Miha Mazzini: Članek is Sobotne priloge, april 2007

Kurt Vonnegut

Vse je bilo lepo in nič ni bolelo - Kurt Vonnegut (1922 - 2007)

Verjetno največ grehov okusa naredimo v najstniških letih, ko pač iščemo meje in postavimo sebe znotraj njih. Vsi poznamo sedanja razočaranja, ko si z otroci pogledamo film, ki nas je navduševal v letih, ko smo bili njihove starosti, po odjavni špici pa gledamo v tla in zaslon ugaslega televizorja rdeče odseva naš obraz. Ali pa slišimo skladbo, zaradi katere so starši morali vlomiti vrata, da so nas odtrgali izpred zvočnikov, pa pomislimo, hej, kaj se je zgodilo, sem bil takrat gluh in slep ali kaj? Ne, le izoblikovali smo se (skeptiki bi rekli, postarali in ukalupili).

Zato sem dolgo okleval, ko mi je pred par leti prevajalec Branko Gradišnik poslal prenovljeno izdajo Siren s Titana, romana, ki ga je Vonnegut napisal leta 1959, pri nas pa je prvič izšel 1979-ega. Leta, o katerem se ne spomnim nič drugega, razen tega, da se nisem mogel odtrgati od branja Vonnegutovih knjig. In da so me Sirene s Titana lomile v smehu in joku na vseh pravih mestih. Spomin na literaturo, ki mi je pomenila veliko, največ, pravzaprav, je zagotovo bolje pustiti pri miru, kot svetel spomin. Enkrat lani sem si šele rekel, eh, samo eno stran, pa takoj neham. Nisem. Knjiga mi je padala iz rok od smeha in pobiral sem jo s solznimi očmi. Še vedno je tako popolna, kot pisanje more biti. In še vedno je v njej vse tisto, zaradi česar so jo akademiki zaničevali: enostaven jezik, pulp slog, na videz prelahkotno fabuliranje, a na dnu vsega pa tisti edinstven žalosten humor, kot ga imajo samo tragični klovni. Pa globoko razumevanje in sočustvovanje s človeškim stanjem, ne da bi ga opravičeval.

Vonnegut je začel pisati kmalu po drugi svetovni vojni in prvi roman je izšel leta 1952. Njegovo delo so tlačili v poceni žepne izdaje znanstvene fantastike, medtem ko se je pisatelj moral preživljati kot komercialist. Odrešili so ga šele hipiji dve desetletji kasneje in mojstrovina Klavnica pet (1969), pričevanje o grozoti, ki ji je bil priča kot vojni ujetnik v Dresdnu, ognjeno bombardiranje in trpljenje, ki presega besede. Vonnegut je moral uporabiti Marsovce (no, Tralfamadorce), da so ga povedli na časovno potovanje v Schlachthof fünf. Po bombardiranju je bil Vonnegut med ujetniki, ki so jih poslali odstranjevat trupla. Izkazalo se je, da jih je preveč za pokop, kupe so zažigali z ognjemetalci.

V odlični Mačji zibki (1963) se je Vonnegut še najbolj zares približal znanstveni fantastiki, saj se roman ukvarja z izumom, ki zaledeni svet. Tudi v kasnejših knjiga je večkrat omenjal svojega brata Bernarda, znanstvenika, ki je pustil za seboj 28 patentov in raziskavo, ki zveni kot bi jo (vsaj naslov zanjo) napisal brat Kurt: računanje hitrosti tornada glede na oskubljenost kokoši. Res.

Pri nas smo v odkrivanje njegove literature krenili konec sedemdesetih, z našo hipi generacijo, in še danes hranim precej neugledno knjižico, v kateri sem se prvič srečal z eno njegovih zgodb z naslovom Harrison Bergeron, ki je mojstrska moralka o enakosti pod državno prisilo (v izvirniku jo lahko preberete tukaj (če povezava ne deluje več, poguglajte). Navdušenec, ki je knjigo pripravil in sem mu globoko hvaležen, se je pisal Matjaž Šinkovec in je danes šef slovenske tajne službe; zasuk, kot bi prišel iz enega Vonnegutovih romanov.

Prva Vonnegutova knjiga, kar je izšla pri nas, je bila Zajtrk prvakov (izvorna izdaja 1973, pri nas 1977), ki jo je prav tako prevedel Šinkovec, in spomnim se, da sem jo bral kot odkritje. O potovanju, predvsem vase, dveh osamljenih junakov, z res malce gimnazijsko temo, če ne bi bila izvedena tako dobro - o poti ponorelega (poln je "slabih kemikalij") bralca do avtorja poceni šund romanov, imenovanega Kilgore Trout, s katerim je Vonnegut ustvaril alter ego, ki je bil točno tam, kamor so ga uvrščali akademski kritiki (medtem ko je bil pravi avtor seveda povsod drugje, he, he). Knjiga mi je postala talisman, ki mi je pomagal preživeti cankarjansko usmerjeno slovensko literarno vzdušje šolskega sistema - že vedenje, da je roman lahko odličen četudi (ali ravno zaradi tega!), ker vanj malce vkorakajo Marsovci in avtorjeve risbe, mi je dajalo upanje, da človek lahko piše tudi drugače kot slovenski kánon zahteva. Dragoceno.

V kasnejših romanih je Vonnegut postajal počasnejši in njegov humor vedno bolj otožen. Deadeye Dick (1982) je pravzaprav nekakšna družinska saga in spraševal sem se, kam vse to vodi, zakaj se vse to dogaja (ah, to večno iskanje smisla, večina Vonnegutovih romanov se ukvarja s tem!), roman teče, neka oseba podre streho, potem jo pokrijejo s platnom zaradi dežja, proti koncu romana junak pristane za pultom nočne trgovine in kar naenkrat plane v prodajalno japonski turist in ga zvleče ven. Kaže mu hišo s pokrito streho, spominja ga na sveto goro s snegom v mesečini. To je bilo to, vse muke, vse trpljenje, le zato, da je rodbina ponudila trenutek lepote osamelemu japonskemu turistu.

Počasi se je pisatelj pričel pripravljati na konec. V romanu Bluebeard je glavni junak najbolj znani ameriški slikar, katerega niti ena slika ne obstaja več (uporabljal je neverjetno moderne sintetične barve, ki so se čez leta pokazala za neobstojne). Najame hangar in vsak dan odhaja vanj. Ko je skrivnost odkrita, izvemo, da na ogromno platno riše obraze vseh ljudi, kar jih je v življenju srečal.

Roman Časotresk (izvirnik 1997, pri nas 1999) je Vonnegut napovedal kot zadnjega in držal obljubo. Berite ga šele po tem, ko ste prebrali vse druge, saj gre za najlepši možen zaključek nekega literarnega sveta. Čas se prelomi in osebe vseh Vonnegutovih romanov se srečajo in poslovijo od avtorja in on od njih. Aja, pa še piknik pripravijo.

In to je bilo to. Pisal je še članke, romana pa ni več hotel. Nimam več kaj povedati, je dejal. V nekem članku je zapisal, da bo tožil izdelovalce neke znamke cigaret brez filtra, saj jih kadi že od dvanajstega leta, pa ga še niso ubile. Samomor je poskusil storiti leta 1985 (njegova mati se je ubila, še preden je dopolnil dvajset), nato pa rekel, da vseeno ne bo kot Hemingway postavil pike na konec svojega življenja, marveč se je odločil za podpičje.

Umrl je zaradi možganskih poškodb, ki jih je zadobil pri padcu.

V Klavnici pet je zapisal: "Vse je bilo lepo in nič ni bolelo." Vonnegutovi bralci vemo, da je; zelo; vso dolgo pot. Ampak je za seboj pustilo nekaj najboljših romanov dvajsetega stoletja.

Tako gre to.


Miha Mazzini

}