Dostava na dom: Vse, kar morate vedeti o slovenski politiki

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Objavljeno v Sobotni prilogi, 20. junija 2009

Dostava na dom

Vse, kar morate vedeti o slovenski politiki

Minister Gregor Golobič si je vzel teden za razmislek o svojem odstopu. Vmes pa povedal, da o njem razmišlja z malimi možgani. Ti niso namenjeni odločitvam, marveč ohranjanju ravnotežja, položaja, stanja. Golobič je torej jasno povedal, da ne kani odstopiti, kljub temu pa je ljudstvo – z novinarji vred – še naprej živelo v napetem pričakovanju. Je mar mogoče, da je tukajšnjemu prebivalstvu tako lahko vladati, ker ne pozna osnov anatomije? Kaj če bi manko nadoknadili s kratkim nevrološko-antropološkim pogledom na slovensko politiko?

Afera Golobič mi je ponovno oživila vprašanje, na katero si že dolgo ne znam odgovoriti. Čisto slučajno sem nekaj slovenskih politikov srečal še v davnih časih, preden so začeli svojo uspešno kariero. Bili smo bežni znanci: ko so še pešačili, smo se pozdravili, če smo se srečali, zdaj pa ne ukažejo šoferju, naj mi potrobi. Finančno so bili takrat prav tako švohotni kot jaz. Nakar so krenili v politiko in čez nekaj let že vikend tu, jadrnica tam, podjetje sem, investicija gor, premoženje tu – pri čemer njihove javno objavljene plače niso bile ne vem kako divjaško visoke. Če bi me navdali samo z zavistjo, bi se počutil normalno, bolj pa me je skrbelo, kakšen poseben čudak sem, ki očitno iz slehernega evra ne zna ustvariti čudeža, marveč mu kar spolzijo v nepovrat. Matematika se je pokazala kot povsem nekoristna znanost – nikoli vam ne more pojasniti, kako lahko nekdo iz dveh jurjev plače nakupi tolikšno premoženje. Skratka, skrivnost!

Ko je Golobič nastopil v Odmevih, sem prisostvoval trenutku, ki mi ne gre iz glave. Novinar vpraša ministra o njegovem milijonskem deležu v podjetju Ultra, ta pa očitno ne razume, v čem je problem. Pa saj ga je pošteno kupil, zanj je plačal 2500 evrov! Nastane trenutek premora, nerazumevanja – nakar novinar seveda ne vpraša, čakajte malo, nekdo vam ponudi milijonski delež za par jurjev, vam je to normalno?!?! In tako sta novinar in spraševanec odplavala naprej, trenutek je bil zamujen.

(Obstaja možnost, da je Golobičev delež v Ultri resnično vreden točno toliko, kot je plačal zanj, torej 2500 evrov. V tem primeru mu ponujam zanj še enkrat toliko. On se bo rešil bremena, ki mu bo škodil pri politični karieri, in s prodajo s 100-odstotnim dobičkom napravil najboljši posel svojega življenja, jaz pa bom imel sladek občutek, da sem iz lastnega žepa donatorsko podprl povsem novo politiko.)

Trenutek Golobičevega nerazumevanja in skrajnega začudenja na njegovem obrazu moramo razložiti. Poglejmo, kaj znanost pravi o življenju v skupnostih.

Biologija in trebljenje uši

Mnenje, da smo ljudje krona stvarstva in povsem različni od živali, je zastarela dediščina Cerkve. Gensko smo si s primati skoraj povsem podobni, vključno z večjim delom možganov. Prav tako kot oni imamo vase vgrajeno nujo po hierarhiji, po pripadnosti skupini, obrambi ozemlja in tako naprej. Kar pomeni, da bo na nekem ozemlju nastalo več strank, ki bodo vse imele svojega vodjo, pač alfa samca ali samico. Skupine praljudi so štele okoli 150 članov, kar nam je vgrajeno in še danes je to količina stikov, ki jo lahko osebno in pobliže obvladamo, vse ostalo so le znanci ali facebook prijatelji. Torej bo stranka v svojem vrhu imela približno 150 ljudi, ki imajo možnost vpliva in izmed katerih se bo pojavil nov alfa, ko bo zavohal pravo priložnost. Preostale člane, ki kake realne možnosti vpliva nimajo, pa poleg teh, ki so se zavestno odločili za članstvo v skupini, tvorijo pripadniki dveh velikih skupin: prva so verniki, torej ljudje, ki alfi verjamejo, karkoli ta reče (zanimiva ameriška raziskava na to temo med Bushevimi volivci, ki nikoli niso nehali verjeti, da je bil Irak poln orožja za množično uničevanje: ja, on že, če je on rekel, potem je res ...), večji del pa tvorijo oportunisti, torej ljudje, ki gredo pred dežjem raje pod streho. Izraz je načeloma slabšalen, vendar nam je pripadnost skupini tako močno vsajena, da itak vedno storimo vse, da bi nekomu pripadali – zakaj torej ne zmagovalcem? (Poskus, kjer je testna oseba sedela v razredu, profesor pa je predaval očitne budalosti, recimo, narobe poimenoval geometrijske like in podobno, slušatelji pa so vneto kimali – večina poskusnih zajčkov ni zmogla reči, oprostite, mogoče pa tole ne bo držalo?)

Takole smo opisali povprečno stranko oziroma združbo ljudi, zdaj pa še nekaj besed o medsebojnih odnosih. Prvo in osnovno pravilo je, da mora biti alfa zadovoljen. Kar pomeni, da mu pripadniki skupine prinašajo drobna darila, pozornosti, trebijo uši, samice pa ... hm, ostanimo dostojni. Verniki seveda darujejo božanstvu, oportunisti pa zaradi koristi.

Večji del zgodovine so bile tudi človeške združbe jasno in glasno podobno organizirane – k alfi fevdalnega dvora nisi šel brez darila, graščaki so imeli pravico prve noči itd.

Sodobne zahodne demokracije so dedinje racionalizma – razum lahko premaga gone! Torej ravnamo povsem drugače. No, vsaj v javnosti. Džingiskan je tako pustil svoje gene danes živečim šestnajstim milijonom ljudi, medtem ko Bill Clinton na gene niti pomisliti ni upal, saj mu je že bežen užitek priskrbel obilo težav. A naj vas sprememba ne prevara: biologija je tu in čaka, da lahko izbruhne, če okolica dovoli.

Skratka, tako smo lepo razložili, zakaj k slovenskemu politiku prihajajo ljudje z mamljivimi ponudbami. O, bi vzel tole, bi kupil tisto, poceni, ugodno, drobiž!

Na tej točki so alfi na voljo tri možnosti:

  • odkloni;
  • sprejme in točno ve, kaj počne, torej, da si je privoščil uslugo, ki jo bo moral prej ali slej vrniti. Vstopil je v menjavanje daril in naslednjič bo na vrsti on. Kot pravi star pregovor: zastonj kosilo ne obstaja;
  • sprejme in vstopi v igro medsebojnega obdarovanja, vendar tega sploh ne opazi.

Čakajte, porečete, kako ne opazi?

Resnica in naš pogled

Čudovito je uživati na vrhu piramide in zelo verjetno je, da bo prišlo do drobnega premika – alfa bo pričel misliti, da ni le najmočnejši v skupini, marveč da je nadčlovek. Posebno, od Boga obdarjeno bitje, ki je upravičeno na svojem mestu. Najprej, je to res? Spet znan poskus, v katerem so iz ameriških srednješolskih razredov pobrali samo alfe in jih dali v skupen razred. Ni nastal razred samih alf, marveč normalna porazdelitev: en sam alfa, nekaj vernikov, precej oportunistov, grešni kozel itd.

Kako je torej možno, da lahko očitno pametni ljudje prično svet dojemati malce po svoje? Ker je to normalno stanje. Možgani so narejeni tako, da dojemanje realnosti prikrojijo trenutnim potrebam. Biolog Wilson je celo izjavil, da so možgani PR-oddelek organizma, torej bodo kot oddelek za odnose z javnostmi v podjetju vedno in za vsako stvar našli opravičilo in razlago. Budisti že tretje tisočletje vse svoje sile posvečajo ravno boju proti tovrstnim slepilom in razsvetljen je za njih tisti, ki resnico dojema brez izgovorov svojega možganskega opravičevalnika.

Nazaj h konkretnemu primeru: če alfa sprejme darilo in se zaveda, da bo ga moral vrniti, potem stopi v odvisnost, ki mu lahko karierno škodi, pa še moralno vprašljiva je. Če pa mu možgani šepnejo, ah, dajejo ti darila, ker te ljubijo, ker si nekaj tako posebnega, ker jih zaslužiš s svojim garanjem za narodov blagor, potem odvisno razmerje ne nastane. Nasprotno! Alfa je poln dobre volje, in ko naslednjič zagleda svojega dobrotnika, ki nekaj menca in ne ve, kako bi rekel, mu takoj pomaga iz zadrege. In še potrdi svojo dobroto, saj jo je storil brez razloga, iz čistega altruizma!

Hud šok pa nastane, kadar se srečno stanje umetne nevednosti razblini. Ko je hčerka generala Mladića prvič odpotovala v tujino in prebrala tuje časopise, ki so poročali o delih njenega očeta, je vzela njegovo najljubšo pištolo in se ubila. Možgani Fritzlove žene ji zaradi tega nikoli niso dovolili, da bi opazila prisilne podnajemnike v kleti. A to so ekstremni primeri, načeloma pa lahko oseba ravna:

  • Zrelo – sooči se z realnostjo, prizna, popravi, kar je popraviti mogoče, poseže po altruističnem dejanju, predvsem pa se zelo posveti trebljenju nadaljnjih slepih peg, ki jih ima (kot jih imamo vsi).
  • Otročje – najprej ignoriranje (nič ne vidim, nič ne slišim, problem ne obstaja), potem valjenje krivde na prinašalca realnosti (novinarji so krivi!), sledijo racionalizacije (hotel sem zaščititi podjetje, narod; Hitler, recimo, ni imel spolnih odnosov, ker je hranil energijo za nemški narod, itd.).

George Vaillant že desetletja vodi prekrasno študijo, v kateri podrobno spremljajo življenja ljudi, ki so bili sošolci v tridesetih letih prejšnjega stoletja. 268 ljudi, 268 življenj. Študija se počasi zaključuje, saj tudi zadnji med njimi umirajo. Med drugim so beležili tudi njihove načine odziva in seveda je bilo pri dvajsetletnikih večina odzivov pač otročjih (nevrotičnih, kot jih imenuje Vaillant). A z leti so nekateri med njimi vedno pogosteje reagirali zrelo in nastala je povratna zveza – postali so štirikrat bolj zdravi in srečni kot tisti, ki so vztrajali v ignoriranju realnosti.

Skratka, nekateri v generaciji dosežejo modrost. Pamet je lahko izjemna, a če je opravičevalniška slepilna funkcija možganov vključena, nikoli ne more biti modra. In tako smo prišli do problema, ki bi ga imenoval problem slovenskega volivca. V dvajsetih letih, kar so naši politiki na oblasti, videvamo samo otročje reakcije, nobene modre. Tu ni nobene razlike med levimi in desnimi, sredinskimi in skrajnimi. Očitno je pri njih prišlo do stanja, kar imenujejo sindrom rock'n'roll zvezde – mulc sredi razvoja postane uspešen in reče si, uf, vse, kar delam, je prav! In tako zamrzne v svojih reakcijah. Kar pomeni, da bomo mi naše politike gledali še nadaljnjih štirideset let v istem stanju. Si predstavljate volitve leta 2049? Lahko, mar ne? Iste bodo kot lanske.

Žalostno ...

... razen, če se ne motim.

Obstajata namreč še dve možni razlagi.

Slovenija, modelarski raj

Miloš Urbanija, solastnik Ultre, je povedal, da lahko svoj denar daje, komur hoče (kar je res), Golobič pa ga je dobil zaradi svoje izjemne nadarjenosti za tehniko, saj je bil »v srednji šoli državni prvak v modelarstvu«.

Lepo.

Po prvi razlagi bi seveda tole sodilo med racionalizacije, torej otročje izgovore, a tokrat mu verjemimo in vzemimo dobesedno. Moje veliko vprašanje je s tem pojasnjeno in nisem več zavisten – ne v osnovni ne v srednji šoli nisem bil sposoben sestaviti enega samega modela, ne da bi mi med prsti nastal zverižek. Ljudje, ki pa so to počeli briljantno, so povečini po šoli krenili v tehniške poklice in za tekočim trakom sestavljali dele, dokler niso pristali na zavodu, namesto njih pa modelirajo naprej Kitajci. Vzemimo primer enega izmed njih, imenujmo ga Janezek. Skupaj z ženo na mizo postavljata kupčke kovancev in preračunavata podporo ter ugibata, kako bosta družino pripeljala do naslednjega meseca, ko na vratih pozvoni. Janezek gre odpret, leta slabega življenja se mu poznajo na koraku, pred njim pa stoji Miloš Urbanija in v roki drži milijon evrov. »Zate, Janezek,« reče, »vzemi!« Janezka skoraj kap! Milijon! »Zakaj jaz, zakaj jaz?« ne more verjeti. Urbanija poučno dvigne kazalec: »Janezek, svet je urejen in pravičen. Leta 1976 si naredil najlepši model Titove ladje Galeb in leta 2009 ti prinašam milijon. S petino tega zneska lahko sedaj kupiš na razprodaji pravega Galeba, pa še ti bo ostalo za kruh s pašteto, za vse večne čase, zate, tvoje otroke in njih potomce!«

Ob tej plemeniti turneji vrhunskega slovenskega tehnološkega podjetja pred vrati bivših prvakov v modelarstvu nimam kaj reči. Lahko le sklonim glavo in gledam v svoje štoraste prste.

Vzporedna valuta

Turneja gospoda Urbanije se mi ne zdi prav verjetna, saj bi nagrajenci gotovo spregovorili in bi o njej lahko brali v časopisih. Torej še tretja razlaga: povrnimo se h ključnemu trenutku TV-soočenja: Golobič nerazumevajoče strmi v novinarja, delež je pošteno plačal, 2500 evrov je dal za tisti milijon in to je to. Novinar pa štorast, ne zna vprašati. Ali pa ne – mogoče pa novinar in spraševanec vesta nekaj, kar sem nekako zamudil. Poglejmo tole enačbo, ki se zdi obema očitno povsem običajna:

1.000.000 = 2.500

Očitno gre za nekakšno konverzijo, vendar kakšne so enote? Na levi so evri, kot jih pač v banko dobivamo mi, sleherniki. Na desni pa je valuta, ki jo je plačal Golobič. Torej je ena Golobičeva valuta približno 400 navadnih evrov.

Ah, mar je mogoče? To bi razložilo vse, vse, kar me o slovenski politiki najbolj in najdlje zanima!

Slovenija je država, v kateri imamo hkrati dve (2!) vzporedni valuti. Ena so evri (EUR), druga pa – imenujmo jih – politični evri (pEUR)! Torej ni šlo ne za laž ne za napako, marveč za nerazumevanje pri pretvarjanju valut. Golobič, tako kot vsi slovenski politiki, plačuje s pEUR, mi pa z EUR. Tako je lahko zemljišče hkrati vredno 50.000 pEUR in 3.000.000 EUR! Uslužbenec Kosove komisije, ki pobira prijave, bo tako moral pri vsakem znesku vprašati: EUR ali pEUR?

Slovenski politik vzame kovanec za pEUR in odide v Mercator, ga vrže na blagajno in potem cel mesec odnaša hrano. Tako lahko preživijo in postajajo vedno bolje situirani s svojimi skromnimi plačami. Kajti slovenski politik ima Midasov dotik: na račun dobi plačo v navadnih evrih, a ko jih enkrat drži v rokah, se pretvorijo v politične evre in njihova kupna moč se samo s politikovim dotikom poveča za 400-krat. Nazaj k Mercatorju: ubogi blagajnik napeto gleda politikove roke. Če bo iz žepa potegnil drobižnico in iz nje kovanček, potem nakupuje mesečne zaloge. Če izvleče denarnico in bankovce, je prišel kupit Mercatorjevo poslovalnico.

Tako so lahko tajkuni obogateli: vzeli so navadne evre, šli k politiku, da se jih je dotaknil in spremenil v pEUR, nato pa so nakupili podjetja! Kako preprosto! Problemi so nastali tisti trenutek, ko so nekateri politiki umaknili svoj čarobni dotik ...

Za en evro lahko dobite kavo, za pEUR pa plazma televizor. Zato Borut Pahor na tiskovkah vedno bolj zbegano gleda, saj je že davno izjavil, da daje po nekaj kav dnevno ljudstvu, ti pa nehvaležni – spet težava s konverzijo valut. Pahor misli, da ljudstvu poklanja po par plazma televizorjev dnevno, omejeno ljudstvo pa žuli tiste svoje evre in ni zadovoljno. Politik se lahko torej nenormalno zadolži in plačuje kreditov za celo svojo plačo. Zadostuje, da mu ostane nekaj evrov, ki jih potem z dotikom spremeni v pEUR, in mirno in v obilju preživi mesec s svojo družino. Zato so socialna pogajanja s sindikati tako neuspešna. Delavci stojijo s transparenti in vpijejo: »Kako naj preživimo s 400 evri na mesec?« Politik pred njimi pa jim je le zavisten: »Uf, kaj bi jaz naredil s toliko denarja!?!?«

Najlepše pri razlagi z dvojno valuto pa je naslednje pravilo: tečaj političnega evra je točen prikaz stanja demokratizacije družbe in moči pravne države. Pod Titom (ni demokracije, diktatura) je bil tečaj ena proti neskončno – Tito je dobival vse zastonj in zato ni imel ne plače in ne pokojnine. Skratka, njegov politični evro je imel neomejeno vrednost. Če je tečaj ena proti ena verjetno nedosegljiv ideal, pa je v resnični demokraciji in delujoči pravni državi razmerje čim bolj blizu. Tam bo tudi politik za milijonski delež v podjetju dal vsaj blizu milijona in za trimilijonsko zemljišče tri milijone.

Tečaj 1 : 400 torej natančno prikaže našo oddaljenost od prava in demokracije.


 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}