Dostava na dom: Slovenski kitajski delavci

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v reviji Manager, december 2005

Dostava na dom

Slovenski kitajski delavci

Predvidevam, da si vsak poslovnež včasih vsaj na dnu srca zaželi, da bi lahko delal z zaposlenimi tako kot v deželi idealnega kapitalizma, na Kitajskem: močna vojska, centralna oblast, brezpravna delovna sila. Če se hrepeneče med sanjarjenjem zazre v dalj, mu moram povedati, da gleda predaleč. Tudi na domačem terenu obstajajo kitajski delavci, le najti jih mora.

Predstavljajte si, da vodite projektno proizvodnjo. Delo na izdelku traja od enega do treh let in zahteva visokokvalificirano delovno silo, ki je povsod po razvitem svetu zelo draga. Pri nas najamete slovenskega kitajskega delavca in podpišete pogodbo, v kateri mu vzamete vse materialne avtorske pravice, odreče se vsem nadaljnjim zahtevkom pri eksploataciji izdelka, na lastne stroške bo hodil po deželi in izdelek promoviral, odreče se pravic do sleherne prodaje na tuje trge in tako dalje. Za povrh bo naredil izdelek doma, z opremo, ki jo je nakupil na lastne stroške, rabil bo svojo hrano in pijačo, svoj WC papir, in tako dalje. Skratka, tisto leto ali tri ga ne boste ne videli ne bremenil vas ne bo, le prinesel vam bo izdelek in to je vse, kar imate z njim. Za vse skupaj mu boste plačali kakih 400 jurjev, recimo, bruto, seveda (če je zelo znan na svojem področju pa 700.000). Če preračunate na mesec, za ta denar ne morete dobiti niti najbolj nekvalificiranega cestarja, kaj šele samostojnega projektnika. A to še ni vse: izplačevali boste v obrokih in zamujali vsaj po pol leta. Še več: denar vam bo povrnila država! Ja, res, na državne stroške boste odkupili od projektnika vse pravice in nihče ne bo govoril o divjem lastninjenju! Se sliši kot obljubljena dežela? Saj tudi je. Dobrodošli v slovenskem literarnem ustvarjanju.

Drug primer: organizirate koncerte, prireditve, seminarje? Mar ni tvegano lovljenje ravnotežja med honorarji za nastopajoče in vstopnino, ki jo lahko poberete od udeležencev? Nič več, le slovenskega kitajskega delavca morate najeti! Kajti v tej deželi nikomur ne pade na misel, da bi pisatelju ali pesniku plačal za nastop. Igralci opravljajo svoje delo, glasbeniki tudi, pisatelji pa le nekaj berejo. Konkretno: slavistično društvo Slovenije vsako leto organizira seminarje o knjigah za Cankarjevo bralno značko. Povabijo predavatelje, profesorje, interprete, ozvočevalce, moderatorje, čistilke in vse tudi plačajo - ko pa pisatelj vpraša za svojih 25 jurjev bruto, kar je sindikalni minimum, ga začudeno pogledajo, čakajte malo, saj to je vaša samopromocija. Pri tem pa vsakemu udeležencu zaračunajo od 18.000 do 23.000 tolarjev za užitek pogovora z edinim udeležencem seminarja, ki ga je denar povsem zaobšel, pa v katerokoli smer. Če torej organizirate proslavo, zabavo, komemoracijo, poslej poznate skrivnost uspeha. Želite, da bi bila vaša prireditev kulturna, pa povabite kakega slovenskega igralca, da bere poezijo? Igralec vas lahko obere tudi za tristo jurjev, vi pa izpadete bedaki. Raje povabite tistega, ki je poezijo napisal, prišel bo zastonj in bo bedak on, ne vi.

Tretji primer: denar vam ne zadostuje, želite si občudovanja in hvaležnosti? S slovenskimi kitajskimi delavci ni problem! V Sobotni prilogi Dela smo lahko brali portret gospoda Matjaža Gantarja in uvodni odstavek se je zaključil z napovedjo, da gre za slovenskega Sorosa v nastajanju. No, tuji Soros je razdelil raznim kulturnim, človekoljubnim in nevladnim organizacijam že na milijarde dolarjev, kaj pa je naredil Matjaž Gantar? Citiram utemeljitev naziva iz istega članka:

"prejšnji teden je v okviru bralnega večera v Cankarjevem domu vodil razpravo o knjigi Leta milosti nekega mladega književnika, sodelujočim in občinstvu dajal iztočnice za diskusijo in jim stregel s svojimi impresijami."

Pazite, občinstvu je stregel s svojimi impresijami; to zna vsakdo! Bogataš naj streže z denarjem, to je nekaj, kar zmore samo on! Torej pri nas stik s slovenskim kitajskim delavcem omogoča slavo in človekoljubne nazive že s tem, da iz žepa niste potegnili niti ficka! Obljubljena dežela, saj tega niti Kitajci ne zmorejo!

Zaključek za kulturnike: treba vas je še naprej tako ožemati, da se boste končno zbudili in nehali hlapčevati. Za vse ostale: temeljno gonilo je kratkoročni pohlep - kar je normalno -, sloni pa na predpostavki, da kulture pač ne rabimo. Rad pa bi opozoril le na poskus, ki je na univerzi Illinois potekal leta 2002 in v katerem so redili dve skupini miši. Ene v golem, "funkcionalnem" okolju, in druge v bogatem, "kulturnem" okolju. Druge so razvile 25% več sinaps in nevronov kot prve. Skratka, govorim o razgledanosti, notranjem doživljanju, zadovoljstvu in pameti. Kar dolgoročno pride prav tudi v poslu.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}