Dostava na dom: Veliko moči, malo strokovnosti

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Sobotni prilogi, 24. junija 2006

Dostava na dom

Veliko moči, malo strokovnosti

V zadnjem mesecu sta "slovensko filmsko industrijo" (to ubogo revo je treba podpreti z narekovaji, sicer sama ne bo stala pokonci niti na papirju ne) doletela dva dogodka: Blaž Kutin je v istem dnevu hkrati dobil evropsko nagrado za najboljšega mladega scenarista in odločno zavrnitev Filmskega sklada Slovenije, Ministrstvo za kulturo pa je na mizo postavilo predlog novega zakona, ki bo poslej močno vplival na to področje.

Pred kakim letom sem bral pogovor z gospodom, ki se je odločil postaviti hišo za milijon evrov. Povedal je, da je najel dva najboljša možna arhitekta, saj se s takimi zneski ne gre hecati. Vse mora biti dodobra zrisano in pregledano na papirju, preden bodo načrte v roke dobili zidarji. Kajti na načrtu lahko še vse spremenimo z minimalnimi stroški, ko pa zgradba enkrat stoji, smo nanjo obsojeni. Zdelo se mi je logično; očitno se je strinjal novinar, strinjala sta se arhitekta, ki sta svojo izjavo podala v posebnem okvirčku, glede na to, da odzivov ni bilo, so se strinjali tudi bralci.

V filmskem scenariju je zapisano, kaj kdo reče, kaj stori, kaj se dogaja; skratka, scenarij je načrt za film. In slovenska država (=davkoplačevalci) v film vloži, recimo, milijon evrov - hkrati pa logika, ki velja za hišo, tu ne velja več! Ne, ni treba najeti najboljših scenaristov in ne strokovnjakov! Scenaristično delo lahko oceni kdorkoli, še več, vsake toliko časa ena od slovenskih filmskih klik sproži gonjo, češ, mar scenarij sploh rabimo, saj to je umetnost, to mora avtor delati kar po navdihu, ne po načrtu. Hm, tudi arhitektura je umetnost, vendar, si predstavljate arhitekta, obkroženega z dvajsetimi zidarji, ki se zbegano ozira sredi izkopane jame in kaže s prstom: "Oooo, dajte tule naredite en zid, pa mogoče drugega tam, eeee ..."

Trenutno stanje

Filmski sklad republike Slovenije je ustanova, ki skrbi za nastajanje novih filmov. Gre za tipično projektno delo, ki naj bi ga znal zorganizirati vsakdo z izobrazbo upravne ali organizacijske smeri, a očitno takih ljudi pri nas ni. Že od ustanovitve Sklada, leta 1994, dalje razpisi prihajajo kadar že, ponavadi v paniki, da jim bo država pobrala denar, če ga ne zapravijo in podobno. Stalno naglica in frka, namesto, da bi bil načrt jasen za nekaj let naprej.

Po razpisu Sklad dobi na mizo določeno število scenarijev. Ti potem potujejo v roke strokovno-programske komisije, kot se uradno imenuje. Sestavljajo jo trije člani in tu doživimo prvo presenečenje - odkod v nazivu prvi pridevnik, ki so ga uvedli šele za sedanjo komisijo? Člani namreč niso skript-doktorji (kot v tujini pravijo strokovnjakom za scenarije), niso niti scenaristi, marveč so ... Eeee, ljubitelji filma. Zanimivo, arhitekturne razpise ne ocenjujejo ljubitelji arhitekture, marveč arhitekti. Film je seveda podoben nogometu v tem, da se nanj vsak spozna in pred domačim televizorjem je vsak sposoben selektor; hkrati pa nikjer resničnih selektorjev ne poberejo kar med gledalci.

V komisiji, ki je bila postavljena lani, sedijo Neva Mužič, Stanko Kostanjevec in Bojan Kavčič. Iskanje po googlu javi za prvo, da je filmska kritičarka, največkrat so omenjeni alpinistični filmi, za drugega izpiše "status: visokošolski učitelj", očitno montaže, zadnji pa je filmski kritik in teoretik. Gospod Kostanjevec je letos odstopil in namesto njega je prišel Gorazd Trušnovec, ki prav tako piše o filmu.

Anonimnost

Prvi problem, ki ga Sklad ima: kje v Sloveniji najti strokovnjake s tega področja? S formalno scenaristično izobrazbo nas verjetno res ni več kot za prste ene roke, po drugi strani pa mi bodo naslednji stavek vsi preostali grozno zamerili: če ste vizualen tip, vas je branja scenarijev mogoče naučiti v eni kratki lekciji. Res. Edina in osnovna skrivnost: ob branju morate neprestano gledati film, ne pa uživati v zvenu besed. V tem primeru namreč raje pojdite ocenjevat gledališko ali radijsko igro.

Zveni preprosto, a praksa je v Sloveniji pokazala zobe že mnogokrat. Recimo nadaljevanka, v kateri sedijo in govorijo in sedijo in govorijo in sedijo in ... potem obupan režiser mora nekaj storiti, pa naroči igralcem, naj vržejo kak kozarec ob tla, da bo vsaj malo akcije. Ali pa film, v katerem junak stopi pred avto in ga pozdravi: "Ah, avto .... ", nakar sledi desetminutni monolog. Tisti, ki je to bral, očitno ni videl filma v svoji glavi in si ni rekel, hej, saj to bo nekaj najbolj neumnega, kar gledalca lahko doleti. V to kategorijo sodijo tudi stavki "Strmi skozi okno" ali pa "Natakne si čelado in strmi", ki že mogoče lepo zvenijo napisani, za ogled boste pa pač celo minuto deležni nekoga, ki - naj vas ne preseneti - strmi.

Vendar, kdo je bil član komisije, ki se je tako navdušil nad monologom z avtomobilom, da ga je izdatno financiral? Zdi se mi, da spet sedi v sedanji komisiji, a kako naj vem? Kajti člani komisije pod narejenim filmom niso podpisani! V slovenskem filmu lahko na koncu preberete vse, od tega, kdo je režiral, do tega, kdo je prinesel kavo na snemanje. Kateri so bili pa tisti trije, ki so dodelili milijon, ne boste nikoli izvedeli! Skratka, pri podeljevanju denarja komisija ni odgovorna z ničemer, še s svojim imenom ne.

Naglica

No, komisija scenarij prebere in o njem poda svoje mnenje. Če imate srečo, napišejo celo tri stavke. Poskusite se vživeti: vložili ste vsaj leto trdega dela in svojega življenja, nato pa vam odgovorijo s par besedami. Lanska komisija je postavila tudi kak rekord v splošnosti svojih ocen. Za moj scenarij Paloma Negra so napisali, da je zgodba na silo skonstruirana, ni napetosti, šablonski karakterji. Nobene utemeljitve, ničesar. Prizadelo me je, hkrati pa začudilo - pri mojih letih je namreč skrb vzbujajoče, če ne veš, kje so tvoje močnejše strani in kje šibkosti. Evo, do sedaj sem bil prepričan, da znam napisati napeto zgodbo z zanimivimi liki; naj bi torej po posnetih scenarijih in vseh izdanih knjigah verjel tistim, ki niso spisali niti ene?

Ker pa sem sodeloval tudi že na tujih razpisih, mi je razlika med domačimi "strokovnjaki" in tujino še bolj jasna: kajti, ko tuja komisija oceni vaš scenarij, na parih straneh povzame zgodbo. Na ta način veste, da so scenarij sploh prebrali in drugo, kako so ga razumeli in kaj jim je v njej pomembno. Pri nas moramo k scenariju zgodbo že kar sami priložiti in kdo ve, če ni le ta deležna enega samega poševnega branja?

Da ne bi le ugibal, lotimo se preprostega izračuna. Na letošnji prvi rok za oddajo (11. 4. 2006) naj bi prišlo 22 zgodb za filme in 16 celotnih scenarijev, zraven pa še razna dokumentacija in tudi režiserska pojasnila, skupaj torej 38 zajetnih šopov papirja. Komisija je prvič odločala že teden kasneje (18. 4.). Predvidevam, da imajo njeni člani svoje redne službe in družine - v tistem tednu sta bila še velika noč in velikonočni ponedeljek, med katerimi se že spodobi pojesti kako šunko, namesto delati! Kljub temu so prebrali po več kot pet projektov dnevno in se še pomenili o njih.

Če želite najeti evropskega skript-doktorja, je najmanjša časovna enota en dan, kajti za poglobljeno branje scenarija velja, da si ga morate privoščiti vsaj trikrat, pri čemer vsakič pazite na različne vidike. Seveda evropskih (ali domačih) skript-doktorjev Sklad ne najema, če lahko lokalni ljubitelji filma vse skupaj opravijo več kot petkrat hitreje!

Ni čudno, da so potem ocene tako splošne, če citiram še tisto zavrnitveno, ki jo je Blaž Kutin dobil za svoj evropsko nagrajeni projekt: "Potencialno zanimiva, čeprav ne povsem izvirna tema.". Kdor ve, kaj naj bi to pomenilo, in kako naj si scenarist s tem pomaga, naj mi prosim piše. Sploh če najde temo, ki je povsem izvirna! Hvala.

Posredoval jo bom tudi Blažu, ki jo nujno rabi, saj je skupaj z vsemi ostalimi pri oddajanju scenarija v branje že kar podpisal s Skladom pogodbo (?!?), v kateri tretji odstavek sedmega člena pravi: "Producent/scenarist zagotavlja, da bosta razvoj in izdelava scenarija potekala v skladu s pripombami in po smernicah Filmskega sklada".

Vzporedne poti

Prej ali slej bo vsak scenarist, ki svoje delo jemlje resno, globoko vzdihnil in šel poskusit na tuje. Evropska skupnost je ustanovila program MEDIA, ki skrbi ravno za filmske zadeve. Ti imajo odprtih precej razpisov in delavnic, ki bi jih lahko razdelili po naslednjih korakih:

  1. razpisi za kratko predstavitev scenarija (tuja beseda je pitch)
  2. podrobnejše razdelave zgodbe
  3. natečaji in delavnice za scenarije
  4. razpis za sofinanciranje projekta

Primer prvega je bil Pitchpoint, ki je bil postavljen v čas berlinskega filmskega festivala, drug korak je recimo solunski Balkan Fund, tretji sarajevski CineLink ali nemški Sources, in ko ste vse to uspešno opravili, se lahko prijavite za četrti korak, razpis za sofinanciranje same Medie. Če pa ste mlajši od 35 let, potem vas lahko doleti še peta stopnička, izbor za enega od dveh najboljših mladih scenaristov leta, kar se je zgodilo Blažu Kutinu.

Če želite potovati po teh Media poteh, potem oddajate prijave in pošiljate svoj scenarij na razpise. V vsaki komisiji je od 5 do 7 članov in če ste torej prilezli do vrha, vas je izbralo vsaj 20 strokovnjakov, kar vam lahko upravičeno godi.

Ko se vrnete domov, boste seveda na Sklad poslali dokazila o opravljenih poteh, potrdila, nagrade in kar ste še spotoma nabrali. In kaj se bo zgodilo? Eh, nič.

Scenarist in režiser Damjan Kozole pravi: "Scenarij Dobra po srcu je zmagal v Solunu in na CineLinku v Sarajevu (med več kot petdesetimi scenariji), dobil je podporo Medie Plus in imel ugledne koproducente iz Londona (300.000 evrov), Dunaja in Sarajeva. Programska komisija pa ga je ocenila s 4/10 in ga zavrnila."

Isto se je zgodilo Blažu Kutinu, recimo. Da ima slovenska komisija drugačno mnenje kot vsi tujci skupaj, res ni nič posebnega in prav je dejal minister Simoniti v Cannesu: "vendar pa v tem ne vidim nobene tragedije, to se dogaja velikokrat, ne le pri nas". Ampak samo pri nas je možno, da na obrazcu, ki ga programska komisija izpolnjuje, ni nobenih (nič, 0!) točk za opravljeno mednarodno pot scenarija. Namesto, da bi vsak slovenski scenarij poslali na evropsko brušenje, tak postopek celo obstruirajo, češ, se bomo vse zmenili doma, za plankami.

Kralj Matjaž

In kaj scenaristu preostane? Eh, čakanje. Kajti, komisije se menjajo in tudi v tem je Slovenija svetovno čudo: projektne proizvodnje se loteva tako, da vsako leto začenja jovo na novo! Če ima Evropa razdelane korake od zgodbe do projekta, pri nas se vsakič prijavljate od začetka. Spet Damjan Kozole: "Prejšnja komisija je avtorsko ekipo ocenila 15/15, torej 100%. Nova komisija pa isto ekipo samo še z 50%." Kar se tiče mojega projekta Paloma Negra, ki je bil tej komisiji povsem zanič, pri prejšnji komisiji je dosegel drugo najvišjo oceno. Če ste kdaj klicali vodoinštalaterja, potem poznate obrtniški uvodni govor: ko vam mora mojster najprej na dolgo razložiti, kakšen bebec je bil njegov predhodnik, preden se loti dela. In to je nekaj, kar si Sklad ne bi smel privoščiti - dober scenarij rabi nekaj let kontinuiranega dela, ne pa neprestano šok terapijo.

Sklad se je na problem odzval tako, da je podaljšal mandat članom sedanje komisije do leta 2009.

Nov zakon

Prebral sem predlog novega zakona in še posebej pazil na - po moje - najvažnejši del, torej pot od ideje do končnega scenarija. Ugotovil sem, da se zakon predvsem ukvarja s pridobivanjem sredstev, kar je sicer pohvalno, ampak če bodo še naprej porabljena v naglici, "neustrezno in neučinkovito" in z odločitvami ljubiteljev filma, potem ni treba ustanavljati Inštituta, ostane lahko kar Sklad. Razveselil sem se ene od alinej v predgovoru; novi Inštitut naj bi delal tudi naslednje: "nudi strokovno in drugo pomoč od razvoja idejnih zasnov pa do realizacije filma". Juhu! A kako?

V členu osem, kjer so naštete dejavnosti Inštituta, o tem ni več niti besede. Programska komisija ni omenjena, enkrat le strokovni svet: "Strokovni svet inštituta je strokovno - posvetovalno telo direktorja inštituta.". In to je to. Zato bi rad Ministrstvu za kulturo podal naslednje konkretne predloge, ko se bo odločilo podrobneje določiti strokovno delovanje bodočega Inštituta:

  1. člani programske komisije so morali v življenju spisati vsaj en celovečerni scenarij, ki je bil tudi posnet ali pa kot skript-doktorji sodelovati vsaj pri treh posnetih filmih. Njihov mandat traja eno leto.
  2. če ni domačih strokovnjakov zadosti, najemimo tuje. Film nikoli ni lokalna slovenska zadeva, marveč mora biti razumljiv in zanimiv vsaj še ostalim Evropejcem. Za prevode scenarijev poskrbi Inštitut, najeti skript-doktorji pa morajo delovati v okviru Media programa.
  3. za svoje delo morajo imeti člani komisije zadosti časa in biti ustrezno nagrajeni (evropska norma: vsaj en dan za en scenarij)
  4. ocene morajo biti spisane strokovno (norme so znane in začno se s kratkim povzetkom tega, kar je član komisije pravkar prebral, končajo s konkretnimi predlogi, kako bi scenarij izboljšali)
  5. važen del točkovanja morajo biti opravljeni Media koraki (če je nek projekt šel skozi vse Media stopnje, potem se je z njim že ukvarjajo precej strokovnjakov in zorel je par let, to mora biti vredno vsaj 50% točk).
  6. razvoju mora biti zagotovljena kontinuiteta od ideje projekta do končne verzije scenarija. Odločitve ene postave komisije so obvezujoče tudi za naslednike.
  7. vsakemu projektu, ki ga Inštitut sprejme v razvoj, mora biti dodeljen skript-doktor, ki bedi nad njim, skrbi za dodelavo in odgovarja Inštitutu.
  8. obrazložitve in odločitve komisije so javne. Člani so podpisani v zaključni špici posnetega filma.

Strah in pogum

Nazadnje: med pisanjem tega članka sem klical razne producente, režiserje in scenariste. Izjemno malo jih je bilo pripravljeno odgovarjati na vprašanja, češ, o, se bom zameril, mi ne bodo dali filma, in tako dalje. Vzdušje v slovenskem filmu je torej zagatno in temačno. Tako ni zato, ker bi ga od zunaj vsilili neki zlobni možje, marveč zato, ker večini vpletenih ustreza. Po eni strani tistim, ki denar delijo: držimo jih na kratko, bodo pridni in še prijazni zraven! Hkrati pa tudi onim, ki zanj prosijo, saj jim ni treba tekmovati s svojim talentom in delom, marveč le s priliznjenostjo.

Povedano preprosto, med branjem tega članka v slovenski filmski srenji pokajo šampanjci. Ne zato, ker bi se s predlogi strinjali, marveč, ker se je nek Mazzini pravkar ustrelil v nogo in se izločil iz bitke za proračunski denar. Eden manj. Juhu! Bo več za nas! Problem je v tem, da jih s takim nastajanjem filmov, kot ga imamo sedaj, ostane manj za vse, predvsem pa nam vsem skupaj ostane vedno manj gledalcev. Vsak uspeh slovenskega filma v tujini pa je enkraten preboj, ki za seboj ne pusti sledi, ker za njim ne stoji načrtna državna kulturna politika.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}