Dostava na dom: Dolgčas sredi Tivolija

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Dolgčas sredi Tivolija

Objavljeno v Sobotni prilogi, 10. februarja 2007

Dostava na dom

Ovitek gramofonske plošče je grdi raček uporabne umetnosti. Najprej so itak nastali iz podobnih vzrokov kot papirnate vrečke za kruh - položijo jih vanje iz higienskih vzrokov, in tudi pogledate ne, s čim je papir potiskan. Gramofonske plošče so bile občutljive na prah in praske, zato so jih pač tudi vstavljali v papir. Najprej nepotiskan, luksuzne izdaje so dajali v posebne snopiče, podobne fotoalbumom, kasneje so plošče dobile obraz izvajalca (na prednji strani) in spremno besedilo (na zadnji). Z obrazi so bile težave, vsaj v Ameriki, še globoko sredi stoletja. Obraze črncev so prekrivali na vse mogoče načine: ilustracije, slike inštrumentov, detajli (nakar kupite ploščo starega blues mojstra, njegova roka, ki je edina vidna na platnici, pa je bela!) ali pa kar z mičnimi plavolaskami, ki zamaknjeno poslušajo nekaj, česar ni videti; očitno nekaj črnega. Besedila na hrbtni strani so bila poseben literarni podžanr v zvrsti hvalospevov. Glasbenik Louie Louie je recimo, sodeč po svoji prvi in edini plošči, tako hiter, "da izključi stikalo in skoči v posteljo, še preden luč ugasne", obenem pa še glasbeni genij in edinstveni svetovni mojster. Je pa res, da je odigral vse inštrumente na plošči, jo izdal v samozaložbi in ker je tako hiter, gotovo spotoma napisal še spremno besedo.

Hipiji so trdili, da je vse umetnost in tako je umetniški postal tudi ovitek. Začeli so se eksperimenti raznih vrst: oblika (okrogli ovitki se zdijo oblikovalcem genialni, so pa nepraktični za tiste, ki gredo kdaj zdoma in nimajo časa neprestano pobirati plošč, ki se odvalijo s polic), materiali (da, znan je primer skupine, ki je prodajala tako malo plošč, da so si lahko rekli, naj bo naš naslednji ovitek po izdelavi dražji kot prodajna cena. Nakar je plošča postala uspešnica. Šmrc.) in temu, kar ovitek želi povedati. Je pa sam hipi par excellence, Frank Zappa, nekoč izjavil, da mora ovitek izražati duha plošče in skromno se strinjam z njim.

Nato so prišli CD-ji. Glasba se je digitalizirala, njeni nosilci so postali samo nujno zlo. Nikoli še nisem kupil CD-ja zgolj zaradi ovitka (no, dobro, tisti ovitek Kevina Rowlanda in še mogoče slovenskega pojočega policista Damirja Jošarja), znano pa je mnogo primerov oblikovalcev, ki so hoteli ovitek za CD spet spraviti na večji format. Neuspešno. Če je glasba enkrat digitalizirana, potem nosilec ni več važen. Tako smo prišli v čase digitalnih prenosov preko računalnika, CD-ji so crknili, ne da bi se v zgodovino oblikovanja zapisal en sam njihov ovitek, kar je rekord svoje vrste, inovativna pop glasba je mrtva, industrija s pomočjo računalniških analiz v popularni glasbi le ponavlja že preizkušene vzorce. Po stoletju razvoja se je pop glasba nalezla bistva materiala svojega prvega trajnega nosilca. Imenoval se je šelak in pridobivali so ga iz govna nekega hrošča. Povedano po domače, glasba je bila sprva zapisana na dreku. Nosilec so sicer odstranili, a vonja se je nalezla vsebina.

Sodobni časi pop glasbe imajo tudi svojo dobro stran: internet je oživil ovitke. Ker glasbo za poslušanje nabavljam digitalno, lahko mirno grem in kupujem plošče zgolj zaradi ovitkov. Še več: ovitek gramofonske plošče je postal središče precej spletnih galerij, ki jih predstavljajo po različnih kriterijih, največkrat po bizarnosti. In naj se takoj razkrijem: tudi sam polnim in vzdržujem dve mini galeriji ovitkov. Prva je posvečena edinstvenemu fenomenu jugoslovansko-mehiške godbe, ko je vizualno nastal latino socrealizem, druga pa zgodbam, ki jih nekateri ovitki pripovedujejo, ne da bi jih hoteli. Skratka, nehotenim zgodbam.

Zgodba o ločitvi: v petdesetih letih prejšnjega stoletja je vzhodni del Jugoslavije pričel nositi sombrere, zahodni pa kavbojske klobuke. Mar lahko obstane skupaj država, v kateri se prebivalci ne morejo zmeniti niti za osnovno pokrivalo?

Artcoustic

Razstava ovitkov gramofonskih plošč v Mednarodnem grafičnem likovnem centru nosi podnaslov "Zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč" in seveda sem nestrpno tekel gledat, kaj so pripravili. Konec koncev gledam ovitke na zbirateljskih sejmih, v zasebnih zbirkah in na internetu, galerijski poskus pa je hvalevreden in prvi v naših krajih, kot mi je znano. Nisem dolgo ogledoval razstavljenih del, ko me je obšel občutek, da sem prišel v središče hohštapleraja. Poskušam razložiti: se vam je že kdaj zgodilo, da ste se za nekaj strašno dobro pripravili (po lastnem mnenju), pa ste potem tisto izvedli pred kakim človekom, ki ga niste mogli preslepiti? Jaz sem, recimo, tako okopaval paradižnik (v resnici je bil krompir, nisem vedel, da imata oba nekakšne zelene bunkice, to me je izdalo!). No, pa pojdimo na drugo stran - recimo, da prvič pridete gledat trening karateja in potem se vam po dolgem ocenjevanju zdi dober ta ali oni, verjetno tisti, ki ima črn pas posut z več pismenkami. A ko sami trenirate nekaj let, zadostuje le kratek ogled in takoj ugotovite, kje na lestvici je kateri od opazovanih. Stari mojstri prepoznajo vašo sposobnost že iz hoje, še preden ste se priklonili. No, in avtorji tele razstave se zavezujejo z belim pasom (uf, kako zvito sem opisal občutek, ne da bi uporabil izraz diletantizem in se s tem komu zameril!).

Prvo: avtorji razstave ne ločijo med glasbo in ovitkom.

Drugo: čas se jim je ustavil pred internetom, zamrznili so nekje v punku njihove mladosti.

Tretjič: so pripadniki ene od tipičnih okamnelih slovenskih klik.

Ovitek ni glasba

Mogoče je to v Ljubljani moda, ne bi vedel. A zagledate napis Trgovina s konceptom, nakar vstopite, pregledate vsa nadstropja, se vrnete v pritličje in vprašate: "Oprostite, kje pa je koncept?" Tako se artcoustic baha s tem, da pripoveduje zgodbe, vendar jih ne; v naslov je dal tisto, česar nima. A to še ni vse, kot pravijo TV reklamarji. Nima niti koncepta. Vem, vem, na vso silo ga hočejo potegniti iz prazne steklenice, vendar zagotovo neuspešno. Pravzaprav je sestavljena iz kalejdoskopa konceptov. Imate kotiček, ki naj bi se ukvarjal s telesi, pa so potem tja nalepili vse, kar ima kak del telesa na ovitku (za izjemo se bom samo zdajle ukvarjal z vsem, kar manjka na razstavi, kajti to ni razstava tistega, kar je, marveč česar ni! Ampak, obstaja plošča neke pevke, ki jo razgrnete v poster skoraj naravne velikosti. Pa črnskega glasbenika, ki je imel biblične težnje in razgrnete ploščo v križ, da o raznih drugih, bolj sočnih delih telesa, maskiranih v pito, ne govorimo. In ja, Womachove plošče, ki jih je posnel po letalski nesreči, pa potem, ko se je poistovetil z Jezusom, in ... ojej, ojej, kakšne zgodbe!). Potem najdete košček, ki je posvečen Warholu - zanimivo je, kako avtorje fascinirajo znana imena in vsak izlet, povečini ponesrečen, na področje ovitkov morajo zabeležiti. Ampak Warholov kotiček je prima - pokaže, da sta se mu je ljubilo delati pri prvih dveh ovitkih, potem je pa samo še štancal eno samo rešitev in kasiral. Nakar zaidemo v največji otok med koncepti, kao družbeno kritične platnice. Eh, dober je samo podotoček, posvečen anarhistični skupini Crass, ostalo je mizerija. Če berete katalog, ki je impresivno debel in v katerega pripravo je šlo veliko truda, vam hitro postane jasno, da avtorji res ne ločijo med ovitkom in ploščo - najdete tudi citate, to je najboljša plošča izvajalca X, zato njen ovitek mora biti na razstavi. Pa še kaj. Tako je, če razstavo ovitkov zaupate rock kritikom - kot bi razstavo okvirjev Da Vincijevih slik zaupali poznavalcu njegovega slikarstva in bi potem ta seveda izbral Mona Liso, saj razstava brez nje pač ne more biti, ker je že drugo sekundo svoje naloge pozabil, da dela razstavo okvirjev, ne pa slik ali spominov na mladost.

Punk je mrtev!

Večina ovitkov sodi v obdobje punka. Tudi video posnetki, ki tečejo na enem od televizorjev, celo najbolj središčno postavljenem, so predvajali neke prastare posnetke iz diska FV. Kar obsedel sem in gledal ter se silno zabaval zraven. Čakaj, čakaj, mar ni tista punca, ki tamle pleše, danes na ministrstvu za X? In, hej, je tisti prepevajoči knedlček v beli batman obleki Damjan Murko? Ne, to je danes znani režiser Y! In tako dalje. A niti za trenutek me ni zavedlo: tu gre za generacijske zadeve, ki s širšo predstavitvijo, kar bi razstava morala biti, nimajo zveze. Hitro sem se začel počutiti, kot da sem na sredi Tivolija naletel na podsprehajališče po arhivu Radia Študent. Trajalo je, preden sem občutek ozavestil. Takole: Če greste na sejem plošč, boste brskali med čudovito ohranjenimi ovitki raznih cenjenih rock izvajalcev. Kajti ljudje so kupovali Dylana, Beatle, Creame zato, da so jih zbirali. V glasbi so prepoznavali vrednost, ki bo trajala. Po drugi strani so po ploščah Ivice Šerfezija hodili, pljuvali, jih skratka uporabljali na žurkah, kajti dojemali so vsebino kot potrošno robo. Kar se pozna na ovitkih: pri Dylanu na sejmih težko najdemo prasko, Šerfezijev ovitek pa je hudo ubog. No, ker pa je bilo na Radiu študent ravno obratno, tam so veliko vrteli Dylana in podobne in ker je šlo za družbeno lastnino, ki ni bila nikogaršnja, so se ovitki zdrgnili in na razstavi lahko doživite kontra pogled kot na vseh sejmih. Tu so Dylani in podobni zdrgnjeni, medtem ko je ovitek prve plošče gorenjskega slavčka Šifrerja nedotaknjen (spotoma: zakaj to odlično Habičevo delo ni odprto – štos tega ovitka je na sredini, na na platnici!).

Sredi razstave sem se pričel z grozo predstavljati, da v prostor vkoraka kak res zagnani zbiratelj. Itak vsi hranimo naše ovitke v plastičnih omotih, poznam pa človeka, ki si je nabavil stroj za vakumiranje in - wuuuuuf! - gre plošča po poslušanju nazaj v brezzračje. Ko bo tak zbiratelj videl te oškrabane ovitke, kot jih še ni nikoli, saj ga bo kap! Šel sem vprašat do prijaznega čuvaja in nimajo defibrilatorja. Nevarno. A če upoštevamo, da gre za predstavitveno razstavo, ki naj bi s čudom in privlačnostjo navdušila širše občinstvo, jim načrte kvari še dodatno dejstvo, postavitev razstave. Primer: Beatli so bili najbolj znana skupina na svetu in na tej točki so si lahko privoščili "beli album". Ni slike, ni besedila, ime skupine so dodali v globinskem tisku, torej tudi ni zares vidno. Sijoča belina, ki bi jo bilo treba dati na črno podlago, da zasije v vsej svoji domislici. A ker so tu ovitki uničeni, je razstavljen izvod rumen in dali so ga na belo. Torej ga gledate in vam ni nič jasno. Ko smo ravno pri Beatlih in grozni postavitvi razstave: njihov narednik Pepper, ovitek, ki je svoje brate porinil med umetniške izdelke, leži med drugimi kot pozabljen plašč v delavski menzi, povaljan, zgonjen, zdrgnjen in njegova zgodba zakrita, namesto da bi bil osvetljen z žarometi in pospremljen s fanfarami.

Še manj vam postane jasno, ko pridete do sobe, kjer so ovitki uporabljeni kot tapete, torej je zid tlakovan z njimi od tal do stropa. Na srečo je nek slaboviden obiskovalec ob sebi imel kolega strokovnjaka, ki mu je samo govoril imena tistega, česar ni mogel videti, ker je bilo previsoko, ta pa je le kimal, saj je bil očitno tudi sam poznavalec. Čudovit prizor, prvi, ki me je na razstavi navdušil. Na žalost je krajši pogovor pokazal, da sta zaresna obiskovalca in ne umetniška inštalacija.

Ljubezenska zgodba: Njegovi nameni so bili resni, saj jo je povabil v najboljši možen lokal, kar so jih premogla rana sedemdeseta. Popil je dve litrski steklenici konjaka, da bi se opogumil, medtem ko je ona s svojo moderno jovanka frizuro srknila le kozarec piva iz eksotičnega oktoberfest vrčka, da bi pričakala njegove besede pripravljena. Vendar ... mar ona odhaja? Je čakal predolgo? Ji bo vsaj zmogel zapeti, naj se vrne po njegovo ljubezen?

Družinska zgodba: "Uničil boš mene in otroke, nehaj kockati! Spravil nas boš na beraško palico!", "Ženska, a se ti meša? A ne vidiš, da sem sam? Kako lahko zapravim denar, če igram sam s sabo?", "Za tako neumnost pa še nisem slišala! Pridi domov!", "Ne morem, žena!", "Zakaj ne?", "Ker zmagujem!"

Slovenski kulturno-klikarski paradoks

Razstava, taka kot je, je zgrajena na tipičnih napakah. Prva je občeljudska, druga slovenska. Gremo lepo po vrsti.

Obstaja zelo zabavna knjiga, ki se imenuje Petrovo načelo – njegovo bistvo je v tem, da vsakdo napreduje v hierarhiji toliko časa, dokler ne doseže mesta svoje nesposobnosti. Primer: Imate odličnega skladiščnika, ki vešče premetava zaboje, zato bo postal šef skladišča. Ampak, nikjer ni rečeno, da bo vešče premetaval tudi papirje - dosegel bo svojo službo, v kateri bo povsem nesposoben in ne bo več napredoval, zato bo šef skladišča za zmerom. Posebej zanimiv primer sta poklica novinar in urednik - ni večje neumnosti, kot stavek "U, odličen novinar je, ta naj bo urednik!", kajti gre za dva povsem različna poklica, ki sta si v mnogočem celo izključujoča.

Zdaj pa bolj slovenska posebnost: skrajni konzervativizem in strah pred spremembami. Veste, ljudje smo narejeni za zasebne in družbene premike - tako načeloma ustvarjalci začno na obrobju, z negacijo obstoječega stanja, izmišljanjem nečesa novega, nakar se počasi ustalijo v družbeno sprejeti umetnosti (osredje ali mainstream) in končajo kot klasiki, ko naslonjeni na palico šklepetajo s protezo, medtem ko jim pripenjajo medalje za življenjska dela. Temu v tujini pravijo kariera in to je nekaj, kar vsaj kulturniški Slovenec ne prenese in noče! Pri nas ni potovanja od obrobja preko osredja do pokojnine, marveč vsak ostane na svojem mestu, kot bi nekdo na glas zavpil zapik! Tisti, ki se je pred tridesetimi leti valjal po punk koncertih, počne to še danes; drugi, ki je vodil alter gledališče kot mladinec, ga vodi tudi v srednjih letih. Oni, ki vodi katero od osrednjih ustanov, bo pa kar pokopan v njej, razstavljen kot mumificirani Lenin. Za uspešno okamenitev je najprej skrbel socializem, ki se je, kot vsak režim v zadnji fazi, trudil le še obdržati status quo, zato je financiral vse po vrsti, le da se ne bi kaj premaknilo. Kulturna politika LDS ni odstopala, z denarjem je zabetonirala majhne klike, da so za vedno ostale na obrobju. Tako imamo vse mogoče oporečnike, alternativce in kaj vem še koga, ki je začel, ostal in bo umrl (na državno plačanem) obrobju. Namesto, da bi mulci s stisnjenimi pestmi vpili, da imajo dosti tega in onega, to počno na palice naslonjeni penzionerji skozi škripajoče proteze - in država jih z denarnimi infuzijami drži okamenele v vedno istem stanju, ne dovoli jim odplavati v osredje in med klasike; oni pa tudi ne bodo šli sami, ker lahko dobro živijo že v svoji prvi poziciji. Če iščete kriterij, po katerem jih boste prepoznali, je eden glavnih ta, da si sami o svojem delu pišejo hvalnice po časopisih. Kar ni tragično, tudi uredniki se morajo naspati, zoprno pa postane, ko kulturni aparatčiki samohvali nasedejo in tem klikam dejansko nakažejo denar in v roke dajo moč. Še zdaj čutimo posledice napake, ko je kulturniški oddelek takrat vladajoče LDS zaupal vzvode moči nad filmsko produkcijo mali kliki navdušencev nad obskurnimi art filmi (vključujoč svoje lastne) in tale razstava je ista napaka, le da dolgoročnih posledic, upajmo, ne bo.

Naj mi kdo razloži, kako je nekdo, ki se je odločal za to razstavo, lahko tako zelo upošteval Petrovo načelo - kako je lahko sploh pomislil, da bodo izbor ovitkov lahko pripravili ljudje, ki po vrsti pripadajo zelo ozkemu in zelo obrobnemu področju rock kritike in so povečini okameneli v osemdesetih? Ki še za internet niso slišali, prosim vas lepo, saj se ta razstava obnaša, kot bi bila prva na svetu? Eden od sodelujočih se je podpisal kot "alternativni teoretik" in mi vzbudil upanje, a zaman, očitno sem samo jaz vedno mislil, da je alternativa teoriji praksa, zakaj se torej ni podpisal kar kot "praktik"? Od kje trapasta ideja, da se rock kritik, torej človek, ki ocenjuje zvok, spozna na ovitek, v katerega je bil zapakiran medij tega zvoka? Kako je lahko petrificirano kliko postavil na položaj, kamor ne sodi? Ta razstava, tako kot je, bi lahko mirno stala na Metelkovi, sredi Tivolija, v uradni inštituciji pa ne deluje ne zanimivo, ne šokantno, marveč le kot povsem spodletel poskus. In kaj je njen naglavni greh za radovednega obiskovalca? Nisem srečal človeka, ki ga ogled katere od spletnih galerij ovitkov ne bi navdal z glasnimi ohi, ahi in drugimi medmeti čustvenega zadovoljstva; v e-pošto dostikrat priroma ovitek kakšne plošče, ki jo je kateri od novo nastalih navdušencev pobral v galeriji in razposlal znancem, češ, poglejte si tole. S svojima skromnima galerijama dobivam veliko pošte iz celega sveta in neverjetne zgodbe; tu pa se je avtorjem posrečilo sestaviti nekaj, za kar nisem mislil, da je iz ovitkov plošč sploh mogoče zgraditi: tempelj dolgčasa.


 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}