Dostava na dom: Strup za sedmošolce

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Objavljeno v Sobotni prilogi, 25. septembra 2006

Dostava na dom

Strup za sedmošolce

Slovenski davkoplačevalci bomo v tem letu preko Ministrstva za kulturo poklonili vsakemu sedmošolcu slovensko mladinsko leposlovno delo, kar je vsekakor pohvalno. Dokler izbrane knjige zares ne poskušate prebrati.

Popolna knjiga

Ministrstvo za kulturo je z razpisom pozvalo založnike k prijavam (šifra JPR16-ML-2006, za tiste, ki bodo guglali), strokovna komisija v sestavi dr. Marjana Kobe, dr. Igor Škamperle, Petra Vidali, Miriam Drev in dr. Tomo Virk, predsednik, je knjige prebrala in objavila rezultate. Priznam, ne bi vedel ne za razpis ne za izide, če ne bi ocenili tudi mojega mladinskega romana Drevo glasov, zato sem pač se lotil branja poročila. In ugotovil sem, da je strokovna peterica našla popolno knjigo: mladinski roman Na drugi strani avtorice Neli Kodrič so ocenili z 99 od 100 možnih točk, eno samo so ji odbili, ker je delo že malce starejše, izšlo je leta 2004. Če bi izšlo lani, recimo, bi dobilo tudi to točko - torej popolnost sama. Obrazložitev je primerno dolga, notri so pridevniki kot "vrhunsko", "inovativno", "izvrstno", "premišljeno", "strokovno podkrepljeno" in poslužuje se "terapevtske metode", karkoli že to je, je pa tudi v originalu napisano v narekovajih.

Začelo me je zanimati: rad berem in rad pišem (zato lahko nadaljnje pisanje smatrate za kislo grozdje soudeleženca na natečaju; zato bom poskusil navajati dejstva, ki jih lahko preverite v knjigi); možnost, da vsaj enkrat v življenju naletim na popolno delo, se mi je do sedaj zdela nemogoča in tako sem se odpravil v mladinsko knjižnico (in se prej pobril, da bi bil videti mlajši).

Temelji slovenstva

Preden se lotimo branja, nekaj podlage. Državo držijo pokonci vojska, ki varuje njene zunanje meje, policija, ki varuje notranji ustroj in šolstvo, ki programira naslednje generacije, da se bodo vključile v obstoječe stanje. Da bi država darovala vsakemu šolarju neko knjigo zaradi pravilno postavljenih vejic v njej, torej odpade. Poklonjena knjiga mora vsebovati primerno sporočilo. Ker v slovenskih šolah vzgajamo ljudi za vstop v slovensko družbo, jih torej polnimo s slovenskim programjem, če uporabim računalniški izraz. Nekaj glavnih značilnosti, na kratko: že v pokojni avstrijski državi je psihiater in nevrolog Erwin Ringl ugotovil pri koroški in slovenski duši nevrotičnost, ki jo potem Trstenjak pojasnjuje z podivjanim občutkom krivde, pravo krivdno nevrozo, spacano skupaj s klerikalizmom in janzenizmom, "kakor da se je Jansen rodil na Kranjskem, ne na Nizozemskem". Za strašen občutek krivde, češ, kriv sem že, da sem živ, Trstenjak ni znal razložiti, čemu je na Slovenskem tako uspešen, zatorej naj poskusim sam. Vsekakor ustreza vsem vladarjem, zato ga močno podpirajo. Hkrati pa se kot vsaka ideja širi, dokler ne naleti na ovire. Lahko bi šel iskat po državah in našel bi osebo, ki se je javno uprla krivdni nevrozi ter dala svetal zgled mlajšim generacijam. V Franciji, recimo, Athénais de Montespan v sedemnajstem stoletju: "Če sem storila en greh, to ne pomeni, da sem storila vse po vrsti!" V Sloveniji tega nimamo; ni čudno, da je najpogosteje tvorjeni stavek v jeziku ravno izraz krivde brez razloga: "Kaj bodo pa sosedje rekli?".

Slovenci pa smo namesto osebe, ki bi se javno uprla krivdni nevrozi, dobili Cankarja, človeka, ki je zagrešil precej hudih dejanj (denarne malverzacije, bojda celo samomori zaradi tega - Gradišnik, letos v Sobotni), nakar je svoje prave grehe hotel zakriti s traparijami, češ, joj, mame nisem pozdravil, dateljne sem ukradel, suhe hruške sem jedel. O malenkostih je toliko javkal ravno zaradi tega, da ga ne bi kdo vprašal po pravih grehih. Hkrati pa je greh relativiziral - vsi grehi so isti. V Skodelici kave pravi, da ni važno, če niste ubijali ali morili, ste pa grešili po "skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli; celo po koraku, po trkanju na duri, po srebanju čaja". Predstavljajte si Ivana v zaporu, kako sedi zraven Trobca, pa ga ta vpraša, kaj je storil. "Čaj sem srebal," reče Ivan. Trobec pa se premakne za pol sedala po klopi proč, ker s takim človekom pa res noče sedeti.

Hkrati Trstenjak ugotavlja tudi poslušnost in vdanost ("vdan in zvesti državljan v vsakokratni deželni upravi"). Biološko gledano je zadeva jasna: majhen narod, obkrožen z agresivnimi sosedi lahko preživi le, če ne upa dvigniti glave in je vsakokratnemu okupatorju dober sluga. Število poklicev je torej izjemno omejeno in simbolizira tisti sloj, ki ne izstopa po samoiniciativnosti in ne ogroža vladarjev: kmetje so dediščina prejšnjih stoletij, nastajajoče meščanstvo je dodalo uradnika, socializem mu je pridal še delavca (fizičnega). Do poklicev, ki zahtevajo ustvarjalnost, lastno glavo, torej ne-služenje, Slovenec goji strah in nezaupanje, hkrati pa nekakšno sanjavo željo, da bi jim pripadal, ker bi bilo potem pa vse dobro, znašel bi se sredi srečnega konca. Odnos do pisateljev je povsem isti kot do znanstvenikov ali izumiteljev, je pa res, da tega nihče od prizadetih še ni doumel in se veselo med seboj kregajo in so drug drugemu zavistni, kar sta tudi pomembni značilnosti.

Strah pred spremembami je vsekakor posledica (socio)biologije: majhen narod je vesel, dokler je še živ, vsaka sprememba lahko pomeni katastrofo. Odtod vera, da je itak vse zaman, ničesar ni mogoče spremeniti, pa četudi obstaja večno življenje - naj citiram spet Cankarja o krivdi: "ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena" - kar je lep primer podivjanega janzenizma; uradna Cerkev ponuja možnost kesanja in odpuščanja.

Močan je pri Slovencih tisti trapasti Rousseaujev ideal srečnega in dobrega divjaka, ker se je lepo zlepil s krščanskim izgonom iz raja - vas je idealizirana, uradniki in delavci v mestih trpijo, s polnimi pljuči zadihajo le čez vikend, ko sorodnikom na podeželju pobirajo pridelke, nakar se odpeljejo, da ne bi videli, kako morajo ti čez teden delati in si s tem pokvarili idealizirane slike. Urbanizacija v Sloveniji je karikatura, ljudje v mestih živijo z odporom, kot kaže raziskava Matjaža Uršiča.

Glavni problem slovenskega šolstva

Naštel sem osnovne postavke programske opreme, ki bi jih šola morala vtakniti v glavo slehernemu učencu, da bi bil pravi Slovenec. A sodobni mediji so prinesli s seboj glavni problem slovenskega šolstva: izolacije je konec. Učenec je res šolskemu programiranju izpostavljen predolgih osem ur, a kljub temu brska po spletu, gleda televizijo, filme in drugo ameriško medijsko produkcijo. Programska oprema je tam drugačna: da, vi, samo vi imate moč, da v življenju nekaj spremenite! Da, svojo usodo morate vzeti v roke! Ne čakajte! Uresničite svoje sanje! Itd, če navedem nekaj stavkov iz reklam. Otrok torej v šoli srečuje slovensko kulturno zgodovino, kjer mu Cankar, recimo, pove, da je vse nespremenljivo, učenec pa je prejšnji dan srečal mladeniča, ki je zmalverziral bogastvo. Bere o slovenskemu kralju, ki čaka in miruje, medtem ko doma uživa v akcijskih pustolovščinah tujih kraljev. Domači junaki nočejo od mame (Peter Klepec), mulc pa je izpostavljen zahodni produkciji filmov o odraščanju, ali pa domači junaki nočejo plačila (Martin Krpan), učenec pa še ni slišal, da bi učitelji stavkali, češ, nočemo plač.

Pride do trčenja dveh vrst programske opreme in šola potegne kratko - to so neumnosti, reče otrok, čemu bi se učil!?!? In na moralnem področju mu dam prav - naj napišem jasno in glasno: NE, NISO VSI GREHI ENAKI!

Na drugi strani

Glavni junak romana na Drugi strani je petnajstletni Svit iz premožne slovenske družine (oče podjetnik, mama pravnica), ki pade v slabo družbo dveh sinov proletarcev. Trojica maltretira drobnega petošolca, po poreklu z juga. Ko mu Svit s kamnom razbije glavo, naredi tlesk in Svit odpotuje v preteklost. Znajde se na Primorskem malo pred drugo svetovno vojno, torej pod italijansko oblastjo. Je pa res, da morajo biti Primorci hudo užaljeni, ker je vas opisana kot srednji vek. Za vse vaščane je Svit neviden, opazi ga edino mladenič Albin. Svit v preteklosti trpi in samo čaka, kdaj se bo lahko vrnil. Zanimivo, ne zastavi niti enega samega vprašanja (tako sploh ne ve, da je izvedel časovni skok), kje je, kdaj je, s kom je, marveč kar leži in čaka. Enkrat celo šest dni in noči. Svit potuje med sedanjostjo in preteklostjo po preprosti logiki: kadarkoli zagreši nov greh v sedanjosti (kraja, vlom, maltretiranje, ...), se takoj spet znajde v preteklosti. Preteklost je pedagoško izbrana, saj fašisti pretepajo Slovence in jih zmerjajo, da so nižja rasa (z istimi besedami, kot v sedanjosti slovenski fantje zmerjajo čefurje - saj razumete poduk, mar ne? Mar ne?).

Kazen se konča, ko Svit v preteklosti pomolze ovco in da piti izčrpanemu partizanu Albinu, v sedanjosti pa ga mama pošlje na psihoterapijo.

Izhodišče je zanimivo: opis grobega šolskega maltretiranja, opisano s stališča mučitelja. Problem je v tem, da mora vsaj petkrat vmes poseči Bog, preden mučitelj odneha. Žrtev ves čas milo čaka batin in ne ukrene ničesar. Lepo prosim, po vseh naših šolah visijo plakati, ki svetujejo žrtvam, naj spregovorijo, tu pa imamo knjigo, v kateri žrtev molči, z mučiteljem pa se mora ukvarjati Bog?!?

Pedofili

Med osnovno zgodbo je vtaknjeno eno samo poglavje s sedaj tako modnimi pedofili. Svit ukrade CD-predvajalnika in enkrat samkrat ga Bog kaznuje drugače - porine ga v roke pedofila, ki je tatvino posnel in ga sedaj izsiljuje za spolne usluge. Svit pobegne in si razbije glavo (kot jo je on žrtvi, - saj razumete poduk, mar ne? Mar ne?). Pedofil se ne pojavi več, čeprav ga avtorica uvede kot sosedovega prijatelja (očitno gejevski par). Pedofilija kot kazen za tatvino? Hm, spolno zlorabljeni otroci imajo dejansko močne občutke krivde in jih potem prilepijo na neprave razloge. A nauk v slogu: če boš kradel, te bodo pedofili, je zame grozljiv. Prav tako me je groza spomniti se izkušenj ljudi, ki se s z zlorabljenimi otroci ukvarjajo: kako težko, če ne nemogoče, je iz njih sprati občutke krivde. No, zdaj bodo pa v roke dobili knjigo, ki jih bo potrdila v tem. Vsak zlorabljen otrok se bo lahko spomnil, da je enkrat v pradavnini izmaknil žvečilec in mu bo postalo jasno, da je res kriv.

Odrešitev

Večina knjige je klerikalna moralka, ki skriva svoje namene kot polž noge. Bog je omenjen le enkrat, spotoma. Da ga v takem zapletu nihče ne omeni prej in večkrat, je veliko čudo.

Roman bi mirno lahko izšel sredi devetnajstega stoletja, dokler razplet ne pokaže, da v osnovno slovensko programsko opremo vdira sodobnost v obliki new-age verovanj. Moja generacija je že v teh letih, ko težko srečam vrstnico, ki bi se še imenovala Barbara, vse so že izvrgle srednji a zaradi numeroloških vzrokov. Tudi postelje so zamaknjene iz feng shui vzrokov. Okoli vratu jim visijo kamni raznih barv in čudno dišijo zaradi aromaterapije. Glavna prednost new-age verovanj je v tem, da v resnici ne spremenijo ničesar; premaknem posteljo in sem drug človek? Ali pa sem le dobil dozo sodobne vere, da še naprej vztrajam v istem položaju? Še vedno pa se Slovenci zelo malo odločajo za dolgotrajne terapije (= preprogramiranje nevronskih povezav v možganih, torej programske opreme), ker pač zahtevajo leta truda.

Skratka, ko smo že globoko v knjigi in je Svit še vedno nasilnež, zakon staršev pekel, vse nespremenjeno, pa mama nenadoma spregovori: "Zelo važno je vedeti, kako boš oblikoval svojo prihodnost. Kajti napake iz preteklosti te bodo čakale v prihodnosti, in ko boš najmanj pripravljen, se ti bodo zarežale v obraz."

Ja, gospa doživi new-age razsvetljenje. Spozna, da je vedno hotela biti umetnica. Kajti napočil je čas, da se iz bube razvije v metulja.

Sina Svita spakira k terapevtki Trpinovi (sic!), kjer poteka neverjetna seansa - terapevtka očitno bere misli. Svit namreč ravna predvidljivo običajno, ne želi govoriti, nakar ona reče, da se včasih preseli "v čisto drugačen svet" in ga vpraša "Ali se tudi tebi dogaja kaj takega?". Svit se torej že v prvi seansi odpre, se hitro sčisti in ugotovi, da bi bil rad pisatelj ter s tem že postane dober človek.

Eeeee ...

Kje je ta terapija, ki me spremeni takoj? Dajte mi jo? O, bedak, ki se trudim! Kje je? Kje?

Odgovor je enostaven. Zraven romana najdete tudi ime, priimek in podjetje (!) svetovalke, poguglate, najdete (obupno) spletno stran in eden večjih napisov pravi, da nudi popust dijakom! Juhej! Čakajte, je mar mogoče, da z davkoplačevalskim denarjem plačujemo tudi množične reklame za privatne ordinacije?

In še nekaj: knjiga, ki vam obljublja takojšnje učinke v psihoterapiji, je škodljiva! Charles Joseph Whitman, množični morilec, je šel k terapevtu, ugotovil, da mu po prvi seansi še ni nič bolje, splezal na stolpnico in postrelil 16 ljudi. Očitno je nesrečnež nekoč bral knjigo, v kateri mu je nekdo obljubljal čudež po eni uri - seveda bi vsak raje izbral to možnosti kot pa 15 let trdega garanja, kar lahko ponudi dr. Rugelj, na primer.

Pretepanje kot skrb za zdravje

Predstavljajte si, da ste nasilnež, ki je nekemu siromaku razbil glavo in ga dolgo matretiral. Nakar se sklenete spremeniti. Mar ni najhujši možni trenutek soočenje z žrtvijo? Kako močni morate biti, da sprejmete in izvedete ta korak na svoji poti?

Svitu je kaj takega seveda prihranjeno. Gnusno pretepanje in težke fizične poškodbe, ki jih je povzročil nemočnemu dečku, se izkažejo za dobro delo. Ker je deček neprestano v bolnici, mu spotoma odkrijejo tumor na možganih in ga še pravočasno operirajo.

Svit je torej le opravljal zdravstveno preventivo, odrešen je krivde.

Verjemi, kdor more.

Grki so bili s svojim deus ex machina mala malica za tole.

Dvajsetkrat falirana

Tole ni literarna kritika, a pri naslednjih točkah se moram vključiti tudi kot pisatelj, torej človek, ki pozna obrt pisanja romanov.

Žirija izrecno hvali psihološki razvoj oseb. Nisem ga bil opazil. Našel sem le konstrukt, ki ne more stati pokonci, zato avtorica čezenj raztegne vse, od psihologije do logike. Za konkreten primer vam bom moral izdati zaključni obrat romana; bili ste opozorjeni. Svit na koncu ugotovi, da je bil zrel in dobrosrčen fant, s katerim se je spoprijateljil med svojimi skoki v preteklost v resnici njegov ded. Ampak, hej, če je bil ded, zakaj se potem nikoli nista srečala? Ker je bil ta dobrosrčnež v odnosih do lastne hčerke tak zmaj, da vnuka nikoli ni hotel niti videti! Hm, tu pa psihološko nekaj ne gre skupaj.

Ko Svit pripotuje v preteklost, sem že sumil, da imamo junaka s kako težko duševno okvaro. Niti enkrat ne vpraša, kje se je znašel in kdaj. Če bi dejal dober dan, kje pa sem, bi dobil v odgovor ime neke vasi. Nato bi vprašal, če lahko telefonira domov in bi ugotovil, da tam ni telefonov oziroma, da za telefone še niso slišali. Naslednje vprašanje bi bilo, katerega leta pa smo in debel kos knjige bi takoj odpadel; hkrati bi odpadla tudi napetost, ki jo avtorica želi ustvariti in zato se mora junak obnašati kot kreten.

Prav tako presenetljiv obrat na koncu, da je vnuk poprijateljeval z lastnim dedom, ne zdrži niti bežnega pogleda. Zavihajmo prste in dajmo malo računat: Svitov ded je bil med drugo svetovno vojno že odrasel fant in se je po vojni kmalu poročil. Ker ni mogel iti študirat, je verjetno otroke imel hitro, recimo leta 1950. Roman se dogaja v sedanjosti, vsaj sodeč po računalniški opremi. Torej je Svit leta 2004 star 15, rodil se je torej 1989-tega. Njegova mama je pravočasno šla v Ljubljano in vpisala prvi letnik likovne, potemtakem 1968. Iz prvega letnika jo je premamil bodoči mož, češ, umetnost ni zate, poslušala ga je in zanosila. Hm, kaj je torej mama počela med 1970 in 1989? Ojej, reva je 20 let poskušala narediti prvi letnik na likovni akademiji?!? Hm, mogoče pa je imel zlobni mož celo prav, ko je pripomnil, da slikarstvo ni zanjo?

Zdi se mi, da nisem pri izračunu uporabil matematičnih spretnosti, ki jih ne bi zmogli tudi sedmošolci; očitno pa sem uporabil same matematične spretnosti, ki jih ne zmore komisija Ministrstva.

Ko smo že ravno pri komisiji, na koncu ocene pravi, da bo knjiga "zagotovo pritegnila širok krog sedmošolskih bralcev", s čimer so dokazali predvsem, da ne znajo uporabljati interneta. Ne bi jim bilo treba prerokovati - knjiga je objavljena že dve leti in bi lahko torej mirno pogledali podatke o njeni izposoji (ki daleč, daleč zaostaja za kraljico Deso).

Zakaj je to popoln roman?

Nazadnje, roko na srce, komisija je imela prav. To je popoln slovenski roman, saj kaže trenutno stanje slovenskega kulturološkega programja v glavah: janzenistično-klerikalni strup kranjskega devetnajstega stoletja sreča ameriški new-age dvajsetega.

Edini vzgibi, kar jih osebe poznajo, so krivdni - krivda je vse, kar jih poganja. Junak je pravi, neaktiven, slovenski. Odpotuje skozi čas in na cilju obleži, dokler ga ne vrnejo v sedanjost. Pokorno ne sprašuje, trpi, enkrat vmes poskuša samomor, ko mu ukažejo iti k terapevtu, tudi to v trenutku učinkuje, saj je tako izjemno ubogljiv.

Mama in Svit odrešitev doživita v vrnitvi v raj na zemlji, na kmetih, kjer se ljudje ljubijo, niso pokvarjeni in prijaznost prekipeva. Je mogoče, da si najuspešnejši časopis Slovenske novice, ki pokriva predvsem ruralne umore in sovraštva, izmišljuje vse po vrsti?

Vse osebe, ki so v romanu zmožne new-age odrešitve, v sebi hrepenijo, da bi bile umetniki, od deda preko mame do Svita; edini je oče, hudobnež, ki je mami preprečil napredovanje v drugi letnik, ki se ji je konec tisočletja gotovo obetalo. Umetnost seveda ni delo, marveč stanje penzionerske blaženosti. Spomnimo se le ekonomista Jožeta P. Damijana, ki je v intervjuju, ko je šel za državnega uradnika, po koncu uradniške kariere napovedal penzijo s pisanjem romanov.

Širši pogled

Slovenskega pisatelja, ki bo v Ameriki izdajal knjigo, bo kap: urednik bo šel čez besedilo od stavka do stavka in hitro se bo izkazalo, da ni najboljši prijatelj pisatelju, marveč besedilu. Pri nas je uredniški poklic v taki obliki že davno izumrl - knjiga je sprejeta ali ne, avtor pa Bog, ki mu ni mogoče ničesar reči, pa četudi gostobesedi ali strelja matematične kozle, recimo. Naloga urednikov je pisanje prošenj za subvencije in lobiranje ali sodelovanje v literarnih žirijah.

Ah, žirije! V Sloveniji je vsaj polovica imen, ki sestavlja katerokoli literarno žirijo, vedno ista, druga polovica pa se ne menja, marveč le rotira med urednikovanjem, pisanjem in nagrajevanjem. Lep in že kar bizaren primer sta pisatelja/urednika, ki drug drugega obdarujeta, zaradi česar seveda ne smeta biti nikoli istočasno v isti žiriji.

Tako se pri nas lahko pisatelj odloči, če želi napredovati v svojem poklicu ali pa zbirati nagrade, oboje hkrati očitno ne gre. Da ne bi avtorici delal krivice, sem šel in prebral njeni prejšnji knjigi. Lov na zvezde (1995) je začetniško napisan mišmaš, po moje neobjavljiv. Roman je dobil Levstikovo nagrado.

Druga knjiga, TITA@boginja.smole.in.težav.si (2002), najprej ustreli spet matematičnega kozla, nato ne zna začeti prvih sto strani in ne končati zadnjih sto; a vmesna stotina bi bila z malo uredniškega dela odličen mladinski roman z relevantno temo; zgodba me je potegnila vase in me držala. Seveda nobene nagrade.

Pomisleke k tretji knjigi sem razložil na široko; ker je bila nagrajena kot popolni slovenski roman zadnjih let, lahko iz tega avtorica sklepa, da kadar piše dobro, nagrad ni, kadar slabo, pa dežujejo. Spodbudno za kariero, manj pa za napredek v pisanju.

Spremno pismo

Vsak sedmošolec bo torej dobil v branje to poučno knjigo; da bi njene posledice zmanjšali na najmanjšo možno mero, predlagam, da odgovorni v vsak izvod vtaknejo listek z naslednjim besedilom:

Dragi učenci,

Ministrstvo za kulturo vam je omogočilo brezplačno branje te knjige, Ministrstvo za družino pa skupaj z Ministrstvom za šolstvo, Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za notranje zadeve opozarja, da:

  1. žrtev pedofilije niste zato, ker ste krivi česarkoli. Pedofilija je sprevrženost odraslih, ne pa krivda otrok (čeprav jo odrasli storilci skoraj vedno hočejo tako prikazati)
  2. storilce nasilja nad vami ne bo kaznoval Bog, marveč si boste morali pomagati sami tako, da zahtevate pomoč od tistih, ki jim zaupate (vključujoč tudi ustrezne službe)
  3. če ste kot žrtev nasilja zaradi poškodb pogosto v zdravniški oskrbi, ti pregledi ne bodo pomagali pri hitrejšem odkrivanju težkih bolezni (rak, Alzeheimer, ..)
  4. če se starša sovražita, zmerjata in pretepata zato, da bi vam omogočila srečno otroštvo, kot pravita, je to njuna odločitev za pekel, ne pa vaša krivda; vi ste le žrtev (niste mogli izbrati, komu in kje se boste rodili, lahko pa izbirate, kakšno otroštvo boste naredili svojim otrokom).
  5. psihološka čudežna zdravila ne obstajajo. Terapije trajajo dlje kot eno uro, tudi v zasebnih ambulantah
  6. če boste dvajsetkrat ponavljali prvi letnik, se lahko brez doživljenjskih občutkov krivde prepišete na drugo šolo (četudi na Pravo).

Ministri:
(podpisi nečitljivi)


Slovenska tiskovna agencija, 13. septembra 2006 "Skupni projekt obeh ministrstev želi razširiti tudi bralno kulturo, "da ne bo kultura računalnika ogrožala kulturo knjige", je dejal Zver. Tako nadaljujejo s projektom Rastem s knjigo, v okviru katerega bodo sedmošolcem podarili 19.500 knjig avtorice Neli Kodrič z naslovom Na drugi strani. Zver je prepričan, da ima knjiga določene sporočilne vrednosti in da bo dovolj zanimiva za mlade bralce."  (polkrepek tisk MM)


Pisma bralcev, Sobotna priloga, 14. oktobra 2006 »Odnos do pisateljev je povsem enak …, je pa res, da tega nihče od prizadetih še ni doumel in se veselo med seboj kregajo in so drug drugemu zavistni, kar sta tudi pomembni značilnosti.« (Miha Mazzini, Strup za sedmošolce, Delo, 23. septembra)

Na kraj pameti mi ne pade, da bi Mazzinijevo besedilo, objavljeno na treh straneh Sobotne priloge, v katerem »razmaže« komisijo Ministrstva za kulturo ter roman Neli Kodrič »Na drugi strani«, dojel kot zavistno pisanje. Še posebej, ker je njegova knjiga na javnem razpisu, o katerem piše v članku, dosegla sedmo mesto in najbrž ne bi bila prva, četudi bi umaknili zmagovalno knjigo Neli Kodrič.

V Sloveniji izhaja veliko knjig za otroke in mladino; veliko je prevedenih, saj taka dela založnike stanejo precej manj kot izvirna besedila. Zelo pomembno bi bilo, če bi v tej množici kritika kolikor toliko sproti ocenjevala knjige, ki prihajajo na trg. Dnevnik Delo, ki v zadnjih letih nekaterih mladinskih del, nagrajenih z najvišjimi nacionalnimi nagradami za mladinsko literaturo, ni niti ocenil, je namenil tri strani uničujoči kritiki ene same knjige (ki jo je o kolegici napisal stanovski kolega).

Miha Mazzini (v nadaljevanju MM) v svojem pisanju po mojem mnenju spregleduje nekaj pomembnih dejstev.

Ministrstvo za kulturo se je na javnem razpisu odločilo izbrati slovensko izvirno delo, ki naj ga dobijo vsi slovenski sedmošolci. Prvič v slovenski zgodovini je šel »davkoplačevalski denar«, kot pravi MM, za kaj takega. Knjigo bodo šolarji dobili v splošnih knjižnicah, torej gre še za potezo nevsiljivega privabljanja bralcev iz šolskih klopi tja, kjer je knjig več kot v šolskih knjižnicah. Pogosto se srečujemo z očitki, da »mladi ne berejo«; mladi pogosto kritizirajo izbor starih knjig v šolskih knjižnicah, saj šole praviloma nimajo denarja, da bi v dovolj veliki meri kupovale nove. Če želimo, da bi mladi brali, jim torej ponudimo knjige! V tem smislu je poteza Ministrstva za kulturo odlična. Za to je bilo treba izbrati knjigo. Komisija konkretnih ljudi jo je po zapisanih kriterijih izbrala. Komisija ni napisala, da je to »popolna knjiga«, kot piše MM, pač pa je z upoštevanjem raznih kriterijev prišla do knjige, ki se ji je zdela za opisani namen najbolj primerna. Svojo odločitev je utemeljila in se pod njo podpisala. Druga žirija bi (verjetno) ravnala drugače. Ni nujno, da se vsi strinjamo z njeno odločitvijo. Ni nujno, da bi se vsi strinjali z odločitvijo, za katero bi se odločil MM. Bistveno se mi zdi, da šolarji dobijo knjige!

MM v zapisu duhovito zapiše, da mora biti urednik knjige prijatelj besedila in ne prijatelj avtorja. V celoti podpiram to misel. Tisto, kar v našem založništvu vzbuja skrb, je klestenje stroškov pri nastajanju knjige, kjer sta pod največjim pritiskom prav uredniško in avtorsko delo v najširšem smislu; uredniki morajo biti vse bolj sluge prodajalcem. Položaj avtorjev pri nas je vse slabši, pogosto se zatekajo po pomoč k odvetnikom, da bi si v odnosu do »svojih« založb zaščitili vsaj osnovne pravice.

V razpisu, ki se ga je v članku Strup za sedmošolce lotil MM, je Ministrstvo zahtevalo, da založnik izbrane knjige zagotovi avtorju 1 milijon SIT honorarja, da je torej med vsemi, ki bodo pri novi izdaji sodelovali, tudi avtor korektno plačan.

Razpis Ministrstva za kulturo za knjigo za sedmošolce zato vidim kot korak v pravo smer: zagotavljanje knjig mladim bralcem, poskus postavljanja standarda za avtorske honorarje (zelo pogosti so sicer honorarji v razponu med 0 in 1.500 evri za knjigo!) ter povečevanje odkupa slovenskih izvirnih del.

MM ob romanu Na drugi strani, preden se ga loti kot pisatelj, razloži svoj pogled na temelje slovenstva in na glavne probleme slovenskega šolstva, ter razloži trk »dveh programskih oprem«, samozavestne svetovne in objokano hlapčevske slovenske. Branje je zabavno; ampak znova se postavi vprašanje, zakaj mora avtor svoje spretnosti razvijati na besedilu Neli Kodrič, ne pa v samostojnem pisanju na omenjeni temi.

V debati o romanu Neli Kodrič Na drugi strani med MM ter dr. Marjano Kobe, dr. Igorjem Škamperletom, Petro Vidali, Miriam Drev in dr. Tomom Virkom je MM izgubil s 5:1. Za končni rezultat bi morda počakali še na odmev med šolarji in njihovimi mentorji. Njihovi pogovori bodo nedvomno bogata zakladnica podrobnosti o resnični »programski opremi« v glavah naših šolarjev.

Meni sam razpis prinaša nekaj pomembnih potez, ki jih z veseljem podpiram. Ob besedilu, v katerem pisatelj na treh straneh Sobotne priloge po Prokrustovi postelji premetava svojo kolegico, pa malo kašljam in se počutim bolj slabo.

Slavko Pregl, Ljubljana


Pisma bralcev, Sobotna priloga, 21. oktobra 2006

Ministrstvi za kulturo in šolstvo sta letos sedmošolcem podarili 19.500 knjig Na drugi strani avtorice Neli Kodrič. Na tiskovni konferenci je minister Zver, ki, upajmo, knjige ni prebral, dejal, »da ima knjiga določene sporočilne vrednosti« (STA, 13. 9. 2006) in očitno so jo zato tudi izbrali. V njej lahko mladi bralci izvedo, da bo mučitelje prej ali slej kaznoval in spreobrnil Bog, žrtve pa bo nagradil, če bodo vztrajno molčale (mučeni fantek v knjigi je zaradi poškodb stalno na urgenci in mu tako hitro odkrijejo tumor na možganih ter mu rešijo življenje). Knjiga torej podpira tisto, proti čemur naj bi se javno in glasno borili, v praksi pa imamo raje tišino in mir. Trenutno poteka sojenje duhovniku Karlu Joštu, obtoženem pedofilije, kjer ena od prič, ki je bila ob času spolnega napada stara osem (8!) let pravi: »Posilil me je … Potem mi je dejal, da o tem ne smem govoriti, ker bi bil to greh …« (Delo, 5. oktobra 2006).

Po objavi članka sem dobil precej e-pisem, ki se pridružujejo mojemu mnenju, in eno citira tudi zasebno izraženo navdušenje in strinjanje Slavka Pregla. In glej, glej, mine 14 dni in taisti Slavko Pregl napiše v pisma bralcev nasprotno mnenje, iz katerega veje strah, da bo Ministrstvo nehalo financirati te in podobne akcije. Z velikim zamahom se jim prilizuje, celo roti jih, češ, Mazzini je »izgubil s 5 : 1«, le dajte nam denar, dajte nam denar. Gospod Pregl je namreč funkcionar (bralna značka, sekcija mladinskih pisateljev …), ki piše pismo mogočnikom. Pri tem ne vidi in ne sliši, o čem sem pisal, marveč govori o nekakšni literarni kritiki. Briga me literatura v tem primeru, načel sem veliko važnejša vprašanja:

  1. Kaj slovenska literatura sporoča otrokom takega, da je nočejo brati?
  2. Mar je res vseeno, kaj otroci berejo, samo da dobijo knjige, kot trdi Pregl?
  3. Kaj se je zgodilo s slovenskim pisateljem v zadnjem desetletju? Še v osemdesetih bi bil družbeno angažiran članek izpod pisateljskega peresa nekaj povsem običajnega, sedaj pa je nekaj tako čudnega, da se Pregl »počuti bolj slabo«.
  4. Kaj dotacije in subvencije naredijo s (pisateljsko) hrbtenico?
  5. Kakšne grehe vse lahko pisatelj zakrivi, da bo le dobil tisti svoj honorar? Sploh grehe proti otrokom – funkcionar Pregl se tako zelo veseli milijona (bruto) za svojo članico Neli Kodrič. Čestitam tudi jaz, a izražam svoje mnenje, da gre za Judeževe srebrnike, plačane za trpljenje slehernega otroka, ki se bo ravnal po zgledih iz njene knjige.

Bodi dovolj. Naj bo zgodovina naša učiteljica o tem, kam lahko privede subvencionirana pisateljska slepota. Sploh v izjemnih okoliščinah in primerih, pred kakršnimi nas Bog varji! Ko so v Sovjetski zvezi pričeli postavljati prve gulage, je glas o njih šel tudi na Zahod, ki je hotel poslati izvidnico, da ugotovi, kaj se res dogaja. Sovjetska oblast tega ni dovolila in nazadnje so se zmenili za človeka, ki mu je zaupal tudi Zahod. V inšpekcijo so poslali slavnega pisatelja Maksima Gorkega. In ko je vstopil v neko taborišče, prej pospravljeno in urejeno, in so zaporniki stali v vrsti in hvalili razmere, je predenj stopil deček, ki je bil njegov oboževalec in je znal njegove knjige na pamet. Povedal mu je vse – o trpljenju in mučenju, o strahu in grozi. Gorki je strmel predse. Dečka so odvlekli za barako in ustrelili. Ko so Gorkega vprašali, ali je kaj videl in slišal, je zanikal. In se vrnil v svoje dotirano stanovanje in k pisanju svojih subvencioniranih knjig.

Pa srečno, Slavko!

Miha Mazzini, Ljubljana


Pisma bralcev, Sobotna priloga, 28. oktobra 2006

Za rubriko Poštni predal sem 14. oktobra napisal 72-vrstični komentar članka Mihe Mazzinija, ki je pred tem na treh straneh Sobotne priloge uničujoče pisal o romanu Neli Kodrič Na drugi strani ter o potezi ministrstva za kulturo, da to knjigo razdeli vsem slovenskim sedmošolcem. Ker me v svojem odgovoru na moje opombe noče razumeti, a ob tem zapiše vrsto hudih očitkov, moram dodati nekaj stavkov.

Zasebno nisem nikoli izražal navdušenja nad njegovim člankom in strinjanja z njim, kot navaja Mazzini, ko piše o številnih e-pismih, ki naj bi ga podpirala in naj bi eno citiralo moje zasebno mnenje. Ker vem, na katero pismo se Mazzini sklicuje, naj dodam, da sem kolegici, ki je res bila močno navdušena nad Mazzinijevim besedilom, izrazil navdušenje nad tem, da bi njegov članek vzeli kot povod za pogovor »Blišč in beda mladinske literature pri nas« na slovenskem knjižnem sejmu. Bil sem tudi vesel pozornosti Sobotne priloge Dela do slovenske mladinske literature, saj verjamem, da bo potem, ko je tri strani posvetila negativnemu pisanju o eni sami knjigi, toliko več prostora namenila ocenam dobrih knjig.

Mazzini ocenjuje, da se s tem, ko se ne strinjam z njim, prilizujem ministrstvu, saj me je kot funkcionarja (bralna značka, sekcija mladinskih pisateljev) strah, da bom izgubil denar (ki ga, kot naj bi se razumelo, dobivam od mogočnikov). Verjamem, da je Mazziniju težko, če se kdo ne strinja z njim, in jaz se v oceni romana in akcije ministrstva pač ne. Da pa mi očita funkcionarsko prilizovanje, je umazano.

Predsednik Bralne značke sem dve leti, za to delo doslej nisem dobil tolarja; očitam »državi«, da bralnemu gibanju, ki na svetu nima para in je staro 45 let, ne daje denarja niti za administrativno delo; veliko večino potrebnega denarja zaslužimo sami oziroma naprosimo od sponzorjev. V treh letih smo slovenskim šolarjem podarili več kot 150.000 knjig. Če želimo, da bodo mladi brali, jim moramo dati knjige. Zato sem iskreno pozdravil potezo ministrstva za kulturo, ki je vsem slovenskim sedmošolcem podarilo knjigo. (Če še enkrat ponovim v slovenščini: hvalim konkretno potezo in se ne prilizujem ministrstvu!) Mazzini o tej knjigi meni, da je malodane zločinska; jaz mislim drugače. Iskreno upam, da bo kdo od strokovnjakov, ki se jih to tiče, javno zapisal oceno knjige.

Drži, da sem tudi član mladinske sekcije DSP. To moje (prav tako amatersko) funkcionarstvo pomeni, da trošim čas na sejah in se trudim za dobro vseh pisateljev (v delno zaslugo si štejem tudi uvedbo knjižničnega nadomestila pri nas). Ne pričakujem, da mi bo Mazzini za to hvaležen, preseneča pa me, da me za to žali.

In še odgovori na oštevilčene točke v Mazzinijevem pismu.

  1. Ne vem, če naši otroci ne marajo brati slovenske literature. Vem, da radi berejo slovensko mladinsko literaturo (podatki na COBISS, tekmovanje za najbolj brano mladinsko delo pri Pionirski knjižnici itd.).
  2. Nikdar nisem rekel, da je vseeno, kaj otroci berejo, samo da dobijo knjigo. Pač pa sem napisal, da je pet ljudi, ki imajo strokovne reference, izbralo knjigo Neli Kodrič Na drugi strani, njen stanovski kolega Mazzini pa jo je raztrgal.
  3. Zaradi te Mazzinijeve poteze »se počutim bolj slabo«, ne pa, ker ne bi maral, da pisatelji pišejo družbeno angažirane članke.
  4. Dobro bi bilo analizirati učinke dotacij in subvencij na pisateljske hrbtenice. Če se bo Mazzini kdaj pojavil v Društvu slovenskih pisateljev in bo »za skupno stvar« pripravljen opraviti to analizo, bo imel vso mojo podporo in sodelovanje.
  5. O grehih, ki da jih zagrešijo pisatelji, da bi prišli do svojega Judeževega denarja, še posebej na račun trpljenja otrok, ter pisanje o doživetju Maksima Gorkega v ruskem taborišču, vse to pa je za moj okus v tem primeru vseeno malo prehudo napenjanje Mazzinijeve literarne fikcije. Sebi dovoli vse, Neli Kodrič pa nič.

Ja no, tako pač je. Mene ni nihče silil, da bi se oglasil ob pisanju Strup za srednješolce Mihe Mazzinija, avtorice Neli Kodrič osebno sploh ne poznam. Zdelo se mi je, da se moram oglasiti v obrambo osnovnega pisateljskega dostojanstva. Mazzinijevo pismo mi dokazuje, da je bilo to res treba storiti, in obenem boleče daje slutiti, da včasih take poteze ne bodo dale sadov. S tem svoje pisanje na to temo zaključujem.

Slavko Pregl, Ljubljana


Pisma bralcev, Sobotna priloga, 4. novembra 2006

V Sobotni prilogi sem z zanimanjem prebrala članek Mihe Mazzinija o popolni knjigi, ki jo Ministrstvo za kulturo namerava podeliti vsem sedmošolcem. Prav zabavala sem se ob orisu njegovih temeljev slovenstva in se v marsičem z njim tudi strinjala. Ko sem začela prebirati o konkretni knjigi Neli Kodrič, pa sem postajala vedno bolj zgrožena, saj se mi je zdelo prav nemogoče, da bi ministrstvo takšno »skrpucalo« želelo podariti naši mladini. Takšen vtis namreč človek dobi, ko prebere Mazzinijev članek. Seveda sem šla takoj v ponedeljek v mladinsko knjižnico po knjigo. In sem začela brati. In sem postajala vedno bolj jezna. Pa ne na ministrstvo ali na knjigo, pač pa na Mazzinija. Tudi če drži, da je njegovo pisanje le kislo grozdje soudeleženca na natečaju, si ne bi smel privoščiti, da knjigo le takole »po diagonali« prebere, izbere iz nje tisto, kar podpira njegovo namero knjigo raztrgati, in to potem objavi na treh straneh Sobotne priloge. Naj ob tem jasno zapišem (da me ne bi doleteli kakšni podobni očitki kot so g. Pregla), da ne poznam ne Neli Kodrič ne Slavka Pregla, prav tako pa ne g. Mazzinija. Nisem zaposlena na Ministrstvu za kulturo in za izbor knjige do 23. septembra sploh nisem vedela.

Mazzinijeva kritika izbora temelji na neprimernosti sporočil, ki naj bi jih knjiga vsebovala. Vse svoje sklepe izpelje iz vsebine, pri tem pa jo precej spremeni – po svoje priredi. Če grem kar po točkah:

  1. Mazzini: »Je res, da morajo biti Primorci hudo užaljeni, ker je vas opisana kot srednji vek.« Ne vem, kaj Mazzini misli, ampak v večini slovenskih vasi še krepko po drugi svetovni vojni niso imeli vodovoda. Konkretno vem, da so ga npr. na Dobrovi pri Ljubljani gradili šele v začetku šestdesetih let.
  2. Mazzini: »Zanimivo, da /Svit/ ne zastavi niti enega vprašanja (tako sploh ne ve, da je izvedel časovni skok), kje je, kdaj je, s kom je, marveč kar leži in čaka.« Svit dokaj hitro ugotovi, da je nekaj narobe. Poskuša telefonirati, pa ni signala. Ugotovi, da je na italijanskem ozemlju. Po nekaj skokih v preteklost pa tudi vpraša Albina, katero leto je, in ugotovi, da potuje v času. Ne vem, kako je Mazzini bral, da tega ni opazil. Prav tako Svit (razen prav v začetku) zgolj ne leži in čaka, pač pa se sprehaja po vasi, celo (iz strahu, objestnosti, groze …) malo straši domačine, ko ugotovi, da ga ne vidijo ipd.
  3. Mazzini: »Svit potuje med sedanjostjo in preteklostjo po preprosti logiki: kadarkoli zagreši greh v sedanjosti (kraja, vlom, maltretiranje …), se takoj spet znajde v preteklosti.« Ta (napačni) navedek je ključen za celotno Mazzinijevo interpretacijo knjige v smislu, da v njej »janzenistično-klerikalni strup kranjskega devetnajstega stoletja sreča ameriški new-age dvajsetega«. Saj veste, cankarjanski »zločin« in mučenje, ki mu sledi. Težava je v tem, da Svit ne potuje v preteklost le, kadarkoli zagreši zločin. V celotnem romanu gre v preteklost 9-krat, od tega 2-krat po ustrahovanju Milana, 1-krat po padcu z nadstropja, ko beži pred pedofilskim sosedom (priznam, ta vložek se tudi meni zdi popolnoma nepotreben in premalo izdelan), enkrat po prepiru doma zaradi kraje zlatnine, v preostalih 5 primerih (to je večina!) pa kadarkoli in prav nič povezano z njegovimi (kot pravi Mazzini) grehi.
  4. Mazzini: »Problem je v tem, da mora vsaj petkrat vmes poseči Bog, preden mučitelj odneha. Žrtev ves čas milo čaka batin in ne ukrene ničesar.« Očitno je, da sem tudi sama brala površno, saj sem naštela dva napada na Milana in nobenega Boga. Enkrat se mučitelji sami naveličajo in odidejo, drugič (iz šolskega WC) pobegne Milan. Bi bil morda g. Mazzini tako prijazen in bralcem natančno povedal, kje v knjigi (na katerih straneh) v opis grobega šolskega maltretiranja in v mučenje 5-krat posega Bog? Poleg tega Milan ni pasivna žrtev (če odmislimo, da se s tremi močnejšimi fanti noben pameten človek ne bi šel sam npr. stepsti), saj o mučenju očitno pove svojim staršem: »Besedici 'ko pa' sta mu povedali, da ženska ve več, kot si je Svit hotel priznati. (str. 68)«
  5. Glede pedofilije: kot že rečeno, se tudi meni zdi poglavje premalo dodelano. Ampak v sklepih, ki jih iz njega potegne, pa je gospod Mazzini prekosil samega sebe. Po njegovem mnenju je iz knjige očitno, da Svita kaznuje Bog (?!!), ker je zagrešil tatvino, in sicer tako, da ga napade pedofilskih sosedov homoseksualni prijatelj (!!?) (očitno gejevski par?!). V knjigi beremo le: »... je nepričakovano srečal moškega srednjih let, ki ga je le bežno poznal. Pogosto je prihajal na obisk h gospodu Žalcu, čudaku, ki je živel v stanovanju pod njimi. Morda je tam občasno celo živel, ko je bil sosed na potovanjih.« (str. 49) Kje je v zgornjem citatu gejevski par?
  6. Glede terapevtke: g. Mazzini je, kot kaže, prebral le uvodno seanso, potem pa preskočil kar na konec knjige, saj verjamem, da ne bi namenoma spremenil polovice zgodbe. Mazzini pravi: »Svit se torej že v prvi seansi odpre, se hitro sčisti in ugotovi, da bi bil rad pisatelj, ter s tem že postane dober človek.« Svit je po prvem srečanju s terapevtko še zelo poln dvomov, ali naj ji sploh zaupa ali ne. Terapevtka mu predlaga, naj piše dnevnik o svojem »namišljenem« svetu, kar Svit oklevaje tudi začne početi. Potem se skozi cele počitnice s terapevtko redno srečuje na »seansah« in šele na koncu romana, tudi skozi svoj namišljeni svet, ki se pa včasih zdi resničnejši od resničnega, ugotovi, kaj bi v življenju rad počel. (Ali ne sme ugotoviti, da bi bil rad pisatelj?)
  7. Mazzini trdi, da se Svit nikoli ne sooči z žrtvijo, to je Milanom. »Svitu je kaj takega seveda prihranjeno.« Kako vendar bere? Enkrat ga Svit namreč obišče v bolnišnici (str. 68) in mu podari svoj stari računalnik (kar je seveda odkupovanje za napake in ni v redu, ampak kako naj fant pozna kaj drugega, ko pa je doma deležen istega načela od staršev?). Drugič ga obišče doma in se OPRAVIČI. Si morete mislite, g. Mazzini, kar opravičil se je.
  8. Glede Svitove družine in psihološkega razvoja oseb: ne vem, ali g. Mazzini živi v vati, ampak tudi najboljši ljudje se kdaj sprejo, včasih zelo dolgo ne govorijo in jim je potem žal. Tako kot Svitovi materi in njenim staršem. Še malce matematike (Mazzini se zaradi nje prav norčuje iz pisateljice): Prvič: knjiga se ne dogaja l. 2004, ampak 2002 – Tomaž, ki je rojen l. 1987, je namreč v knjigi star 15 let. Drugič: v knjigi je jasno povedano, da je bil Svitov ded l. 1943 star 16 let (in ni bil odrasel, kot pravi Mazzini). Torej je rojen l. 1927. Po vojni je imel komaj 18 let. Verjetno je nekaj let, lahko celo deset ali več, delal, obnavljal porušeni dom ipd. in ni nujno takoj imel otrok. Recimo, da pri osemindvajsetih, torej l. 1955. Svitova mama je tretji otrok v družini. Recimo, da je med prvima dvema po 4 leta razlike, Svitova mama je pa pozni otrok in se je rodila 8 let po drugorojencu (zakaj pa ne?). Torej se je rodila recimo l. 1968. Pri devetnajstih se vpiše na fakulteto, torej l. 1986, l. 1987 spozna Svitovega očeta, zanosi, rodi Svita (l. 1988), je malo na porodniški in se nato vpiše na pravno fakulteto, ker hoče ugajati Svitovemu očetu in mu verjame, da je v tem poslu »več denarja«. Potem doštudira pravo, a v poklicu ni srečna.
  9. Če komisija pravi (tu citiram Mazzinija – ocene komisije nisem šla brat, zato ne vem, ali to tam tudi v resnici piše), da bo knjiga »zagotovo pritegnila širši krog sedmošolskih bralcev«, to pomeni zgolj to, da bo po njihovem mnenju večini sedmošolcev všeč, če/ko jim bo pač ponujena v branje. Primerjati izposojo knjig Neli Kodrič s tistimi Dese Muck (ki jo sicer prav rada berem – v mladinski in odrasli izvedbi) je malo hecno, a ne? Desa se je zelo dobro promovirala veliko let na nacionalki in jo pozna skoraj vsak prebivalec Slovenije, ki je starejši od 12 let. Koliko jih pozna Kodričevo? Po čigavih knjigah bodo bralci torej prej segli? Sploh pa podatki o izposoji ne povedo prav ničesar o kvaliteti knjig, saj je med največkrat izposojenimi odraslimi avtorji recimo Victoria Holt. Ali je potem (prosto po Mazziniju) tudi najboljša pisateljica?

Zgornje vrstice sem napisala zgolj zato, ker se mi je zdelo zares krivično, da se na treh straneh Sobotne priloge objavi članek nekoga, ki knjigo »na pol« prebere in potem razcefra na koščke, pa se ne oglasi nihče od pristojnih. Knjiga Neli Kodrič morda res ni biser mladinske književnosti, je pa povsem spodobna in za mlade dovolj zanimiva, mestoma napisana zelo duhovito in se po mojem skromnem mnenju zna približati slogu/jeziku mladih (po 12 letih dela s srednješolci se mi približno zdi, kako razmišljajo in kaj jih zanima).

Verjamem, da bi se dalo na Mazzinijev način raztrgati prav vsako literarno delo, in če se gospod Mazzini strinja s takšnim poskusom, lahko poiščemo kakega prostovoljca, ki bi to storil z njegovim neizbranim romanom Drevo glasov.

Eva Suhadolc, Ljubljana


Pisma bralcev, Sobotna priloga, 11. novembra 2006

Ministrstvi za kulturo in šolstvo sta letos sedmošolcem podarili 19.500 knjig Neli Kodrič Na drugi strani. V njej lahko mladi bralci izvedo, da bo mučitelje prej ali slej kaznoval in spreobrnil Bog, žrtve pa bo nagradil, če bodo vztrajno molčale (mučeni fantek v knjigi je zaradi poškodb stalno na urgenci in mu tako hitro odkrijejo tumor na možganih ter mu rešijo življenje). V članku sem trdil, da so moralne vrednote knjige (molk, pokornost, pasivnost, avtoriteta ima vedno prav ...) pač izraz moralnih vrednot, ki jih v otroške glave vbija tudi del (jedro?) šolnikov. Po oddaji članka je knjiga krenila med otroke in šolski minister je jasno povedal, čemu so jo izbrali: »ima knjiga določene sporočilne vrednosti« (STA, 13. 9. 2006).

Veseli me, da se je v prejšnjih pismih bralcev oglasila profesorica Eva Suhadolc, ki že 12 let dela s srednješolci. Postavila se je v bran svojega šefa in izbrane knjige, kajti »zdelo se ji je prav nemogoče«, da bi oblast širila take sporočilne vrednosti. In ker se ji je zdelo nemogoče, je potem tudi tako brala, da je postalo nemogoče. Posvetila se je malenkostim in štela drevesa, a gozd je ostal gozd.

Profesorica Suhadolc šteje, kolikokrat Bog posreduje, in pride do drugačne številke kot jaz; saj ni problem v številu pojavitev, marveč v tem, da je kaznovanje mučiteljev prepuščeno Bogu!

Kar se tiče molka žrtve, pravi, da ni čisto nujno, da deček nikoli ni spregovoril. Mogoče je povedal materi. Ta namreč mučitelja čudno gleda – stori pa ničesar! Saj to je še stokrat huje! Predstavljajte si otroka, ki zmore premagati strah in zaupati staršem. Nakar mu mati reče: »Sinko, kaj moremo? Potrpi, molči, saj bo na drugem svetu bolje.« Ko mu odkrijejo in operirajo tumor, je mati že spet ob njegovi postelji: »No, vidiš, ker si bil priden, so ti hitro operirali glavo. Ko se boš vrnil v šolo, te bodo pa spet naprej tepli! Lepo okrevaj.«

Kar se pa čudežne psihoterapije tiče, šteje število seans, preskoči pa njih vsebino in neverjetne zmožnosti terapevtke (spet avtoriteta, ki ima prav!) ter dejstvo, da je na koncu knjige povedano, v katero zasebno ambulanto naj gremo in da to reklamo deli otrokom država za davkoplačevalski denar.

Zadnji odstavek pisma gospe profesorice ponuja izjemen vpogled v miselnost, o kateri sem govoril v članku. Sprašuje me za strinjanje, ali se lahko kak prostovoljec analitično loti mojega romana Drevo glasov.

Spoštovana gospa, moram vas seznaniti s šokantnimi dejstvi, da je sleherno objavljeno literarno delo na voljo vsem v branje in razmislek. Da pisatelji in pisateljice niso polbogovi, katerih dela so nedotakljiva in da se tudi oblast lahko zmoti.

Miha Mazzini, Ljubljana

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}