Dostava na dom: Skrivnosti birokratske logike

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Objavljeno v Sobotni prilogi, 5. septembra 2009

Dostava na dom

Skrivnosti birokratske logike

Nekateri mislijo, da so anonimni, če pisarijo na internetu, spet drugi, da so večni, če klešejo v kamen. Osli oboji: edini anonimni in večni žanr so razne obstranske uredbe in razpisi. Ne ustava, to še kdo prebere; ne glavni zakoni, vanje vtaknejo nosove vsaj odvetniki; večni so razni pozivi in razpisi, ki so, pravno gledano, verjetno bolj na dnu lestvice. Je pa res, da se po zakonih deli pravica, po razpisih pa denarji.

Poglejmo droben kamenček te anonimne večnosti, državni razpis (»javni poziv«) na področju kulture, torej nečesa, kar širšega prebivalstva ne zanima. Problem je v tem, da dostikrat slišim, da so podobna skrpucala tudi na drugih področjih. In če ostane zadeva samo znotraj področja in se križajo ljudje, ki se nanj spoznajo, se lahko tolažijo, da je pač le njihovo področje kilavo in državni uradniki na njem slabše sposobni. Če pa spregovorimo na glas in z vseh področij po vrsti, bo mogoče napočil trenutek, ko bo celotna državna uprava zasijala v svojem znanju.

Konec julija je Javna agencija za knjigo Republike Slovenije izdala Javni poziv za izbor kulturnih projektov na področjih mednarodnega sodelovanja in prevodov v tuj jezik za leto 2009 pod šifro JP1-MSP-2009. Povedano preprosto: javijo se naj prevajalci, ki bi prevajali slovenska literarna dela v tuje jezike. Prevodi potem izidejo pri renomiranih tujih založbah, sloves Slovenije se širi po svetu, skratka, vsi smo zadovoljni. Hm. Ta poziv spremljam že leta in vsakič se čudim modrosti uradnikov. Protestiram jaz, protestirajo drugi, uradniki pa kar molče ne opravljajo svojega dela. Še več – pogoje poziva vedno bolj privijajo, kar pomeni, če so začeli s trapastimi, so sedaj že pri bebavih. Pritožbe ne pomagajo, tožbe tudi ne, mogoče pa lepa beseda mesto najde?

Zato sem se odločil vprašati pametnejše od sebe, da nam razjasnijo skrivnost tega poziva: direktorja državne agencije za knjigo gospoda Slavka Pregla, predsednika Društva slovenskih pisateljev gospoda Slavka Pregla in pisatelja gospoda Slavka Pregla.

Javna vprašanja gospodu Slavku Preglu, direktorju Javne agencije za knjigo Republike Slovenije

Spoštovani gospod Pregl, po dolgih letih zasebnih pisem, ki niso obrodila niti najmanjšega sadu, sem se odločil za javno dopisovanje. Pozive, s katerimi hoče država spodbujati prevode slovenske literature v tuje jezike, je že pred leti objavljalo Ministrstvo za kulturo, sedaj pa je to delo prevzela vaša Agencija. Problem je v tem, da je neznani uradnik pred davnimi leti sestavil prvi poziv iz lastne glave in brez slehernega posvetovanja z ljudmi, ki dela objavljamo v tujini. Nastal je izdelek, ki je pravno korekten, a povsem neživljenjski. Recimo, kot bi vlada sprejela odredbo, da morajo poslej državljani lebdeti. Saj bi, pa nekako ne gre.

Od prvega poziva se vlečejo iste neumnosti in po vsakem sem odgovorni osebi naslovil pismo, v katerem sem predlagal popravke in izboljšave. Dokler je bil na Ministrstvu zaposlen dr. Grilc, mi je celo odgovarjal, a z jamranjem, da ne more ničesar spremeniti. Ko je dr. Grilc odšel, nisem odnehal, le njegovim naslednikom se ni zdelo več vredno odgovarjati. Tako jim ne vem niti imena.

Nakar je posle prevzela vaša Agencija in objavila prvi poziv. Glej, glej, točno isti je bil kot vsi prejšnji. Seveda sem Vam napisal pismo. Prijazno ste odgovorili, da ste papirje podedovali od Ministrstva in niste imeli časa za popravke. Do naslednjega poziva bodo vaši strokovnjaki vse uredili, v dobro slovenske knjige in prepoznavnosti v tujini. Čudovita obljuba.

Pravkar sem prebral novoobjavljeni poziv in ugotovil, da še vedno niste spremenili ničesar. Še več, neumnosti ste celo namnožili.

Lotiva se osrednjega kavlja. Predstavljajte si nadobudnega tehnika, ki v svojem prostem času sestavi radio. Nakar na internetu najde telefonsko številko uprave podjetja Apple, kliče v Kalifornijo in vpije: »Halo, dajte mi Steva! Začnite prodajati moj iRadio! Pošljite mi pogodbo!«

Ali pa mogoče ljubiteljskega vinarja, ki se mu je v sodu pričelo nekaj peniti, in že kliče izdelovalce dom pérignona: »Halo, halo, začnite prodajati mojo robo! Pošljite mi pogodbo!«

Kaj bi porekli o takem človeku? Milo rečeno, malce je izgubil stik z realnostjo, mar ne? Poglejva zdaj primer slovenskega pisatelja. Končal je roman, pogleda po internetu, najde telefonsko številko uprave založbe Random House in že kliče v New York: »Halo, halo, kličem iz Slovenije. Spisal sem roman. Dajte mi pogodbo, zdaj!«

Bom povedal kar odkrito: Meni zveni malce premaknjen.

In to je prvo vprašanje, ki ga imam za Vas: zakaj je poziv sestavljen za take ljudi? Prevajalec mora namreč priložiti pogodbo avtorja s tujim založnikom, da bo knjiga izšla v dveh letih. Prosim, naštejte mi slovenske pisatelje, ki so tako svetovno slavni, da lahko dobijo pogodbo kar na blef, ne da bi založnik rokopis prej prebral.

Sedaj Vam bom odkril šokantno novico, in če ste srčni bolnik, ne berite dalje! Svetovni agenti in založniki NE ZNAJO SLOVENŠČINE! Poskusite sami: pokličite omenjeni Random House in govorite slovensko. NE BODO VAS RAZUMELI! Kako bodo potem razumeli kar cel roman v slovenščini, ki jim ga bo prinesel poštar? Ja, ravno zato je bila ustanovljena vaša Agencija, da nas reši te zadrege, porečete. Res je. Zdaj mi pa povejte legalen način, kako lahko pisatelj prinese pogodbo z založbo, kjer njegove knjige niso mogli prebrati, ker ne razumejo jezika? Halo?

Huje in huje: po novem vam mora založnik poslati svoje reference. Se opravičujem, mar vaši zaposleni ne znajo uporabljati svetovnega spleta? Pošljite jih na enodnevni popoldanski tečaj, nato naj gredo na Amazon in vtipkajo ime založnika, pa bodo takoj videli, če je že izdal kako knjigo. Tole mi sumljivo smrdi po prislovičnem slovenskem narcisizmu: prosim Vas lepo, kdo pa smo mi, za eno predmestje nas je, zdaj bomo pa od celega sveta zahtevali, da govori slovensko in, še, da izpolnjujejo naše formularje. In ker ne bodo, bomo užaljeni vztrajali v izoliranosti.

Ko smo ravno pri samoljubnosti, prijavljena dela boste točkovali glede na prejete nagrade, priložili ste tudi seznam. Lepo, a za ta poziv povsem brez smisla – naštete so samo slovenske nagrade in niti ene tuje. Zdaj Vam bom zabil nož v srce s kruto resnico: brigajo tujce slovenske nagrade. To je za domač kup gnoja in boje na njem. Nisem še srečal tujega agenta, založnika, urednika ali bralca, ki bi ga zanimale. In ker na seznamu ni tujih nagrad, to pač pomeni, da bi slovenski dobitnik Nobelove nagrade ostal slabše ocenjen od dobitnika plakete kluba literarnih navdušencev iz Spodnjega Šupka. Daleč smo prišli v samozagledanosti.

Huje in huje in huje: eden od kriterijev pri odločitvi je število bodočih natisnjenih izvodov. Moram vam povedati, da zunaj vaše Agencije vlada kriza in založniki so prešli na tehnologijo, ki se imenuje tiskanje na zahtevo: knjigarne naročijo sto izvodov, natisnete sto izvodov; vnaprej se v velikanskih nakladah tiskajo samo avtorji največjih uspešnic in Slovencev ni med njimi. Ja, zdaj ni več skladišč, ni zalog. Še huje, v Ameriki množično ustanavljajo založbe, ki se specializirajo za Kindle in podobne elektronske bralnike. Ti torej iz vašega poziva izpadejo, saj je število natisnjenih izvodov vedno nič.

Sploh hudo: prevajalcem ste namenili deset (10!) prostorčkov, v katere bodo vpisali seznam prevedenih del v zadnjih treh letih. Wow, neverjetno! Pa kje so vsi ti slovenski pisatelji, če lahko en sam ubog prevajalec v par letih plasira v tujino kar deset njihovih del? Tuje knjigarne bi morale biti polne prevedenih slovenskih del, pa jih nekako ne najdem? In seveda, kako naj prevajalec začne svojo kariero, če mora že kar za začetek prevesti in plasirati (!) najbolje kar deset knjig v par letih? Gospod direktor, še eno resnico vam moram odkriti: nastajanje in tudi prevajanje knjige je mukotrpno in počasno delo, ki zahteva sodelovanje tudi pisatelja. Nato se začne pošiljanje agentom – ti v vašem pozivu niso niti omenjeni, čeprav so prva postaja za pisatelja! –, stotine in stotine pisem, mogoče potem kako pritrdilno, nakar agent piše založbam ... in skratka, leta in leta dela in truda mogoče celo obrodijo kake sadove.

Da ne bom samo kritiziral, pohvaliti moram letošnjo novost. Obrazec ste prevedli tudi v angleščino, da ga bodo prevajalci razumeli. Čeprav ... moment ... poziv je namenjen ljudem, ki bodo prevajali v tuji jezik romane, torej literaturo, nekaj najbolj zahtevnega, kar zmore v jeziku nastati – vi pa očitno ciljate na take brezveznike, da še osnov slovenščine ne znajo. Se opravičujem, ampak po glavi mi že kar brni ... prevajalci so morali v par letih že prevesti deset knjig ... hkrati pa tako slabo znajo slovensko, da ste morali vložiti davkoplačevalski denar v prevod formularja zanje ... bzzz ... čeprav tuji založniki že sami znajo slovensko, ker podpisujejo pogodbe ... bzzzz ... glavo mi bo razneslo, raje neham. Vdam se. Vaša birokratska logika presega polmožgane moje sorte.

Spoštovani, sit sem tega večno enakega poziva, ki ga nihče ne more spremeniti, kot bi bil vklesan v marmor. Agencija je bila ustanovljena za pomoč slovenski literaturi, ne pa kot novo gojišče birokratov. Lepo vas prosim, da svoje podrejene pripravite do učinkovitega in smiselnega dela, za katero so bili vzeti v službo. Z vami vred. Hvala!

Najlepša hvala za odgovore in lep pozdrav,

Miha Mazzini

Javna vprašanja gospodu Slavku Preglu, predsedniku Društva slovenskih pisateljev

Dragi Slavko, ko si nastopil predsedovanje našega Društva, sem te takoj po pozivu za financiranje prevodov kulturnega ministrstva opozoril na neumnosti v njem. Sestala sva se, strinjal si se z mojimi predlogi, plodno sva razpravljala o načinih, na katere bi lahko spodbudili širjenje slovenske literature v tujini. V zanosu sva sestavila povsem drugačen poziv, ki bi ustrezal realnosti in bil obenem še mnogo bolj učinkovit. Obljubil si mi oster boj proti birokratskim neumnostim in zatrdil, da se boš sestal z direktorjem Javne agencije za knjigo Republike Slovenije takoj, ko bo ta imenovan.

In zdaj te, upam, da s strinjanjem vseh članic in članov Društva, prosim, povej nam, kako je potekal sestanek z direktorjem Agencije Slavkom Preglom? Kaj sta se menila in kako, da nisi mogel uveljaviti niti ene spremembe tega poziva, niti ene nove ideje? Kakšne metode je uporabil direktor Pregl, da je blokiral tvoje predloge? Kaj se je zgodilo? Obstaja kak zapisnik srečanja? Z veseljem bi ga prebral. Prosim te, ne odnehaj v boju za izboljšanje pisateljskega dela in življenja v teh težkih časih. Nedvomno bo Društvo pod tvojim vodstvom javno in glasno protestiralo proti neumnostim, ki jih počne Agencija! Hvala ti!

Lep pozdrav,

Miha Mazzini

Zasebno vprašanje Slavku Preglu, pisateljskemu kolegu

Slavko, upam, da si videl poziv Agencije. Kot starejšega pisateljskega kolega te lepo prosim, povej mi, kaj si storil, da si samega sebe otopel pred neumnostmi in podlostmi teh in podobnih razpisov? Da se ne razburjaš več ob zapravljanju davkoplačevalskega denarja in ob čudnih kriterijih, ki ne vzdržijo logične presoje, razen paranoidne razlage, da so pač napisani na kožo točno določenim pijavkam državnega korita, ki poštenih in jasnih pogojev pač ne izpolnjujejo. Povej mi, kako ohranjaš svoj dušni mir? Tudi jaz bi ga rad. Hvala!

Tvoj Miha.


Odgovor Slavka Pregla:

Objavljeno v Sobotni prilogi, 12. septembra 2009

Neznosna lahkost sesuvanja

Dobro leto bo tega, kar me je založniški poznavalec resno prepričeval, naj kandidiram za direktorja nastajajoče Javne agencije za knjigo (JAK), v oblikovanje katere je bil tudi sam precej vpet. Nedavno sva se spet srečala, pa se mi je opravičil za besede, ki mi jih je takrat namenil. Odvezal sem ga vsake krivde. Ponovil sem, kar sem odgovoril na pogovoru za službo, ko so me vprašali, zakaj sem se prijavil: Verjamem, da na področju knjige lahko kaj storim.

Sobotna priloga (5. september) je JAK in njenemu delu na dveh straneh prvič namenila svojo pozornost. Da bi prihranil pri znamkah, mi je kar tri pisma v njej napisal meni sicer zelo ljubi pisatelj Miha Mazzini. Vesel sem bil tega. Gre za duhovit literarni pristop, ki dejstev sicer ne upošteva kaj dosti, odpira pa spodoben prostor za pogovor.

O načinih pogovarjanja

Spodobnost se mi zdi potrebna. Zaposlenim na JAK so po telefonu in po elektronski pošti namreč že grozili s smrtjo. Državljan, ki je kasneje tudi pisal in podpisoval različna, pogosto žaljiva pisma (znanec pravnik je v enem naštel za približno sedem let kaznivih obdolžitev), je pred več deset osuplimi ljudmi na posvetu v prostorih Društva slovenskih pisateljev kričal na našo najmlajšo sodelavko (naslednjega dne se je za kričanje sicer opravičil, ne pa za vsebino, ki jo je navrgel). Skupina podpisnikov je JAK in mene prijavila komisiji za preprečevanje korupcije z očitki o protipravnem okoriščanju, klientelizmu, dodeljevanju privilegijev svojim prijateljem in drugih hudih stvareh. Med podpisniki je tudi kolega, ki je nerad prišel na posvet v DSP, ker so ga motili društveni mračni zidovi; ti mračni zidovi ga niso ovirali lani, ko je v DSP dobil najvišjo štipendijo in delež potnih stroškov za svojo pot na literarni festival na drugem kontinentu. O klientelizmu je risala sheme kolegica, ki je dobila pomembno literarno nagrado, kjer je bil v žiriji kolega, ki je skupaj z njo prav tako obsojal klientelizem (drugih). Med podpisniki obsežnih pisem v dobro knjigi se je znašel človek, ki je s prijavo na Urad za varstvo konkurence (zaenkrat) za nekaj let blokiral sporazum o fiksni ceni knjig v Sloveniji. Fiksna cena knjig je v velikem delu Evrope razumljena kot najučinkovitejši mehanizem za razvoj knjigarn (pri nas ugotavljamo, da jih je premalo). In tako naprej.

Pričakoval sem različne racionalne težave pri nastajanju JAK. Ampak, kot pravi Murphy, posamezniki in družbe se pričnejo racionalno obnašati potem, ko so vse druge možnosti izčrpane.

O pisatelju na večnem birokratskem ognju

Februarja 2009 sem se z ognjem v očeh povzpel v mansardne prostore v tretjem nadstropju stare stavbe bivše Tobačne tovarne v Ljubljani, začel službo in se srečal s sodelavci, ki so me že čakali. Povedali so mi, da nimamo tajnice oziroma poslovnega sekretarja, pač pa (honorarno, se razume) študenta. In še nekaj drugih podrobnosti, predvsem, da na JAK, ki združuje skrb za leposlovne in znanstvene knjige in revije ter s tem povezane druge projekte, ne bo 9, kot je predvideval Akt o sistemizaciji in s katerim sem računal pri pisanju programa dela, pač pa 6 ljudi.

JAK je pričela delati 15. decembra 2008. Zato je februarja 2009 dobila nalogo, da napiše finančno in poslovno poročilo o svojem delu za leto 2008 (navodila za pisanje poročila smo dobili na štirih straneh). Ko sem vprašal, ali se šalijo z zamislijo, da za 14 predprazničnih dni, ko so zaposleni bolj prenašali mize in papirje kot kaj drugega, pišemo tako obsežno, bolj ali manj domišljijsko poročilo, so me pristojni gledali precej začudeno in pojasnili, da tako pač je. Po dobrem mesecu obstoja smo na zahtevo ustreznega odbora državnega zbora že pisali poročilo o delu tudi zanj.

Medtem smo se lotili zaključne faze pred objavo pravilnikov o javnih razpisih in pozivih ter o strokovnih komisijah; dokumenta, ki ju je morala potrditi vlada, sta bila pogoj, da bi objavili razpise, najprej razpis za financiranje kulturnih projektov, ki so ga prijavitelji na terenu nestrpno čakali. Pogoj, da bi ju lahko poslali na vlado, je bil, da ju uskladita »oče in mati« JAK, ministrstvo za kulturo (MK) ter ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT). Zabava je bila precejšnja, saj zakon o JAK nima pravnih podlag s področja znanosti, način dela s knjigami pa je bil v postopkih obeh ministrstev zelo različen. Ko smo okvirno uskladili neuskladljivo, je besedili proučila ustrezna vladna služba in po izidu obeh pravilnikov v Uradnem listu smo smeli objaviti Razpis JR1-KNJIGA-2009. O tem razpisu smo se na JAK veliko pogovarjali, nekaj malega spremenili glede na razpise prejšnjih let, a bistven poseg vanj ni bil mogoč, saj se je (2009) zaključilo triletno obdobje in seveda letošnji prijavitelji niso smeli imeti drugačnih pogojev od tistih v programskem razpisu. Kljub temu je eden od omenjanih podpisnikov na posvetu zelo odločno kritiziral sestavino razpisa, ki je, kot smo mu potem pojasnili, v objavljenem razpisu ni bilo (več).

Obenem smo potrdili spremembo pravilnika o knjižničnem nadomestilu. Na mestih, kjer je prej pisalo 'Ministrstvo za kulturo', je bilo pravzaprav treba vstaviti le 'Javna agencija za knjigo'. Pokazalo se je, da je ta sprememba vzpodbudila k ustvarjalnemu razmišljanju ustrezno vladno službo, in tako rekoč z »grožnjami« smo šele dosegli, da so ustvarjalnost opustili ter spremenjeni pravilnik objavili.

Ob pripravljanju programa dela in finančnega načrta JAK za 2009 in tudi kasneje smo ugotovili, da je za MVZT starševski delež pri JAK zelo hud problem. Če opustim navajanje številnih nenavadnih dopisovanj, bo morda zadostovala navedba, da za delo JAK ta del staršev do vključno 7. septembra 2009 (ko to pišem) ni plačal niti centa, ne glede na to, kaj je že novembra 2008 od njega zahtevala vlada ali je kasneje celo podpisal sam. Slovenska znanost bo o tem obdobju v življenju JAK prej ali slej morala reči odločilno besedo.

Iz zaskrbljenih pogledov moje Barbare, ko sem se ob večerih vračal domov iz službe, sem sklepal, da mi morda moj pisateljski ogenj v očeh rahlo ugaša in da me sodelovanje v kafkovskih postopkih ne veseli preveč. Oba sva računala, da bo delo polagoma krenilo v drugačne vode.

Seveda je. Ko smo na JAK izdali Sklep o zavrženju vlog v zvezi z razpisom JR1-KNJIGA-2009, so se name in na JAK usula številna pisma iste skupine državljanov, katerih prijave je komisija za odpiranje vlog iz formalnih razlogov zavrgla. Ko so z nekaj skepse komentirali ta pisma tudi mediji, so še oni postali sestavni del zarote mene in JAK proti piscem teh pisem. Jaz se spoštljivo zavedam, da je v Sloveniji veliko vrhunskih umov. Žal mi je le, če jim težavo predstavlja že natančno branje in izpolnjevanje formularjev, skoraj nespremenjenih že nekaj let.

Nekaj izrazite pravne nespodobnosti smo doživeli tudi od tam, od koder smo pričakovali vzpodbudo in še posebej spoštovanje avtonomnosti JAK, pa je bila skušnjava, da se nam malo posoli pamet in oteži delo, očitno prevelika.

Ampak o tem teče drugo dopisovanje. Zdaj se, po splošnem uvodu, vračam k dragemu Mihi Mazziniju.

O pogledih direktorja na objavljeni poziv JP1-MSP-2009

Mednarodni poziv (z uradnim naslovom Javni poziv za izbor kulturnih projektov na področjih mednarodnega sodelovanja in prevodov v tuj jezik za leto 2009) ima tri podpoglavja. Dve sta namenjeni mednarodnim prireditvam, kot sta denimo literarni festival Vilenica (v njegovih okvirih je bilo letos dogovorjeno, da bo najpomembnejša ameriška založba za prevodno literaturo Archive Dalkey Press med drugim objavila knjigo Borisa Pahorja ter začela s serijo slovenskih avtorjev, ob »paketu« Švicarjev in »paketu« Belgijcev) ali literarno srečanje 6. mednarodno srečanje založnikov in avtorjev srednje in jugovzhodne Evrope Revija v reviji – Škocjan 2009 (v okviru katerega poteka projekt Revija v reviji, kjer srednjeevropske revije recipročno objavljajo dela avtorjev sodelujočih revij), pa denimo festival Pranger (ki je tudi namenjen literarnim prevajalskim delavnicam).

Prevajanje slovenskih avtorjev v tuje jezike je tretjina tega poziva.

S šokantno novico, da tuji založniki in literarni agenti ne znajo slovensko, me spoštovani Miha Mazzini ni spravil v predinfarktno stanje ali v še kaj hujšega. To vem. V svoji založniški karieri sem v tuje jezike v objavo k tujim založnikom »spravil« vsaj 50 slovenskih avtorjev (sem seveda ne štejem stika, ki sem ga pomagal vzpostaviti s španskim in ruskim založnikom tudi kolegi Mazziniju).

Ključni za prevajanje naših del v tuje jezike so prevajalci, ki občasno tudi ne znajo slovensko, ampak prevajajo npr. iz angleščine – to je pač eden od načinov, da so slovenska besedila objavljena tudi v »eksotičnih« jezikih. Prevajalci praviloma »najdejo« besedilo in tujega založnika zanj, torej so tudi v vlogi agenta. Ob pogoju, da imajo pogodbo oz. sporazum s tujim založnikom o izdaji knjige do leta 2011, jim JAK zagotovi del denarja za prevajanje. V prevajanju za v predal prevajalcev ne vidimo smisla.

Mimogrede, JAK se je resno vključila tudi v Traduki, evropsko povezavo za literaturo in knjige, v kateri sodelujejo Albanija, Avstrija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Kosovo, Nemčija, Romunija, Slovenija, Srbija in Švica. Traduki zagotavlja pomemben denar za prevode med evropskimi jeziki, kar mnogi pri nas že uporabljajo, prav tako pa organizira tudi mednarodne predstavitve in srečanja za avtorje, prevajalce, založnike, knjižničarje, kritike in preostale s področja knjige.

Dostikrat je slišati, da si prevajanje oskrbijo vedno isti avtorji na podlagi prijateljskih vezi pri tujih založnikih. Osebno mislim, da je to ena možnih in dobrih poti (dvomim, da bi tuji založniki objavljali zanič besedila, četudi jih prevod ne stane skoraj nič). Tudi Trubarjev sklad na DSP (ki ga financira in ga bo financirala JAK) je doslej podprl natis vsake knjige slovenskega avtorja, za katerega je tuji založnik zaprosil za podporo pri skladu.

Vesel sem, da je M. Mazzini dober pisatelj, in žalosten, da slabo bere besedilo poziva, ki ga kritizira.

Zapisal je, da v pozivu nismo spremenili nič oziroma da smo neumnosti v njem celo namnožili; kot tako npr. omenja naklado kot kriterij. Ne v razpisu JR1-KNJIGA-2009 ne v pozivu JP1-MSP-2009 naklada ni kriterij, ki bi ga komisija ocenjevala. Razlike v primerjavi s prejšnjimi razpisi so naslednje:

Najvidnejša sprememba – JP1-MSP-2009 je javni poziv in ne razpis, kar pomeni, da so možne dopolnitve vlog, s čimer se zmanjša število zavržb. Ob tem se seveda vsem zasvetijo oči in takoj sledi vprašanje – Zakaj pa potem sploh objavljate razpise? Razlika med razpisom in pozivom je tudi ta, da se pri pozivih obravnava vloge po času prispetja – kdor prej pride, prej melje. Pri razpisih pa so hkrati obravnavane vse vloge, s čimer se izognemo pasti, da kak izvrsten projekt ne bi prejel sredstev, ker je komisija že vsa sredstva potrošila za projekte, ki so prej prišli na mizo.

Ne v razpisu JR1 ne v pozivu JP1 založniku ni treba poslati nikakršnih referenc, so pa v obrazcu vloge to nujni podatki, ki jih mora navesti prevajalec – prejemnik subvencije.

V pozivu JP1 smo podaljšali obdobje, v katerem so morali prevajalci prevesti besedila, da so zadostili pogojem. Kljub temu da je v obrazcu res 10 prostorčkov, pa pogoji ne v JR1 ne v JP1 ne zahtevajo od nikogar prevoda 10 knjig, marveč »vsaj en (1) knjižni naslov oziroma vsaj 20 avtorskih pol besedil oziroma 1500 verzov slovenskih avtorjev«.

Poleg tega smo za poziv že nekoliko spremenili tudi obrazce, tako da bi bili čim prijaznejši prijaviteljem. A brez določenih podatkov, ki jih prijavitelji morajo navesti, pri javnih razpisih in pozivih ne gre. Spremembe, tudi vsebinske, pa zagotovo sledijo tudi v letu 2010.

Stališče, da se tuji založniki požvižgajo na naše literarne nagrade, je legitimno. Na kakšne nagrade se požvižgam tudi jaz. Ampak pri nas doma so eden možnih kriterijev. In ker žal nimamo denarja, da bi financirali prevode vsevprek na podlagi pobud avtorjev, ki bi nas povabili, naj si na internetu preberemo reference založnika, pri katerem želijo izdati knjigo, pač za zdaj upoštevamo kot kriterij tudi nagrade. Vsi prevajalci, ki »imajo« založnika, so bili doslej financirani. Navajanje Nobelove nagrade bi bilo absurdno, ko pa je še noben slovenski avtor ni prejel, kandidature za Nobelovo nagrado pa so tajne in se kot take ne morejo upoštevati kot prednostni kriterij.

Založniška tehnologija se seveda spreminja in tudi temu se bo JAK prilagajala. Lepa so pričakovanja, da bi vse storili že kar v prvem pozivu, a seveda to ne gre iz različnih razlogov. Mimogrede lahko omenim, da so v Nacionalnem programu za kulturo (NPK) med pokazatelji uspešnosti kulturne politike na področju knjige v glavnem navedeni količinski kriteriji. Ko so moje sodelavke pisale poročilo o uresničevanju NPK na področju knjige za leto 2008 (ko JAK še ni bilo), so v njem pripravile nastavke za kvalitetne pokazatelje. V končni verziji poročila, ki so jo delali drugi, je marsikaj od tega izpadlo. V JAK vemo, kaj hočemo, o tem se z ustvarjalci knjižnega loka od avtorja do bralca tudi ves čas pogovarjamo in v trendu bomo stvari spreminjali v dobro slovenski literaturi in knjigi. Ljudje na JAK smo po duši precej daleč od birokratov, četudi nas v to vlogo v mnogih ozirih silijo številne nevesele okoliščine.

O pogledih predsednika Društva slovenskih pisateljev

Predsednik Društva slovenskih pisateljev Slavko Pregl ter direktor Javne agencije za knjigo Slavko Pregl se nenehno pogovarjata, ob nenavadnih urah in na vseh mogočih krajih. Zapisnik teh pogovorov bi bil dolg. Lahko zapišem, da je direktor JAK med drugim z navdušenjem poslušal predloge, kot sta jih zapisala M. Mazzini in predsednik DSP. Njuna (po pravici – Mazzinijeva) zamisel o digitalizaciji prevodov s kombinacijo tiska na zahtevo, ki jo je DSP že poslalo na razpis JR1-KNJIGA-2009 (a je bila iz formalnih razlogov – ker se DSP kot prejemnik sredstev iz triletnega programskega razpisa na letne razpise in pozive ne sme prijavljati – zavržena), bo sijajna tema novih razpisov. Kakor tudi kup drugih sprememb, ki jih bodo, tako upata tako direktor JAK kot predsednik DSP, prijavitelji našli v novem programskem razpisu jeseni 2009. Direktor JAK je tudi iz drugih predlogov, ki so mu jih povedali člani DSP, zabeležil vrsto dobrih pobud za prihodnost. Ko bo JAK v prihodnje ustvarila kaj neumnosti, bo DSP pod vodstvom novega predsednika od jeseni 2009 naprej nedvomno protestiralo. Verjamem pa, da pisatelji premoremo toliko spodobnosti, da ne bomo lahkotno in samovšečno sesuvali vsega, kar bo agencija počela, pač pa bomo skupaj z njo želeli doseči prave cilje.

O tem, kaj misli starejši pisateljski kolega

Kot starejšega kolego me, dragi Miha, ob koncu pisanja sprašuješ, kako ohranjam svoj duševni mir ob neumnostih in podlostih, ki spremljajo zapravljanje davkoplačevalskega denarja za točno določene pijavke iz državnega korita, ki poštenih in jasnih pogojev ne izpolnjujejo.

Ne vem točno, kdo so te pijavke. Morda bi jih lahko naštel Ti?

V zvezi s prejemniki javnega denarja iz razpisov in pozivov (ki jih je ali jih bo objavila) JAK duševni mir ohranjam precej lahko. Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati prijavitelji, so za vse enaki. Prijave po enakih kriterijih ocenjujejo strokovne komisije, ki jim zaupam. Komisije delajo po veljavnih pravilnikih. Pri njihovem delu ne sodelujem in nanje ne vplivam.

Nekaj zadreg z ohranjanjem svojega duševnega miru imam drugje.

Pred leti sem bil predsednik Društva Bralna značka. Veliko ljudi misli, da je to od države bogato financirana druščina, saj je temelj slovenske bralne kulture. Pa nima kaj dosti denarja. V tistem času, ko sem bil prostovoljni predsednik, sem po gospodarskih družbah naprosil potrebnega denarja, da smo šolarjem poklonili več kot 300.000 odličnih knjig. Na modelu »zlatih bralcev« je ministrstvo za kulturo kasneje zastavilo podobno akcijo Rastem s knjigo. Zdaj mi nekateri kolegi očitajo konflikt interesov, saj jih skrbi, da bom kot direktor JAK (četudi, kot vidiš, o delitvi denarja ne odločam) radodaren do »svoje« organizacije izpred let.

Napisal sem tudi precej knjig. Mladi jih radi berejo. Nekaj mojih kolegov me je prijavilo komisiji za preprečevanje korupcije s trditvijo, da sem si prigrabil protipravno korist, ker je strokovna komisija JAK za sofinanciranje izbrala eno mojo slikanico, za katero že dolgo nimam materialnih avtorskih pravic.

Pa še kaj podobno nenavadnega bi se našlo.

Ampak … Nimam resnih težav, dragi Miha, s svojim duševnim mirom.

Sina (za vsak primer kar tri in eno hčer za povrh) sem zaplodil, hišo postavil in drevo zasadil. •

Slavko Pregl


Pismo bralca Miha Mazinija:

Objavljeno v Sobotni prilogi, 19. septembra 2009

Direktor Javne agencije za knjigo, gospod Slavko Pregl, je v prejšnji Sobotni napisal dolg odgovor, ne da bi odgovoril. Zato bom vprašanje zastavil še enkrat. Slovenski pisatelj mora svoje delo prevesti, če ga hoče ponuditi tujim agentom in založbam. Ti bodo delo prebrali, in mogoče, le mogoče, ga bodo uvrstili v svoj program in z avtorjem podpisali pogodbo. Vaša Agencija, gospod Pregl, je bila ustanovljena tudi za financiranje tega področja. Objavili ste javni poziv prevajalcem. Udeležijo se ga lahko samo tisti, ki imajo pogodbo s tujim založnikom že podpisano. Torej prevodov ne rabijo. Možnosti sta samo dve:

  • Gre za primer kavlja 22, kjer tisti, ki bi denar rabil, pogodbe nima, in ne more zraven; tisti, ki pa pogodbo ima, denarja ne rabi več - torej za birokratsko neumnost prve vrste.
  • Ali pa obstaja možnost, o kateri ne vem nič, in sem Vas v članku prosil, da mi jo pojasnite: kako lahko slovenski pisatelj pride do pogodbe z renomiranim tujim založnikom, ki še ni imel možnosti prebrati njegovega dela, ker pač ni prevedeno?
Prosim za kratek in jasen odgovor. Hvala.

PS. Ni treba pisati odgovora in se blamirati, če gre za eno od naslednjih metod:

  1. "Moj znanec ima export-import firmo v Makedoniji (recimo), ki je registrirana tudi za založništvo, pa bo dal potrdilo, denar pa si bova delila. Zaprosil bo še slovenski Trubarjev sklad za kritje stroškov tiska, natisnil nekaj sto izvodov, ki jih bo prodal lokalnemu odpadu, enega pa poslal za evidenco slovenskim birokratom, da bodo zadovoljni." Slovenski davkoplačevalci v tem primeru spodbujajo recikliranje odpadnih materialov, kar je pohvale vredno.
  2. "Halo, Hans, tu Janez (recimo), urednik pri založbi X. Ti si pa urednik pri obskurni nemški založbi Y. Daj, uvrsti me v program, pa bom jaz tebe tudi. Pa še potrdilo napiši ..." V slednjem primeru bo Janez tako dobil denar za svoj prevod, obenem pa vas bo Janezova založba zaprosila še za financiranje Hansovega prevoda. Na ta način bodo Nemci in Slovenci hkrati dobili knjigi, ki jih ne brigata, obe pa bodo plačali slovenski davkoplačevalci in s tem olajšali breme krize nemškemu ljudstvu, kar je spet pohvale vredno.
In tako dalje.

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}