Dostava na dom: Trenutki resnice

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Objavljeno v Sobotni prilogi, 25. aprila 2009

Dostava na dom

Trenutki resnice

Močna prednost, ki jo imamo Slovenci v teh težkih časih, so naše lastnosti. Smo prijazni, delavni, dobri in nesebični ljudje, polni ljubezni, ki nas v celoti polni le dobrota, in ni prostora niti za trohico slabega. Če bi se našel kak dvomljivec, naj ga v kali zatrem z granitnimi dokazi.

Začnimo pri ljudstvu. Pojdite na katerikoli internetni forum, kjer občinstvo priobčuje svoje misli o trenutni situaciji, in videli boste, da naše probleme povzročajo le zunanji vplivi: od »taspodnjih« do »azijskih rdečih« in »vatikanskih črnih«. Ljudstvo v svoji misli ni osamljeno, isto trditev je zagovarjal dr. Anton Trstenjak v svojih knjigah o slovenskem narodnem značaju – pokvarili so nas oni z juga. Torej se tudi akademska sfera strinja z narodom.

Gremo dalje. Vzemimo primer najbolj razširjene glasbe, namenjene sleherniku – tisto, kar imenujejo narodnozabavna glasba. V Ameriki podoben položaj zaseda country in v njenih besedilih lahko najdete odseve sleherne življenjske situacije: od srečnih trenutkov do zlomljenih src, od pokvarjenih avtov do podlih sorodnikov. Ni stanja, ki ne bi bilo popisano v countryju. Prisluhnimo sedaj slovenskim narodnozabavnim besedilom: sreča, mir, ljubezen. Doma smo in radi se imamo. Mama, zlata mama, dobri oče, ljubljeni sorodniki. Raj.

Znano je, da smo narod pesnikov in število pesniških samozaložb je pri nas velikansko. Še več pa nastaja spletnih strani, kjer avtorji objavljajo svoje pesmi. Narava, dotiki, ljubezen, romantika, idila. Raj.

Kaj pa proza? Romani in kratke zgodbe, recimo. Tu je stvar malce bolj zapletena, a le na prvi pogled. Najbolj uveljavljen žanr pri nas je pijančevalno-kurbirski niz zapiskov, širokosrčno imenovan roman. A bralci in kritiki implicitno vedo, da tako delo ne govori o nas, marveč o njih – o vlogi, ki je pri nas pisatelju dodeljena, o vlogi boema. Za tiste, ki se ne spoznajo dobro na literarne pojme, naj razložim: boem je klošar s tipkovnico. A ko beremo njih dogodivščine, točno vemo, da to nismo mi, marveč so oni, torej gre za dela, ki govorijo o življenju drugih. Skratka, slovenski bralec vzame knjigo v roke zato, da bo kaj izvedel o nekih eksotičnih in čudnih tipih, ki z njim nimajo zveze. Tako je zelo priljubljena potovalna literatura, v zadnjem času se mnogo romanov dogaja v oddaljenih krajih, kot sta Afrika ali Prekmurje. Kritika je takoj širokosrčno in dostikrat brez slehernih kriterijev sprejela gejevsko literaturo, ne samo iz politične korektnosti, marveč tudi zato, ker to tudi nismo mi, marveč so oni. Če malo pogledamo seznam nagrajenih romanov in knjig zgodb zadnja leta, bomo videli, da so priljubljeni romani o Ciganih (eksemplarični Drugi!), pa zgodbe o rudarjih, lirski utrinki iz tujine, pripoved s Fužin. Sami drugi, nikoli mi.

Literatura slehernega naroda je šla skozi podobno fazo, naša pa le dokazuje, kako majhna je Slovenija. Angleški orientalizem XIX. stoletja je rekel takole: jadraj tisoče kilometrov in prišel boš do silno čudnih ljudi. Magični realizem Latinske Amerike XX. stoletja takole: hodi ob Amazonki tisoče kilometrov in prišel boš do silno čudnih ljudi. Pri nas pa v XXI. stoletju: pojdi na mestni avtobus številka 20 in se pelji pet postaj, pa boš prišel do silno čudnih ljudi.

Da, osebe v teh zgodbah in romanih imajo težave in probleme, dobri in slabi so med njimi, a so vedno drugi – torej nam ostane le idealiziran jaz.

Zanimivo, kako sedanja literarna kritika močno podpira izločanje slabega in ga z vsemi silami umešča v Druge. Patriarhalna faza slovenske literarne kritike se je končala že davno. Ni več velikih očetov, ki so postavljali pravila (Vidmar, recimo), počasi smo iz paternalističnega sistema srednjega veka prilezli v birokracijo XIX. stoletja: po časopisih pišejo kritike predvsem uradnice, katerih mnenja in delo so pravzaprav izmenljivi, tako kot se za kolesce v mehanizmu spodobi. Ena poziva pisatelje, naj se bolj ukvarjajo z opisovanjem narave, druga pričakuje od literature isti učinek, kot ga je imelo očetovo zibanje v naročju in pripovedovanje pravljic, tretja oznani, da se s psihologijo ukvarjajo le začetniki, ne pa resni pisatelji.

Skratka, možnosti sta dve: ali smo res rajsko ljudstvo ali pa v naših mitih bežimo v utvare in idealizacije.

V odraščanju človeka obstaja stopnja, ko otrok postavi vse negativno zunaj sebe. Saj veste: teče, udari se ob mizo in kriva je miza. Znano je tudi, da se dosti ljudi pač zatakne v določeni fazi razvoja. Jung je zapisal, da se med nami sprehajajo ljudje v vseh možnih fazah, in dodajam: torej lahko izračunamo povprečje, mar ne? Očitno je pri Slovencih ravno v fazi Drugega. Povečini seveda vanj izločamo negativne lastnosti (proti jugu), ne smemo pa pozabiti niti pozitivne (proti severnim in zahodnim sosedom). V prvem demoniziramo, v drugem idealiziramo.

Hm, kje pa smo potem mi? Kakšni pa smo?

Očitno nam tega ne bodo povedale ne pesmi, ne popevke, ne literatura.

Kaj pa TV-oddaje?

Psihološka igra

Trenutek resnice je licenčna TV-oddaja, ob ponedeljkih na sporedu na TV3. Za (v primerjavi s tujino) precej borne denarje naj bi prostovoljec sedel na stol in z da ali ne odgovarjal na neprijetna osebna vprašanja. Vrhovni razsodnik naj bi bil stroj, poligraf, katerega natančnost je seveda dvomljiva, torej je razsodba nazadnje v rokah skritih ljudi v ozadju.

Z zanimanjem sem čakal, ali bodo nabrali zadosti kandidatov, saj se mora Slovenec za nastop boriti med dvema nasprotujočima si silnicama, ki sta pri nas močno prisotni: konformizmom (»Kaj bodo rekli sosedje?«) in narcisizmom (»Sem čudo stvarstva!«). Zmagal je slednji, kandidatov je bilo na tisoče.

V prvi oddaji smo poslušali upokojenca, v drugi podjetnico in podjetnika, v tretji državno uslužbenko. Skratka, nekaj, kar se pokriva s statističnim presekom ljudstva. Družina v prvi oddaji je bila ena tistih, ki jih Cerkev vedno daje za zgled: veliko otrok, ena od hčera je nosila križ okoli vratu, nobenih ločitev, veliko smeha in zabave. Harmonija v domačem okolju, ki ga ogrožajo le »taspodnji«, torej Drugi, kot je sam povedal vprašanec. Potem so na dan prišli pretepi, pijančevanja, varanja itd., a na srečo ne res kaj hudega, kar bi zmotilo krščanski etos, recimo kondomi.

V drugi oddaji je gospa priznala svingerstvo, mladi podjetnik pa se je bahal z velikimi posli v rangu 400.000 evrov, zapravljanji po nekaj tisoč na noč itd., hkrati pa tudi povedal, da še kar živi pri starših, ker s tem varčuje pri najemnini.

Odziv medijev in forumov je bil v skladu z otroškim izločanjem slabega. Za poštnega družinskega očeta so zapisali, da je avstrijski Fritzl (torej res zlobni Drugi!), po forumih pa so vse nastopajoče obkladali s čudaki, posebneži, bizarnimi tipi, eksoti itd. Skratka, tako kot v umetnosti, tako tudi v TV-šovih: nihče ni mi, vsi so oni.

Skratka, plemenita oddaja je zgrešila svoj namen. Ljudje niso uzrli na stolu človeka, marveč Drugega.

Očitno bo še trajalo, da bomo prišli vsaj do Dostojevskega, tega velikega pisatelja, a silno nevrotičnega in s tem infantilnega človeka, ki je ugotovil, da boj med dobrim in zlim poteka v naših srcih. Ta ugotovitev je minimalni temelj za vse narodne sprave, da o dogovorih in strategijah ne govorimo.

Umetnost ustvarjanja TV-oddaj

Trenutek resnice je na smrt dolgočasna TV-oddaja. Ne pomnim, da bi kdaj videl kaj tako duhamornega in ostal pred televizorjem tako povešenih dojk. Kako je to mogoče? Ljudje tvegajo kariero, zapor, izpovedujejo najgloblje drame, mi pa zehamo s komaj odprtim očesom. Niso krivi udeleženci, marveč gre zasluga avtorjem. Sprejeli so veliko zanimivih odločitev, recimo to, da pred odmorov za reklame prikažejo naslednja vprašanja in tudi odgovore (!?!?), da potem res ne vem, zakaj bi še gledal, ali pa izbirajo vprašanja, ki podpihujejo narcisizem nastopajočega, da odgovarja z bahavim užitkom in podobno, a bistvena faktorja sta vseeno voditelj in režiser.

Jonas je preizkušeno TV-ime in kot vsak slovenski igralec si je za tovrstne nastope izdelal lik. Uporabljal ga je še v vsaki oddaji, ki jo je vodil, in niti Trenutek resnice ni izjema. Če bi vam par minut oddaje podtaknili brez razlage, bi njegovega vodenja ne ločili od kviza Lepo je biti milijonar. Ampak ... Kaj pa oddaja, ki je nastala v Kolumbiji, kjer je 95 odstotkov prebivalstva katoliškega, pravzaprav predstavlja? Enostavno: zadnjo sodbo. Umrli ste in znajdete se na koncu tunela, osvetljeni od nebeške luči, pred vami pa angel smrti, ki je odprl knjigo vaših grehov in vas vodi od enega do drugega. Zanesljivo in brez milosti. Če na spletu pogledate tuje različice, boste videli precej našpičene voditelje, ki trdo zagrabijo nastopajočega, kot se za poslednjo sodbo pač spodobi. Jonas je skladno z našim značajem rajskega ljudstva ubral kramljajočo pot; v čakalnici sva, čakava na občini, uradniki se obirajo, midva pa kakšno rečeva o tem in onem, malce poduhovičiva, prijazno, prijazno. Za Slovence je še srečanje z Vsemogočnim gemütlich.

Veliko večji problem pa je režiser Klemen Dvornik. Na spletu lahko pogledate do sedaj predvajane oddaje, in odprite prvo, recimo v 48. minuti. Videli boste starejšega gospoda, nekaj se mršči, trebuh se mu je napel, pogleduje proti levi, očitno se dolgočasi ali kaj. Ni prav zanimivo, priznajte.

No, pa isti prizor poglejmo še enkrat, a tokrat režiran. Izvedeli smo že, da je bil gospod, ki sedi pred nami, bolj ponosen ob rojstvu sina kot hčera. Zdaj sin išče službo, piše prošnje, skratka, vstopa v odraslo življenje. Nato zagledamo vprašanje: Ima vaš sin probleme z drogo? O-o-o. Če oče reče ne, potem je poraženec oddaje, izgubil bo 5000 evrov. Če reče da, je zelo verjetno uničil sinovo prihodnost – v večini poklicev namreč tovrstna etiketa ne pomaga pri sprejemu v službo. Kakšna drama! Se bo oče žrtvoval za sina? Kot David Lean in njegova Ryanova hči – se bo oče žrtvoval za hčer? Grški dramatiki bi iz te snovi naredili kariero. Režiser pa kaže očeta, ki nekaj miga z glavo, in njegov trebušček. Hočem videti obraz! Od blizu! Oči! Trebuh je trebuh, gledam lahko tudi svojega, če me ravno zamika. In ta oče nekaj pogleduje proti levi – mogoče ima na zidu poster kake nage babe ali kaj? Ne, oče gleda sina! Sin pa očeta! Režiser ne pokaže nujne igre oči. Izmenjave pogledov. Odločanja. Sinove oči: me boš izdal? Očetov obraz: okleva. Sinov obraz: me boš res izdal? Oče: ajd, jebi se, pet jurjev je pa le pet jurjev, vsaka ljubezen in ponos imata svoje meje, in reče da, moj sin ima probleme z drogo. Kakšna drama. Vesoljna Slovenija bi se ob vsakem vprašanju prilepila ob stole in niti ena vrata hladilnika se ne bi odprla, ulice bi opustele. In v tem neki diplomiran režiser ne najde drame? Ne morem verjeti.

In kaj o vsem tem meni občinstvo? Ne vemo. V temi je in ploska. Niti enega obraza! Niti enega! Brezoblična gmota namesto reakcij na vprašanja in odgovore. Režiser, ki se boji bližnjega plana, ker bi se videla čustva? Brez sleherne empatije do oseb in z zapoznelimi reakcijami? Šokantno!

Za ponazoritev tega, o čemer govorim, vzemimo posnetek nastopa gospe Susan Boyle v angleški oddaji iskanja talentov. To je najbolj gledan posnetek na internetu vseh časov in gotovo ste ga že videli. Dajmo ga pogledat še enkrat skupaj: gospa pride na oder. Obrazi v zakulisju, obrazi žirije, obrazi publike. Vidimo, da si mislijo: o, ne, Damjan Murko. Gospa zapoje. Spet obrazi žirije, publike, oči se širijo, šok, presenečenje. Tudi če pogledate posnetek z utišanim zvokom, ne boste ničesar zamudili, kar pomeni, da je režiser dobro opravil svoje delo.

Kaplja pelina

Oddaja nam kljub temu odgovori na par vprašanj. Recimo: ali pri nas obstaja pravna država? Mladi poslovnež je priznal igranje z davki in podkupovanje. Ko se je to zgodilo v Srbiji (torej pri neurejenih »taspodnjih«!), ga je takoj obiskala policija. Hm, pri nas se je mladenič teden kasneje vrnil nasmejan in ni omenjal kakih težav z varuhi zakona. Odgovor je torej ne.

Smo sposobni sodelovati? Ne, kajti očitno so ustvarjalci oddaje skregani drug z drugim in ne izmenjajo niti besede. Ni videti nobene skupne strategije med režiserjem in voditeljem, med kamermani in osebjem. Nula.

Najbolj žalostno misel pa puščam za konec. Do nje me je privedlo Jonasovo obvezno opravičevanje med nastopom, da on takih vprašanj ne bi zastavljal, da mora itd., hkrati pa lenobno nerežiranje režiserja. Kaj pa, če mi je oddaja vseeno povedala, kaj ostane od Slovenca, ko je vse slabo in dobro oddal Drugemu? Ko ostane le še pasivnost malega naroda, ki na odločitve in izhod itak ne more vplivati, zato je bolje kar čakati? Tu gledam diplomiranega igralca in režiserja, kako opravljata svoj poklic, za katerega sta dolgo študirala. Opravljata pa ga tako, rutinirano, brezvoljno, mogoče celo z zadrego. Češ, rojena sva bila za nekaj več, zdaj pa morava tezgariti tukaj iz finančnih razlogov, medtem ko čakava svetlo prihodnost. Je to to, kar ostane, ta občutek, kako z muko opravljamo svoje delo, ker nam narcisizem govori, da smo vredni več in boljšega? Občutek, ki je vsesplošen, od zadnjega uradnika za okencem preko obrtnika do poslancev. Kot bi bil naš sanjski poklic hotelski glasbenik, ki na terasi zdolgočaseno pipka po sintesajzerju in kruli »feeeelings«. Saj vam tudi v Ameriki vsak natakar pove, da je tam le začasno, preden pristane v Hollywoodu, a ga to nič ne moti, da ne bi zavzeto stregel pri mizah. Pri nas tako poredko srečamo človeka, ki v svoje delo vlaga energijo, voljo in željo, da bo naredil kaj nadpovprečnega.

Trenutek resnice: odličnost nam ni dana, priboriti si jo moramo vsakič sproti.


 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}