stiske. Seveda je po bitki lažje biti general. Ni ti treba več pošiljati svojih junakov v smrt. Ali na obzorje upanja.

Te demiurgovske razvade pri Mazziniju ne opažam. Kot nalašč ne dovoli, da bi se junaki, ki jih zaslepi obup, dali zaslepiti za nameček še upu. Prav zato njegovo pisanje ob vsej mračnosti vsebuje že kar presežek sugestivne energije, tako da je prepričljivo, kot so prepričljiva in sugestivna besedila drugih velikih samohodcev. (Prepričljiva so pač najbolj zato, ker je zgodovina dovolj nazoren dokaz, da imajo pesimisti prav.) Na misel mi prihajajo Kafka in njegova Preobrazba (na str. 169 se Mazzini celo pošali iz nje), Cheever in obsesije, ki grabijo njegove vsakdanje junake, da jim postavijo življenje na glavo, Gogolj s svojim Nosom, pri nas Grum z Gogo. Najboljše pa je vendar, da so te primerjave šepave, ker so Mazzinijeve zgodbe vseeno drugačne od naštetih zgledov – se pravi, izrazito avtorske.

Ameriški kritik je ob izidu romana Guarding Hanna zapisal (navajam po spominu), da »gre za knjigo, ki jo boste bodisi častili bodisi vam bo zoprna«. Enako bi se dalo reči o Trenutkih spoznanja, saj je za njihovo branje potrebna samodisciplina. Kdor vidi v branju razvedrilo, tu nima kaj iskati. Kultnost pri Maziniju nikoli ni modna – rekel bi, da stoji prav na nasprotnem koncu lestvice od kakega kramarčiča tipa Coelho. Včasih se bralec skoraj utopi v brzicah Mazzinijevega derečega toka, in seveda se zgodi tudi, da skuša plavati proti njemu, ker ne mara, da bi ga odnesel. Biofilnosti tu ni najti v montaži moralnih zasluženj, ampak mogoče le v samem vztrajanju v derečini, v materiji, ki osvetljuje like kot radiacijsko sredstvo.

Ko sem že pri osvetljevanju: odkod naslov? Trenutki spoznanja se sliši dokaj programsko, kot suhoparno, prozaično, programsko navodilo, ki je bilo pač že mnogokrat zapisano, tako da današnjega bralca, cepljenega proti aktivistični literaturi, prej odvrača kot priteguje. A avtorju se je očitno zdelo pomembno opozoriti, da so vsa besedila koncipirana kot (an)epifanije, v katerih v pojavnih oblikah vsakodnevnosti zažari (ne)smisel.

Ker pravo spoznanje nujno predpostavlja takšno uziranje resnice, ki lahko človekovo duševnost tako pretrese, da v njej za vselej potrga privajene miselne tire in poti, moram sklepati, da je naslov mišljen optimistično – da vidi Mazzini v epifanijah likov, najsi so videti še tako ujeti vase, sosledje, ki vodi k vrhu, in ne slabe neskončnosti, ki bi jih vodila spet na začetek Escherjevih perpetuirajočih se stopnišč. K temu sklepu napeljuje tudi ton besedil v Dnevu, ki je shizoidno patologijo prvotnih besedil Jutra že povsem prekril z dokazi čustvenega prebujanja. Če ti junaki mislijo, da jočejo iz nemoči, pozabljajo, da je v moč rešitve že v samem joku. Odtod tudi vse večji lirizem prispodob, ki zamenjujejo prvotne abstrakcije števil – prispodob, ki se nazadnje utelesijo v snežnem angelu. Junakom naslednjih, še nenapisanih besedil, želim, da bi se ozirali v svoje prepade iz nebes spokojnega, srečnega življenja – zaslužili so si ga po vsem silovitem in impresivnem naporu njihovega avtorja.

Trenutki spoznanja so smrtno resna knjiga (čeprav sem se ob nekaterih ostroumnih družbenih komentarjih in ironičnih psiholoških opažanjih moral na glas smejati). Je tudi ena tistih redkih knjig, v katerih pisatelj prav nič ne prodaja svoje robe, ampak jo skoraj nejevoljno postavlja na ogled, kot da se pri tem hočeš nočeš ženira, češ tu sem, tu ste tudi vi, zdaj pa evo, kdor hoče, naj se pač približa. Izkazuje in nakazuje, upam, tudi nove smernice v slovenski literaturi, ki se obračajo k iskanju smisla skozi psihologijo odnosa, potrebo, da naše življenje ob vsej pezi ne bi bilo vnaprejšnje sprijaznjenje s, kot bi rekel Dostojevski, »življenjem amebe«. Zasluži si veliko več od pričujoče ocene, zasluži si, da postane eno od bistvenih izhodišč pri nas žal neobstoječe diskusije o človekovem življenju, ki jo je literatura, potem ko se je v zadnjih desetletjih spridila v nereflektirano varianto ždanovščine (tako imenovano »cajtgajščino«), lahkomiselno zabarantala za videz.


Branko Gradišnik

 

Sodobnost, 9: (september 2007)

 

Radio Slovenija, I. program: (22. avgust 2007)

Proza Mihe Mazzinija, uveljavljenega slovenskega novelista, romanopisca in filmskega scenarista, pa tudi pisca računalniških priročnikov, po splošnem mnenju doslej ni bila deležna ustreznih literarnih nagrad, kritika pa se je pri označevanju celotnega opusa opirala predvsem na njegov literarni prvenec Drobtinice. Morda pa bo stvari postavila na svoje mesto njegova najnovejša novelistična zbirka Trenutki spoznanja. Morda lahko prikaz 14 novel in kratkih zgodb uvedemo z zahvalami zdravnikom in bralcem pred izidom knjige, ki jih Mazzini navaja na začetku? Morda z navodilom za branje, nekakšnim uporabniškim receptom za bralca: »Eno na dan, po večerji, z malo tekočine«? Mogoče pa z motom zbirke, vzetim iz preroka Jeremije: »Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti«? Če sta prva namiga bolj opozorilo bralcu, pa je zadnji bistven za razumevanje Mazzinijeve novelistike v tej zbirki, saj zadeva tematsko-idejno bistvo njegove proze. Kot ugotavlja avtorica spremne besede h knjigi Tina Kozin, gre namreč za to, da Mazzinijevi »junaki spoznajo, da pravzaprav ne živijo svojega življenja, temveč življenje svojih staršev oziroma verige svojih prednikov«. Gre torej za vprašanje samoidentifikacije človeka (literarnega junaka), za vprašanje, kako odrasti v samostojno in samosvojo osebo človeške družbe, ki se ne podreja zgolj danemu genotipu.

Mazzini v kompoziciji zbirke razgrajuje potovanje k samoidentiteti svojih junakov. V treh razdelkih Noč, Jutro in Dan gradi vse večjo neodvisnost svojih likov od prednikov, idealov, okolja. V začetku junak išče »žensko svojega življenja in jo takoj izgubi.« Ko jo v noveli Neskončna vojna nazadnje najde, jo uporabi zgolj telesno, da bi zadovoljil svoje gonske potrebe, in se komaj vpraša o smislu svojega početja; prav ta prebujena zavest pa ga stane življenja. Tudi junakinje (npr. Mateja v zgodbi Bivši moški) zgubijo sopotnika, še preden ga najdejo; z moškim lahko živijo samo v telesnem stiku, v goli in razgaljeni spolnosti: »Moški so tako enostavni … tako lahko je upravljati z njimi«. Enako ravnajo moški v stiku z žensko, kar se konča z gnusnim razhodom v zgodbi Molče ali dokončnim zatrtjem nasprotnega spola v La Luni. V prvem razdelku je torej agens dogajanja in reflektiranja junakovega položaja v svetu razkol med telesom in duhom; smisel bivanja se splošči na meseno poželenje, na fizične reakcije golega telesa, na taktiko in strategijo človeka zveri: »Kot da se telo osamosvaja, živi svoje življenje onstran junakove volje in zmožnosti obvladovanja,« pravi Tina Kozin. Reakcije so večinoma že kar patološke, psihično skrajne in moralno sprevržene; zavesti, da obstajajo tudi drugačni, z rojstvom podedovani in z vzgojo pridobljeni odzivi, skorajda še ni.

Ta junakova »zavest« se skupaj z »vestjo« pojavi v zgodbah Jutra, ko skoz možgane junakov vendarle presinejo otroški občutki do staršev, neke daljne družinske vezi in povezanost med bratom in sestro, »travme iz otroštva« in mladostni strahovi, sanjarije o željah, ki se niso nikdar uresničile, namišljene predstave. V tem delu se Mazzinijev junak ukvarja z iskanjem svoje identitete v drugem: v starših iz svoje mladosti, v bratu, ki ga nikdar ni bilo, v filmskih idolih kot sta Clark Gable in Carole Lombard, v skrivnostnih neznancih filmov in knjig. Začenja se torej »pot na goro«, iskanje življenjskih partnerjev, spominjanje na očeta ali mater, najdevanje staršev in družine, snovanje prijateljskih vezi – vsega, kar presega zgolj telesni stik, izolirano meseno telo, naravne gone. Človek zver se polagoma spreminja v otroka z odraslim telesom oziroma odrasleža s povrnjenim spominom na otroštvo.

Tako so ustvarjene literarne razmere za vstop v tretji razdelek Mazzinijeve knjige, ki se začne z zgodbo Mama. V njej je prvič mogoča vsaj navidezna »poravnava« med otroki in starši: mama v pozni starosti postane resnična mama ob mladem taksistu, ki je zares njen sin (čeprav ga v resnici ne prepozna). Junaki se zdaj sprijaznijo s svojo brezidentitetnostjo, opustijo jalova iskanja in zaživijo v sprevrženi patologiji vsakdanjega življenja brez cilja in namena. Izkristalizirajo se liki brezdušnih posebnežev, duhovnih omejencev in patoloških obsedencev, ki naj bi – kot pravi kritika – Mazzinija vračali k začetnim junakom iz Drobtinic in nekaterih njegovih romanov, npr. Telesnega čuvaja. Toda to so liki na višjih vijugah dialektično potekajoče spirale, liki, podprti z avtorjevo literarno izkušnjo in obrtno spretno izdelani.

Miha Mazzini torej v Trenutkih spoznanja res tematizira in formulira nekatere stalnice iz svoje prejšnje proze, tako črtic kot romanov. S slogovno prepoznavnostjo literarnega jezika nadaljuje ubesedovanje mejnih psihičnih stanj, frustracij, travm, obsedenosti, bolezenske patologije svojih starih junakov. Pri pisanju uporablja postopke kriminalke in psihološkega trilerja. Pri tem se, kot smo omenili na začetku, opira na strokovna mnenja zdravnikov in psihologov ter nasvete izbranih bralcev, tudi piscev, kot je na primer Branko Gradišnik. Za videz »znanstvene« motiviranosti Mazzinijeve proze je to nemara dovolj; povzroča pa včasih motečo racionalno preobremenjeno, suspenzivno refleksivnost njegove proze, ki se vse preveč ubada s posnemanjem racionalne sestave sveta in njegovih razumu doumljivih sestavin, čeprav je tematika v resnici iracionalna, zunaj predvidljivih logičnih silogizmov, na meji razuma in celo uma, tu in tam že mistična. Vijugati med temi skrajnostmi človeške psihe, v okrožju bitja, ki se mu pravi animal rationale, je Mazzinijeva najopaznejša posebnost.


Drago Bajt

 

Ampak, 11/2007: (november 2007)

 

Dnevnik: (11/12/2007)

V vseh sicer zelo raznovrstnih zgodbah, ki jih prinašajo Trenutki spoznanja, gre za eno in isto situacijo, za trenutek, ko junaki dojamejo, da so "le lupine, ki morejo zgolj nadaljevati pot, ki so jo izgazili drugi".

V nadaljevanju jih je med njimi kar nekaj, ki napnejo vse sile in pretrgajo podedovani vzorec, seveda za ceno strahotne notranje bitke, preostali pa soočenje s samim sabo zavrnejo in tako obtičijo v neavtentičnem, rutinskem življenju. Zadeva pravzaprav niti ni tako neznana, z njo so naphani do zadnjega vsi priročniki za samopomoč, zato bo v luči zgoraj zapisanega kar nekam težko razložiti, v čem se Mazzini razlikuje od Oprah. Vendar bi s pretiranim psihologiziranjem naredili krivico njegovemu pisateljskemu talentu, ki se seveda ne omejuje na moralke, niti na razrešitve, ki ne priznavajo vnaprej zastavljenih poant, pač pa se ustvarjalno in v duhu avtorske domišljije sooča z uničevalnimi nagoni, ki na debelo uspevajo v nezavednem, z rušilno močjo, skrito v globinah. Spodletele moderne variante iniciacije, prastarega obreda posvetitve v odraslost, ponujajo več kot dovolj pogubne energije, v središču pozornosti pa ostaja družina. Le tu gre namreč tako zares kot nikjer drugje na svetu, tu se zadaja in prejema odločilne udarce, tu se človeka zaznamuje, tu si vsakdo ukroji nesrečo po svoji meri. Biblijski citat na začetku torej ni naključje.

Mazzinija poznamo tudi kot filmskega scenarista, zato niti ne preseneča, da je film v njegovem pisanju stalno prisoten: njegovi liki so, če že ne ustvarjalci, vsaj strastni gledalci. Zanimivo je, da pri tem nikakor ne gre za kakšno visokoletečo umetniško produkcijo, festivalske leve in ambiciozne artizme. Nasprotno, sedma umetnost pri njem učinkuje prav v svojih najpopularnejših legah, ki pa jim patina zastarelosti odvzema cenenost in dodaja nostalgičnost, pridih nekakšne lajnarske melanholije, ki je zgubam pisana na kožo. Mazzinijevi liki nihajo med pristno psihodramo in kičastim filmskim imaginarijem ter se grejejo ob spominih na davno ugasla filmska ozvezdja, filmsko občuteni pa so tudi domala vsi odločilni prizori, ki pogosto presenetijo z izjemno lepoto.

Opozoriti velja še na čustva, ki v tej knjigi nadvse bujno uspevajo. Avtor jih sam očitno najraje niti ne bi omenjal, kljub temu pa derejo bregove, pri čemer so najmočnejša in najbolj ganljiva prav takrat, ko so najbolj odveč. Ponašajo se s skrivnostno vitalnostjo plevela in najrazličnejših zlohotnih izrastkov, utelešajo moč podtalja, moč vsega nepriznanega, obrnjeno resnico sveta, ki si tako rad nadeva jeklen in brezkompromisen ali pa beemvejevsko aroganten imidž, naskrivaj pa ga še kako pesti nedoraslost.

Pod Mazzinijevim drobnogledom se ne znajde le provincialna otopelost, ki se - inertna, kot je - nikakor ne izvije iz svoje zahojenosti; enako usodno prekletstvo lahko predstavlja tudi gladka meščanska fasada, ki naravnost hlepi po slikoviti teatralnosti notranjih obračunov, po nepodkupljivi fatalnosti, po pristni bolečini, unikatni usodi. Trenutki spoznanja so pravcata himna ranljivosti, ki pa se ne izrodi v pomilovanje ponižanih in razžaljenih, ampak v spoznanje, da se človekova enkratnost najbolje pokaže prav v enkratnosti njegove bolečine. Kratke zgodbe, ki jih prinašajo Trenutki spoznanja, so kakovostno sicer dokaj neizenačene, celota pa kljub temu zapusti kar dober vtis. Mazziniju se nekako posreči, da ga sodimo zgolj in samo po tistem, kar ponuja vrhunskega. In tega ni tako malo.


Lucija Stepančič

 

Miha Mazzini: Trenutki spoznanja

Miha Mazzini