Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Objavljeno v Sobotni prilogi, 10. oktobra 2009

Dostava na dom

Slovenski odnos do ustvarjalnosti:
Kako iz Slovencev spraviti srednji vek?

Beremo in slišimo, da prihodnost naše države temelji na ustvarjalnosti, inventivnosti, znanju in njegovi uporabi, skratka, očitno smo krepko zagrizli v postindustrijsko družbo enaindvajsetega stoletja. Dokler ne preletimo dnevnih novic in se soočimo s stvarnostjo. Poglejmo, zakaj nam ne gre najbolje in nam bo šlo le še slabše. Začnimo s slovenskim odnosom do umskega dela.

Letošnjo pomlad je predsednik države Danilo Türk podelil visoka državna odlikovanja umetnikom Svetlani Makarovič, Dušanu Jovanoviću in Henriku Neubauerju. Na spletnih portalih se je usulo stotine komentarjev, ki so krenili iz istega izhodišča kot vedno, kadar je omenjena kultura: to so lenuhi, saj nič ne delajo! Banda parazitska ožema nas, davkoplačevalce. Množica je rasla, strinjanje tudi, nakar pa je nekdo opazil, da prejemniki itak niso Slovenci – poglejte le njihove priimke! Dva sta taspodnja, eden je pa švaba. Sledilo je soglasje množice. Nov pronicljivež: tudi predsednik ni naš, preberite njegov priimek! Zaključek: nagrajenci so prefrigani prišleki, ki so se maskirali v Slovence in nategnili našega nemškega predsednika. Pravi Slovenec dela in ni lenuh! Ni kreativen. Če povzamem glas ljudstva: ustvarjalen človek ne more biti Slovenec.

Najprej: čemu sploh spremljati voljo ljudstva v trenutkih, za katere meni, da so anonimni? Ker so takrat res množica in govorijo iz svojih najnižjih delov, torej iz srca in želodca. Pred kamero izločen posameznik bo poskušal ustreči, ne pa se izraziti.

Namenoma sem pozorneje spremljal nagrajevanje kulturnikov v tujini. Angleška kraljica je podelila viteške rede, Obama nagrado pisateljici, ampak nikjer, nikjer niso državljani prišli do podobnih ugotovitev. V čem je razlika med Anglijo, Ameriko in nami?

Lotimo se osnov slovenske miselnosti: Tisti, ki ustvarja, ne dela. Tisti, ki ne dela, naj ne je. Torej mora biti kreativnim ljudem kruh bolj tenko odrezan. Vendar mar ustvarjanje res ni delo? Poglejte posnetka možganov, narejena z magnetno resonanco: rdeča barva označuje večjo prekrvavljenost, modra in zelena manjšo. Zelo poenostavljeno povedano, več krvi (rdeča) pomeni več dela.

Slika A: običajno delo

Na sliki A so možgani med običajnim delom: rdeče osvetljen je zadnji del možganov, oseba torej gleda. Na sredini so rahlo osvetljena področja v gibalnem delu, oseba upravlja svoje okončine. Skratka, gleda in dela. Na sliki B so možgani osebe, ki leži in miži, hkrati pa v glavi piše roman – kot vidite, je rdeče obarvan velik del možganov. Ustvarjanje je torej naporno delo (opomba).

Slika B: kreativno delo

Možgani so največji porabnik energije v telesu že v stanju A, stanje B pa je že skrajno potratno. Praljudje so stotisoče let živeli v pomanjkanju, kjer je vsaka kalorija prišla prav. Ena od teorij pravi, da so neandertalci izumrli, ker so na dan rabili 100 do 350 kalorij več kot ljudje, kar je v surovih časih razlika med življenjem in smrtjo. Torej mora biti ustvarjalnost redko posejana, in četudi se z njo rodimo vsi, kar trdijo nekateri, nas stare biološke potrebe silijo v možgansko lenobo, v tistih par sto kalorij manj porabe. Misliti ali ne misliti, to sploh ni vprašanje – narava nas sili v »stand by« način. Povedano z gospodarsko primerjavo: nekdo ima idejo (kreativec, slika B), potem pa stotinam ali celo tisočim ljudem pove, kako naj nabadajo igle, prelagajo papirje, skratka, preživijo življenje z zeleno zatemnjenimi možgani (slika A). Zgled sem vzel iz patriarhalne družbe, torej fevdalizma in industrijskega kapitalizma, kjer »oče« deli delo, »otroci« ga izvršujejo brez dodatnih kalorij razmišljanja. V postindustrijski, sodobni družbi pa so roboti cenejši in natančnejši od oseb v stanju zatemnjenih možganov. Kar pomeni, da »stand by« način življenja ni več vrednota, marveč, kot ugotavlja sociolog Makarovič, postindustrijske družbe omogočajo razvoj idealov svoboda, ustvarjalnost, znanje.

Svoboda: ideal ali zmerljivka?

V družbi s kakšno miselnostjo torej živimo? Odgovor sem dobil med vožnjo s kolesom po lepotah naše dežele. Gnal sem v hrib, na moji desni tipična ogromna hacienda, na balkonu gospod, ki je povsem brez povoda in prezirljivo zavpil za menoj: »A misliš, da si frajer!?!«

To je odgovor! Prešinila me je osupljiva misel.

A najprej razlaga: psovka (oziroma vsaj zaničljivka) frajer izhaja iz besed »frei Herr«, torej svoboden človek, svobodnjak. V fevdalizmu so bili Slovenci večinoma tlačani, privezani ob zemljo in gospodarja. Redki med njimi so se povzpeli zadosti visoko, da so se osvobodili in postali so – frajerji. Pomislite: nekaj, kar bi moralo biti življenjski cilj, ideal, so naši predniki predelali v zmerljivko. Neverjetno: medtem ko so drugi narodi umirali za svobodo, smo se pri nas z njo zmerjali?

Skratka, peljal sem se po Sloveniji leta 2009, in ker sem bil premičen, gospod pa privezan ob posestvo, je preigral stoletja star prizor. Vrnimo se k predsednikovemu podeljevanju nagrade kulturnikom: mar tudi v tem primeru ne gre za davno proceduro? Za Slovence se ve, da smo tlačani (delamo!), prišleki igrajo frajerje in preslepijo tujca, ki še govoriti ni sposoben (od tod izhaja beseda nem-ec).

Kaj če Slovenci po miselnosti nismo nikoli zapustili fevdalizma? Je kaj takega sploh možno?

Bili smo obroben in nerazvit del Avstro-Ogrske, potem smo prišli pod fevdalni sistem srbskih kraljev, nato pod komunizem, ki je zgolj drugo ime za fevdalizem (zato je zmagal le v fevdalnih deželah, saj je isto zamenjal z istim). Preostali zahodni svet je medtem doživel industrijsko revolucijo, jo preživel in se pomaknil v postindustrijsko. Vendar ne cel, podobno obrobne dežele so ostale fevdalne: jug Italije, kjer še kar vlada patriarhalna mafija, pa Španija, ki se je oklepala ovele fevdalne slave, nato je vladal fašizem itd.

Ustvarjalnost in enakost

Prva značilnost fevdalistične miselnosti, ki si jo bomo ogledali pobliže, je enakost znotraj svojega razreda. In Slovenci smo bili vsi v istem razredu! Enakost v statusu: kadarkoli se kak predstavnik države zapelje z modrimi lučmi po avtocesti, se na internetnih razpravljavnicah usujejo pritožbe, češ, zakaj se pa jaz ne morem? Predsednik hoče vilo, zakaj je ne dajo meni? Nekdo je dobil nagrado, zakaj jaz ne? In tako dalje, do zanimivega fenomena, ki se zgodi, kadar umre svetovno znana oseba. Na naslovnicah je kraljevala smrt Michaela Jacksona, v komentarjih pa so se pojavile obvezne pripombe, zakaj ni na naslovnicah pravkar umrli sosed ali znanec komentatorja. Zakaj je Jacksonova smrt bolj pomembna od njegove? A nismo vsi enaki?

Otto Rank je kot glavno značilnost renesančnega premika izpostavil, da se je zahodna civilizacija osvobodila kolektivnega duha. Osebe so se individualizirale, kar vključuje tudi to, da niso vsi za vsako delo, še več, celo škoda je nekoga za opravila, v katerih ne blesti.

Po zaslugi kronista Vasarija poznamo okoliščine tega izjemnega premika v miselnosti. Konec XV. stoletja je opat samostana Santa Maria delle Grazie vložil pritožbo proti lenuhu, ki ga je zasledil znotraj lastnega obzidja. Pridanič je nekaj slikal, a še med potezami čopiča zastajal, strmel v zrak, delati pa ni hotel! Kaplja čez rob je kanila, ko lenuh ni hotel puliti plevela na njivi s korenjem. Opat je podivjal, javil oblastem in vladar je osebno prišel presodit. Pogledal je njivo, pogledal je sliko, potem pa dejal opatu: veste kaj, plevel lahko puli vsakdo, tisto tam notri pa lahko naredi le ta človek. Lenuh se je imenoval Leonardo da Vinci, slika pa Zadnja večerja.

Individualizacije Slovenci še nismo zmogli, kar je pri financah vidno v večni težnji po uravnilovki, pri nematerialnih zadevah pa pri odnosu do umetnikov: v eni od oddaj Trenja je občinstvo rjovelo nad tem, da ima igralec Bibič višjo pokojnino kot tekstilne delavke! Ni jim šlo v glavo, seveda ne, saj smo pri nas pomešali enakost z enakopravnostjo in celo pravičnostjo! Prav je, da smo vsi tlačani! Le tako smo enaki in enakopravni. In bomo tudi ostali, dokler bodo veljali ljudski pregovori, po katerih ne smeš izstopati, ne smejo te opaziti, strela udari v visoke vrhove itd, itd.

Poglejmo primer, kako pri nas ustanavljajo podjetje sodobnega časa, ki bo torej izkoriščalo možgane v stanju B. Investitor je zbral kup denarja in sedaj prihajajo zahteve. Potrebujemo prostore: ni problema, kupite stolpnico, vsa naj bo v steklu in marmorju! Potrebujemo opremo: seveda, pripeljite računalnike, aparate, tehniko, najboljšo robo, vse kromirano! Hočemo službena vozila: kakopak, tu so najdražji avti, usnjeni sedeži, priključki za iPod! Potem pa, ko je vse na kupu, nekdo s tihim glasom pripomni, da bi sedaj rabili še ljudi, ki bodo s svojim ustvarjalnim delom poganjali mašinerijo. Ups, se kolcne vlagatelju, a moramo? Oooo … kaj pa če bi kar nekoga na slepo najeli prek študentskega servisa? Ma, saj to vsak zna – mar ni tvoj nečak rad risal in pisal, ko je bil v osnovni šoli?

A ventil mora obstajati: varen predal, v katerega se lahko spravijo odstopajoči ljudje. Raziskave družb podobne stopnje miselnosti kažejo, da je edina vloga, ki jo k enakosti stremeče ljudstvo dopušča izven sebe, vloga vaškega bebčka. Norčka, ki se mu smejemo in nam ni nevaren. Kdor hoče pri nas preživeti z delom svojega uma, preprosto mora v večji ali manjši meri streči tem pričakovanjem, od Damjana Murka do Slavoja Žižka. Ne verjamete? Šel sem preverjat in vzel v roke trač revijo, posvečeno življenju naših slavnih. Obračal sem strani in trajalo je, preden sem prepoznal občutek – tako sem se počutil v otroštvu, ko sem listal album s sličicami Životinjsko carstvo in se čudil Bogu, koga vse je bil sposoben ustvariti.

Odsotnost individualizacije je zelo koristna za narod pod tujo oblastjo. V stanju kompaktne gmote je na voljo gospodarju, da pride in mu naloži delo. V lastni državi pa se pokažejo vse pomanjkljivosti. Bolj je država demokratična, večje so pomanjkljivosti, ker ni Očeta, ki bi dajal naloge, delo in s tem smisel. Nekateri zaposleni so že po šestnajst let v stečajni firmi na minimalcu, pa še kar čakajo gospodarja, da bo rešil vse njihove probleme. Tisti pa, ki možgane spravijo v stanje B, so sumljivi – čakaj, čakaj, kar sam se hoče potegniti iz govna? Bi rad postal nekaj več od nas, mogoče celo frajer? V tej gmoti fevdalnega tlačanstva vlada negativna selekcija, ki izhaja iz nedoumevanja, da ima lahko nekdo drug drugačne sposobnosti, zmožnosti ali potrebe. Kar pomeni, da se tudi invalidom, recimo, v naših krajih ne more goditi prav dobro. Predpostavka enakosti je v psihološki podstati in neodvisna od izobrazbe ali položaja. Ko je nedavno minister Križanič napovedal obdavčenje bogatih, je množica na internetu norela od odobravanja. Meja bogastva pa se pri nas po Križaničevo začne pri plači 1500 evrov na mesec. Bogataši z mesečno plačo? Nisem še slišal. A če gremo preko te nelogičnosti, ostane znesek: revež si s 500 evri, bogat s 1500, razlika je torej 1 proti 3! Kar seveda vpliva na celotno gospodarstvo: bogastvo je pri taki miselnosti greh. Sposobni ljudje morajo paziti, da bodo čim manj uspešni in čim manj delali: naredil bom le za 1000 evrov na mesec, da bom srednji sloj, preostalo pa na črno. Kakšna beda sistema, ki sili podanike v skrivalnice!

Če sedete pred televizor in spremljate trenutna dogajanja z mislijo na našo težnjo po uravnilovki, se vam bodo v grozi odpirale oči. Delavci v proizvodnji so si izborili 600 evrov plače. Kamera kaže mrke obraze pogajalcev. Pomislim, uf, reveži, kako sploh preživijo s takim denarjem! Tudi sam ne bi vesel hodil po svetu. Nakar novinarka ustavi enega izmed njih in ga vpraša, čemu je mrk. Pa odgovori, da zato, ker ima direktor še kar večjo plačo od njega. A ... A? So se pogajali za višja izplačila ali za enake plače vsem? Bi Slovenci preživeli tudi z 200 evrov na mesec, le če bi jih imeli vsi, brez izjeme? Ne pozabite, da je neki predsedniški kandidat odletel kot razmajan gumb, takoj ko je v javnost pricurljalo, da ima višjo plačo od preostalih kandidatov.

Na kulturnem področju bo po tej miselnosti najbolj priljubljena edina množična kulturna zvrst, v kateri so vsi enaki: zborovsko petje. Pri TV-oddajah pa nedvomno Kmetija, kjer je skupina prisiljena v enakost v srednjeveških razmerah in kjer zmaga tisti, ki najbolj vdano potrpi do konca, v naslednjem življenju (po oddaji) pa bo prejel zasluženo plačilo. Zveni znano, mar ne?

Stanje naše enakosti najbolje opiše star vic, v katerem obiskovalec hodi po peklu in glede kotle, v katerih se kuhajo narodi. Nesrečne duše skačejo iz njih, legije hudičev jih mečejo nazaj. Le pri slovenskem kotlu je vse mirno in nobenega stražarja. Kako to? Ker Slovenci drug drugega tiščijo pod gladino kar sami.

Nespremenljivost

Druga značilnost fevdalizma je občutek stalnosti, nespremenljivosti, večnosti. Nič ni mogoče spremeniti, tako kot je, bo za vedno. Kateri je eden najbolj uporabljanih stavkov današnje Slovenije? »Takle mamo« – ki bi lahko postal naša himna.

Možgani so med odločanjem, namreč v stanju B, torej v polni rabi. Preigravati morajo razne možnosti, podoživljati poteke, izhode, iskati rešitve. Skratka, preklopili so v ustvarjalno delo, torej v večjo porabo energije. In v tem trenutku se spet vključi biologija: nazaj, nazaj, v stanje A! Študije so pokazale naslednjo zanimivost: če odločanje traja predolgo, del možganov prevzame pobudo in se javi kot jasen in odločen glas: tako boš naredil! Napolni nas z gotovostjo in s tem prekine porabo energije ter vzpostavi prejšnje stanje.

Odločanja nenavajenemu človeku je kreativno stanje hudo neprijetno in beži od njega kot od svinjske gripe. Zadeve je delno mogoče spremeniti s treningom, a nisem čisto prepričan, ali bi delovalo tudi po šestnajstih letih na minimalcu ali po tridesetih za tekočim trakom.

Veliko lažje je ustvarjalno stanje vzdrževati od otroštva dalje. Kar pa nas privede do šolstva. Takoj mu moram v bran zapisati, da je šolstvo eden od temeljev države. Če je naloga policije ohranjanje stanja, je naloga šolstva kloniranje stanja v prihodnje generacije. Šolstvo je torej po definiciji nasprotje ustvarjanja novega.

Ustvarjalni in pridni

Šel sem brat povzetke raziskav na tem področju in se grenko smejal zraven. Da, učitelji pri nas spodbujajo ustvarjalne otroke in jih visoko cenijo. Nato naštejejo lastnosti, ki jih ljubijo: pridnost, ubogljivost, skratka tlačanstvo. Ha, ha, ha! Take neumnosti že dolgo ne! Dajmo jasno in glasno povedati, da tisti, ki z odliko preživi 20 let šolanja, dokaže le, da je sposoben vegetirati brez ustvarjalnega in smiselnega dela. Naj navedem Snyderjevo raziskavo, po kateri so vsi nobelovci in člani angleške kraljevske akademije imeli težave v šoli. Ustvarjalen človek je radoveden in razmišlja o tem, kar je slišal. Pogubna kombinacija za šolstvo. Učitelj še ni končal stavka, otrok že steguje roko v zrak z vprašanjem. Če lahko sodim po lastni izkušnji, učitelji nimajo paranormalnih moči, kajti kot so gledali mojo roko, bi se mi posušila že pred polnoletnostjo. Ustvarjalnost obstaja kljub šolanju, ne zaradi njega.

Izmislimo si Janezka, ki pride v osnovno šolo. Verjetno prenatrpan razred, za učitelje že desetletja velja negativna selekcija, češ, drugam se nisi mogel vpisati, pojdi poučevat. Poklic učitelja ni več cenjen. Bil je, dokler so lahko pretepali otroke, ker so Slovenci v tem prepoznali težko fizično delo, sedaj pa učitelji ne uporabljajo več toliko rok in so po naši miselnosti seveda zdrsnili med lenuhe, ki nič ne delajo.

Moškega, torej očetovske figure, Janezek v osnovni šoli ne bo srečal, imel pa bo veliko možnosti, da bodo nad njim bedele učiteljice v posebnem ovoju narkotiziranosti, ki se imenuje nova duhovnost. Gre za stanje, ko človek hoče spremembe, a se jih boji. Nakar najde nadomestek, ki mu ustvari videz sprememb, brez resničnega spreminjanja, torej tudi brez truda in odgovornosti. Primer: nezadovoljni ste v zakonu? Polaščata se vas nejevolja, zoprnost, razdražljivost? Položite kamen obsidian na nočno omarico in vse vaše negativne misli bodo izpuhtele! Tole sem prepisal iz nekega oglasa. Janezku bodo učiteljice neprestano pripovedovale, da zadostuje le želja, samo želeti si mora, delo, sploh ustvarjalno, ne bo nikoli omenjeno. Ker je Janezek bister, bo hitro zapopadel, da bo najmanj časa porabil, če se vse nauči na pamet in odgovarja le napiflano, pa še to le takrat, kadar je vprašan.

Konec osnovne šole, začetek pubertete, se bo Janezek od oseb prejšnje generacije obrnil k vrstnikom in narava bo v njem zbudila nelagodje, ki se hoče izraziti kreativno. Sistem ga takoj oskrbi z orodji za blaženje nezadovoljstva: marihuana je sedaj moderen konzervans za ustvarjanje zadovoljstva med mladimi. Utegne se zgoditi, da bo Janezek moral manevrirati med učiteljicami, omamljenimi od nove duhovnosti, in sošolci, zadetimi od trave. Lahko pa Janezek seveda poseže po preizkušenem sredstvu staršev, alkoholu. Stoletja je Slovencem stal ob strani in nam pomagal vztrajati v fevdalizmu. Ni lepšega kot alko za uničevanje kreativnosti in vzdrževanje trenutnega stanja.

Z začetkom srednje šole bo Janezek postal plačilna žrtev organizacij, prilepljenih na šolo in šolarje, ki skrbijo za zadevanje mladine. Spomladi organizirajo pijančevanja za konec šolskega leta, čez poletje počitniške žure, jeseni pa zabave za začetek šolskega leta. Vmes so pa zimske počitnice. Vsak izgovor za boj proti individualizaciji pride prav. Komunizem je imel zlete, Titove štafete in podobno, sedaj pa mladina pleše množične četvorke, kjer je Tita nadomestil guinness. Prireditev je internacionalna, kot se spodobi za kozmopolitsko Slovenijo. Ja, sodelujeta še Romunija z duhom tovariša Ceausescuja in Bolgarija z Živkovom. Ker mediji o tej sramotni dediščini poročajo na prvih straneh, se bo Janezek pijan prvič ugledal na naslovnici časopisa (v 15. vrsti množice vodoravno, 23. navpično) in mislil, da začenja kariero.

Janezka bo na univerzi pričakal napis Študij je žur. Ko sem prvič videl ta transparent na eni od fakultet, nisem mogel verjeti. Janezku se zdi običajen, ker je vse žur, dokler si le pokoren. Kar se pozna celo v globalnem merilu. Med novicami Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) lahko zasledimo poročilo o naraščanju pijančevanja med mladimi, kjer piše tudi: »vodilna na seznamu je Slovenija«. Po maturitetni četvorki že drugi svetovni rekord našega Janezka v par letih! Kakšna kariera! Porečete: kaj je narobe s tem, da se mladina malce zabava? Nič, a zmagali smo v kategoriji »binge drinking«, ki jo določajo kot pitje petih ali več alkoholnih pijač zapored v kratkem času; temu smo njega dni rekli, da se nekdo hoče »zatolči«, kar ni nobena zabava, marveč vase obrnjeno nasilje.

V tej dobi je Janezek že plen (para)študentskih organizacij, ki skrbijo za vzdrževanje istega stanja, zato bodo sledile še slike z maturantskih, absolventskih, brucevanj, univerzijad, salamijad, cvičkarij, cvetja in žretja in tako dalje v nedogled. Seveda bo v družbi svojega vrhovnega šefa. Citat iz medijskega poročila o neki pijanski veselici: »Na uradno vabilo župana se je odzval le minister za šolstvo Igor Lukšič, ki je v Laško prišel že v petek.« (besedico »le« sem poudaril sam). Ko bo Janezek v srednjih letih čakal na transplantacijo jeter, se bo zamotil z listanjem virtualnega albuma in ugibanjem, čemu se ničesar ne spomni. Razen grenkega trenutka, ko večno mladi žurer spozna, da je samo še ostareli alkoholik.

Slika C: branje z razumevanjem

Ko smo že pri rekordih, še enega imamo: po zmožnosti razumevanja besedila (funkcionalni nepismenosti) smo po raziskavi Razvojnega programa združenih narodov (UNDP) na zadnjem mestu z 42,2 odstotka! Ko so bile številke objavljene, so mediji raje molčali, namesto da bi poudarili krivico, ki smo jo doživeli. V šoli te silijo učiti, ne pa razumeti. In po letih in letih piflanja nenadoma pridejo tujci in merijo razumevanje? To je krivica! Na sliki C lahko vidite možgane mirujoče osebe med razumevanjem besedila. Sami lahko presodite, da gre za škodljivo prekomerno porabo energije.

Bolonjsko reformo smo Slovenci oplemenitili s posebnim dosežkom: po vsaki stopnji je možno vpisati absolventski staž, torej bo vsaki dve leti študija Janezek šel za eno leto počivat. Aha, dobro mu bo delo: v praksi bo preizkusil teoretična znanja, ki si jih je pridobil! Če je ekonomist, bo ustanavljal podjetja, če strojnik, projektiral … Ne bo držalo. Pomagal bo pri selitvah, njegova punca pa kelnarila, saj delo preko servisa omogoča varen pristan pred naprezanjem možganov. Že izraz pove vse: za študentsko delo potrebujete napotnico kot za obisk zdravnika specialista! Če so vam po čudnem naključju med študijem pričeli ustvarjalno delati možgani, dobite napotnico in se ob prelaganju zabojev zdravite, dokler niste sposobni vrnitve na šolanje. Študentsko delo je važen element vzdrževanja splošne enakosti v fevdalnem smislu: nihče ni predober za tlako.

Janezek bo končal študij z odliko. Svet, v katerem ni vsevednih profesorjev, ki ti povedo, kaj moraš storiti, in v katerem se moraš odločati sam, se mu bo zazdel tako strašen, zato se bo raje oklenil matere univerze. Po drugi strani itak ne sme tvegati, kajti z bodočo soprogo sta vzela vsak po 40-letni kredit za stanovanje, zato potrebujeta zanesljiv vir dohodkov. Profesorji ga prepoznajo kot pravi kader. Mislijo, da kima, ker se strinja, v resnici pa ima zaradi dolgotrajnega šolanja zlomljeno hrbtenico, ki mu ne drži več dobro glave pokonci. Namestijo ga za asistenta in tako bo začel počasno, a zagotovljeno kariero, v kateri bo najprej okamenel, potem fosiliziral, nazadnje se upokojil, odplačal kredit za stanovanje in umrl kot zaslužen ter spoštovani član naroda.

Naj zapišem jasno in glasno to, kar vedo vsi politiki, le jajc ali jajčnikov nimajo, da bi javno povedali: Glavni cilj študija, takega kot je sedaj v Sloveniji, je kupovanje socialnega miru. Pri fevdalni miselnosti ne more biti drugače. V sodobnih časih država ne more zagotoviti dela vsem in najlaže je postaviti prostore za študij v vsako slovensko vas, študij pa narediti čim lažji in ga čim bolj podaljšati, pa zraven še malo finančno oluščiti kandidate.

Pa še druga kruta resnica: če študij ne bi bil žur in varen pristan pred odgovornostjo, kakšna motivacija pa bi pripravila študente do desetletja dolgega piflanja? Ni je. Delavci za tekočim trakom so si torej izborili 600 evrov plače. Poglejmo zdaj dva primera dolgih študijev: sodnik začetnik lahko računa na 900 evrov, veterinar pa na 800. Če sem prav razumel našo ljubezen do enakosti, potem je poleg delovnega okolja samo 200 evrov razlike med tem, če nepismen skubim kokoši v proizvodnji, in tem, da jih po 20 letih učenja lahko zdravim?

Študentsko delo bi moralo biti namenjeno študentom, inštrument za iskanje in ponujanje le ustvarjalnih, torej avtorskih del. Zaboje ali kozarce lahko nosijo tudi tisti, ki se niso šolali. Preden bi se študent vpisal na univerzo, bi moral opraviti vsaj polletno delo nekje v tujini. Najbolje dobrodelno in v kaki povsem drugi kulturi. Pomagalo mu bi pri stiku s stvarnostjo. Da o profesorjih ne govorim: vsi avtomatizmi študent asistent in naprej bi morali biti presekani z nekajletnim odhodom dokazovanja samega sebe in svojega dela v tujini. Kjer nastopi poseben slovenski strah – če so naši ljudje v tujini preživeli nekaj let, so se mogoče okužili z individualizacijo in niso več povsem del naše gmote?

Stop: o tem, kakšne vplive ima fevdalna miselnost na slovensko gospodarstvo, bi veljalo pisati v posebnem članku.

P. S.

Med nastajanjem tega prispevka je eden od spletnih portalov objavil novico o razstavi da Vincijevih del. Tovrstno branje načeloma ne vzbudi komentarjev, a tokrat je nekdo zapisal, da je talent tega možakarja precej precenjen. Tista Mona Lisa res ni bohvekaj. Pa se je usulo: da tudi njegovi izumi niso bili nikoli v množični proizvodnji, helikopter ni letel …

Kakšno malo življenje mora to biti, da nekje prelagaš papirje ali prodajaš kitajsko robo, potem pa prideš domov in svoje nezadovoljstvo blažiš z anonimnim zmerjanjem da Vincija, psovanjem Michelangela in poniževanjem Shakespeara.

Lahko je bilo Slovenijo pripeljati v Evropsko unijo, težko bo iz Slovencev spraviti srednji vek.


Opomba: prijazni bralci so me obvestili, da razlika med porabo energije delujočih in brlečih možganov ni velika. Res je. Zavestno opravljanje neke naloge poveča energijsko rabo možganov za le 5%, medtem ko 60 do 80% energije možgani porabijo ne glede na zunanje dogodke. Ob pisanju tega še nisem vedel in še zaneslo me, priznam.
Navajam pa razloge, zaradi katerih se mi zdi trditev še vedno veljavna:
  1. Evolucija očitno ljubi najmanjšo porabo energije in organizmi načeloma poskušajo priti skozi življenje brez odvečne potrošnje. Kozolnjaki (ascidiacea) živijo pritrjeni na dnu morja in precejajo vodo. Le prvih nekaj dni življenja prebijejo kot plavajoče ličinke, ki iščejo primerno mesto za pritrditev. Ko ga najdejo, se pritrdijo in prebavijo večino svojega živčnega sistema - ker se ne bodo več gibali, ne rabijo več možganov.
  2. Ustvarjalnost, ujeta v možgane, ni dosti vredna, če ne vodi do akcije, torej dela. In tisti, ki poskuša ustvarjalnost uresničiti, bo porabil ohoho energije.
  3. Kar sem zasledil poskusov, v katerih so računali porabo energije, so dali testirancu izračunavati formule oziroma reševati logični problem.
    Gornje slike pa so nastale med povsem drugačnim poskusom, o pisateljskem ustvarjanju. Pisatelj mora namreč v glavi sestavljati zgodbo, torej premetavati osebe in situacije, logično in čustveno, uporabljati torej skorjo in limbične dele. Prekrvavitev je večja povsod, od gibalnega dela (kljub premikanju imaginarnih oseb!) do vidnega dela (čeprav gleda film v lastni glavi!), do čustvovanja z (imaginarnimi!) osebami, itd.
    Tolstoj je moral za Vojno in mir vrteti 600 oseb in v dnevnikih je pisal o tem, kako zelo ga boli glava, prav obupaval je od utrujenosti.
    Nedvomno obstaja razlika med reševanjem matematičnega problema in pisateljskim ustvarjanjem pri aktivaciji možganov in s tem tudi porabi energije. Ko bodo poskus naredili, se bo verjetno izkazalo, da samo za dodatnih nekaj odstotkov. :)



Sorodni članki:
Štempljanje Saša Hribarja


 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}