Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Objavljeno v Sobotni prilogi, 3. aprila 2010

Dostava na dom

Kaj Slovenci zares radi beremo?

V tem letu so širokim množicam namenjene medije preplavili izrazi, ki so bili prej znani samo ozkim krogom ljubiteljev: bulmastif, dildo itd.

Medijski strokovnjaki v jok: rumeni tisk je izpodrinil resno novinarstvo! Hm, ali pa je le splošnoljudski okus postal javno viden?

Najprej malce osebne zgodovine: priznam, hotel sem pisati doktorat o slovenskih medijih, predvsem s poudarkom na elektronskih, ki jih pišejo uporabniki, od blogov do forumov. Po pol leta spremljanja ljudske ustvarjalnosti sem čutil možgane kapljati na ovratnik. Kar me je zaskrbelo - z mokrim ovratnikom bi se gotovo prehladil. Znano je, da malenkostni vzroki vodijo do resnih posledic. Človeka z zvodenelimi možgani so veseli v vsaki družbi in službi, prehlajenega pa se na daleč izogibajo. Skratka, ustrašil sem se družbene izolacije in zamenjal temo doktorata.

V pripravah na raziskovanje pa sem si najprej hotel odgovoriti na vprašanje, ki me je že dolgo zanimalo: Kaj Slovenci zares radi beremo? (Raje ne prisegajte na ankete in raziskave branosti, saj ljudje z njimi potrjujemo svojo javno podobo, ki dostikrat nima zveze z realnostjo. Če bi ankete govorile resnico, mučilnic ne bi potrebovali.) So časopisi, za katere se bralci opravičujejo, če jih citirajo, češ, sem bil ravno pri frizerju. Pa drugi, ki jih kupujejo kot izraz podpore določeni stranki in podobno. Mene pa je zanimal trenutek, ko ustvarjanje videza odpade in ostanemo sami s sabo, s svojim okusom in zanimanji.

Dolgo nisem vedel, kako bi se raziskave lotil. Končno sem se spomnil čudnega odnosa, ki ga imamo do računalnikov in s tem tudi do interneta. Gre za zablodo posebne vrste: imamo ga za intimen medij. Pornografija je edina internetna finančna zgodba o uspehu, kar je paradoksalno: če doma gledate porniče z devedejev, tega ne bo nihče izvedel; če se oskrbujete preko spleta, je vsak ogled zabeležen in vaše skrivnosti arhivirane.

Na internetu je veliko strani z novicami, ki so jih povečini postavile obstoječe časopisne hiše. Te oddajajo vesti v omrežje kot svetilnik signale. Obstajajo pa tudi strani, ki novice le sprejemajo, iz vseh virov hkrati, ter jih prikazujejo po naslednjem načelu: najnovejša novica gre vedno na vrh kupa in izrine spodnjo. Tovrstne strani so postale priljubljene med bralci, ki na enem mestu, brez uredniških posegov, najdejo najbolj sprotne novice ne glede na vir.

Za povrh tovrstne strani načeloma objavljajo dnevne sezname najbolj branih novic, torej sem jih lahko primerjal po državah. Izbral sem dan, ki ni imel prevladujoče svetovne novice, niti v športu ne - 17. aprila 2008 smo bili bralci prepuščeni povprečnemu dnevu in smo še bolj izbirali tisto, kar nas sicer zanima.

Raziskava

Novice sem razvrstil v kategorije in v Angliji, Ameriki, Franciji, Nemčiji, Italiji ter Indiji dobil približno enakomeren koktajl. Med prvimi desetimi najbolj branimi se je znašlo nekaj politike, gospodarstva, kategorije lepota in zdravje, nato zanimivosti (kamor sem uvrstil tudi trače) in kronika. Konkretno za Anglijo: 3 svetovne novice, 3 kronike, 2 lepota in zdravje, po eno znanost in gospodarstvo.

Stanje drugod je bilo podobno, le Italija je izstopala po pogostosti kategorije lepota in zdravje.

Potem pa Slovenija: 6 kronik, 2 zanimivosti, 2 lepota in zdravje.

Glede na cel svet neprimerno bolj izstopa kronika. Mogoče je bil 17. april 2008 tak črn dan v Sloveniji? Kaj pa statistika za malce daljše obdobje - poglejmo podatke za naše najbolj brane novice od 2. marca do 17. aprila 2008, torej skoraj 5 tednov. Takole:

  1. Kronika,
  2. Kronika,
  3. Kronika,
  4. Kronika,
  5. Kronika,
  6. Kronika,
  7. Lepota in zdravje,
  8. Kronika,
  9. Kronika,
  10. Kronika

Lotil sem se primerjave naslovov v kategoriji kronika. Angleška dnevna naslova: »Zaradi dolgov iščejo zmagovalca, ki je na lotu dobil 5,1 milijona funtov«, »Podjetja obtožena dogovarjanja cen«. Italijanski: »Aretirali 16 mladih neonacistov«. Kaj pa slovenska 5-tedenska lestvica najbolj branih novic iz kronike?

  1. Kriv, da Zoran le še vegetira,
  2. Izsiljevanje vzelo tri življenja,
  3. Deklica želi k mami,
  4. Umrla pod traktorskimi kolesi,
  5. Robot ga je ustrelil s polavtomatsko pištolo,
  6. Domnevni morilec molči kot grob,
  7. Otroka rodila na stranišču,
  8. Sošolko iz gimnazije naj bi zalezoval že več kot 25 let,
  9. Mladoletnico preprosto zarubili.

Naj dodam še cvetki iz preostalih kategorij: recimo kategorija svetovnih novic, kjer vodita:

  1. Želela se je le naspati, toda spremenila se je v mumijo,
  2. Lezbijkam prodajal živalsko spermo.

V kategoriji zanimivosti pa vodi:

  1. Hči očetu rodila hčer.

Uredniki v kategorijo zanimivosti radi uvrstijo novice, ki se ukvarjajo s spolnostjo. Na italijanski lestvici enega dne sta dve taki, pri Nemcih ena. V Sloveniji je bila prva spolna novica šele na 13. mestu (»Tamara Mellon kaže svoje melone«), sledile pa so: »Vladimir Putin zaradi mlade gimnastičarke zapustil svojo ženo?«, »Ljudje, ki ne seksajo«, »Srbske prostitutke za seks s pitbulom kasirajo štiri tisoč evrov« in smo že preleteli prvih 30 naslovov.

Spolnosti je torej izjemno malo, pa še ta je patološka (seks s pitbulom), je sploh ni (ne seksajo) ali privoščljiva (lezbijke in živalska sperma).

Po vseh svetovnih internetnih raziskavah je spolnost osrednja vaba interneta (25 odstotkov vseh iskanj je na to temo, 42,7 odstotka uporabnikov gleda pornografijo, vsako sekundo uporabniki potrošijo za pornografijo 3075,64 dolarja ...), pri nas pa, vsaj med novicami, sprožajo veliko več zanimanja kri, trpljenje in smrt.

Vzroki in posledice

Očitno imamo Slovenci zelo, ahm, specifično željo po novicah. Pri iskanju razlogov ne smemo spregledati knjige Janeka Muska Psihološki portret Slovencev, kjer lahko preberete izsledke psihometričnih raziskav, v katerih so primerjali narode - in Slovenci po agresivnosti izstopamo v primerjavi z Angleži, v primerjavi z narodi bivše Jugoslavije tudi, pa v primerjalni študiji šestih držav tudi. Skratka, s komerkoli nas primerjajo, vedno izstopamo po agresivnosti.

Ker pa smo pripadniki majhnega naroda, ki se ne sme spuščati v osvajalne vojne in mora biti pokoren gospodarjem, se agresivnost usmerja navznoter oziroma v varne oblike. Poglejte kdaj na slovenske forume in boste eno od takih oblik takoj zagledali. Nedvomno pa agresivnost ne vpliva le na pisanje, marveč tudi na branje.

Najprej: seznam naslovov ne deluje ravno mestno, kar se sklada z ugotovitvami raziskav, da urbanizacija v Slovenijo še ni zares prišla. Prav tako ne državotvornost in širši pogled na svet. Tu ni razlike med lokalnim, državnim in globalnim - vse je lokalno. To je tisti odnos, ko zalotijo nekoga, ki je gradbene odpadke stresel kar v gozd, pa debelo gleda: ja, saj sem peljal v sosednjo občino? Ker je že v sosednji dolini svet čuden in tuj, kaj šele v širnem svetu! Glede na najbolj brane svetovne novice tistih petih tednov vlada zunaj naše doline strahoten mrak: bitja se med spanjem spreminjajo v mumije, lezbijke dobivajo živalsko spermo. V takem svetu so že počitnice v Savudriji avantura.

Presenetila me je - pa ne bi smela! - slovenska uravnilovka tudi na tem področju. Naš egalitarizem je legendaren - vedno smo vsi enaki. Vsi lastniki stanovanj (90 odstotkov populacije), vsi študiramo (80 odstotkov generacije), vsi beremo isto (90 odstotkov kronike).

Skratka, pogled v bralni okus je pokazal kri - čezenj pa je bila napeta tančica svetovljanstva, bogastva rubrik, modrih kolumnistov. Z afero Baričevič se je tančica pretrgala in skriti okus je postal javen.

Tako smo prišli do prihodnosti medijev na Slovenskem: tisto, kar občinstvo najbolj zanima, je krvav trač. A trač je po definiciji vedno brezplačen: glavi se stakneta skupaj in šepetata, to je to. Zato je njegov idealni medij internet: občutek zasebnosti in nobenega plačevanja. Tak poslovni model pa lahko preživi samo one-man-band, spletna stran, za katero stoji ena sama oseba, ki služi s prodajanjem oglasov nad novicami, ki jih objavlja. Ker je sama in ker mora reagirati hitro, vsebin ne more preverjati. Časopisa ni več mogoče ločiti od bloga, kar izpolni slovensko željo po egalitarizmu, češ, saj to pa lahko počne vsak - in vsi tudi počnemo! Kar bodo poimenovali kot skrajni medijski pluralizem in demokratizacijo. S slovenskimi pravnimi zamudami splošnega tračarjenja ni mogoče ustaviti in končamo tam, kjer smo bili že pred stoletjem, v vaški skupnosti. V vsaki je človek, ki pozna najboljše trače, in ta bo imel največ odjemalcev. Finančno se bo sladil, pomanjkanje ugleda pa ga bo grenilo. Ampak na blagajni supermarketa ne plačujete z ugledom, marveč z denarjem. Zaradi tega bomo našo vaško skupnost imenovali kapitalizem, čeprav v njej ne bo prav ničesar drugačnega kot že nekaj stoletij poprej. S tem bo tudi naši težnji po nespremenljivosti zadoščeno.

Ne skrbimo, nismo sami

Končajmo optimistično: mogoče res s preostalim zahodnim svetom nimamo skupnega okusa, kar se želje po grozovitostih tiče, a nismo sami. Primerjava z najbolj branimi hrvaškimi novicami je pokazala točno isti okus. Ni čudno, da se ne maramo, ker oboji planemo po istem delu časopisa, kar nujno vodi do prepirov.

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}