Dostava na dom: Skrivnost slovenskega uspeha

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Sobotni prilogi, 8. februarja 2004

Dostava na dom

Skrivnost slovenskega uspeha

Ste se kdaj vprašali, kako smo Slovenci lahko preživeli stoletja?

Vam je že jasno, da ste naleteli na sladkobne otrobe o pomembnosti jezika, ker je pač kulturni praznik in se bomo vsi lepo gladili po plečih, se trepljali po ramenih ter bili skratka praznični drug do drugega.

Jok, brate, odpade.

Ravno to, da je bilo vprašanje že tisočkrat zastavljeno ob slavnostnih priložnostih in je ostalo neodgovorjeno, me je pripravilo do tega, da se končno lotim vsaj poskusa odgovora. A začeti bo treba zares na začetku ...

Darilo za vas, otroci!

Človek lahko zanamcem zapusti le dvoje: gene in meme. Prvo je dobro znano, definicijo drugega pa bom prepisal iz WhatIs enciklopedije: "Mem je ideja, ki se prenese z ene človeške generacije na drugo. Je kulturološki ekvivalent gena, osnovnega delca biološkega dedovanja." Skratka pod meme lahko uvrstimo vse mogoče, od idej, predstav, mitov, jezika, vere in tako dalje.

Da bi posebej obstajali kaki slovenski geni, še nisem slišal. Še najhujši nacionalisti se vedno umaknejo na okope "čistih" treh generacij, tisto, kar je bilo prej, pa nas pač ne briga. Slovenci niso živeli na samotnem otoku, marveč na dokaj prometnem prostoru, kjer so se izmenjevale oblasti, vojske, trgovske poti, same priložnosti za izmenjavo genov. Svojim otrokom ne morete zapustiti nekaj povsem "domačega", kar vas bo ločilo od dediščine sosednjih narodov. Preostanejo nam torej memi. Kakšen "software", če uporabim izraz iz računalniškega področja, je vladal "hardwaru" v teh krajih? Narod, ki z vsakega hriba vidi svoje meje in je izgubljen med množičnimi, bojevitimi in osvajalnimi narodi, bo zagotovo konzervativen in se bo bal vsake spremembe, češ, dokler obstajamo, je to že itak tak uspeh, da raje spreminjajmo ničesar, ker bo gotovo šlo na slabše. Skratka, skrajna zaprtost pred vsem novim in neznanim. Naslednja lastnost je pohlevnost, češ, gospodarji se menjajo, a vsak rabi dobrega delavca, uradnika, služabnika. Doktor Anton Trstenjak je priobčil mnogo knjig, v katerem je hvalil slovenskega človeka, a tudi on je osnovno narodno potezo določil kot "tip discipliniranega uradnika". Uradniška pohlevnost potegne s seboj tudi par dodatnih lastnosti: nezmožnost odločanja (šef naj misli, mi izvajamo), strašno skrb za videz in obnašanje, ki izvirata iz strahu, da bi se komu zamerili – kar seveda v življenju pomeni, da se vsa agresivnost vedno spravi na najbolj nemočne, ki nikoli ne bodo naši šefi. Če jih ni pri roki, pa nase in eto nas na vodilnem mestu med samomorilci; ali pa vsaj med depresivci in potrteži. Kot lepo pravi Trstenjak: "vdan in zvesti državljan v vsakokratni deželni upravi". Psihiatra in nevrologa Erwina Ringla so zanimale lastnosti posameznih narodov tedanje avstrijske države in pri koroški in slovenski duši je ugotovil nevrotičnost: občutljivost, zamerljivost in prepirljivost, ljudje so tako "polni zavisti, da bi drug drugemu izpraskali oči". Trstenjak potrjuje nevrotičnosti, opravičilo pa poskuša najti v janzenizmu, gibanju, ki je krščansko moralo prignalo do enega samega strašnega občutka krivde, in ki se je pri nas tako prijelo, "kakor da se je Jansen rodil na Kranjskem, ne na Nizozemskem". Če zapišem po svoje: pravi Slovenec se počuti krivega že zato, ker je (še) živ. Zanimivo, mem religije se je pri Slovencih kar spacal z janzenističnimi občutki krivde, zakaj, ni vedel Trstenjak in ne vem jaz.

Vsekakor gre za lastnosti, ki so narodu omogočile obstanek, ne pa tudi ekspanzije ali razcveta. Zraven pa so prišle še take, kontraproduktivne. Recimo tale:  Ko so se v ranjki Avstriji skregali protestanti in katoličani, smo jim Slovenci veselo sledili, čeprav protestantov ni bilo ravno veliko. Ampak, kot glavni sovražniki so jih v devetnajstem stoletju nasledili liberali, važno je le, da se je prepir lahko nadaljeval. Še Trstenjak za eno glavnih potez Slovenca navede sprtost; če je le mogoče, zavoljo malenkosti. Ker pa hkrati velja strah pred oblastjo in odgovornostjo, so spori skrajno zaostreni, vendar vedno okoli nebistvenih stvari. Ko bo čez stoletje raziskovalec brskal po arhivih in preštel pisma bralcev v dnevnem časopisju, bo ugotovil, da je bila tema, ki je Slovence v drugi polovici dvajsetega stoletja najbolj zagrela, zakon o prižganih avtomobilskih žarometih podnevi; računali so vse, od obrabe pnevmatik do žarnic in to na tri decimalke. (V trapastih pravdah imamo stoletno tradicijo. Kaj je bil najglasnejši slovenski spor XIX. stoletja? Al prav se piše kaša ali kasha? – črkarska pravda, torej. Moram reči, da me čisto briga, kako se piše, četudi bi bilo danes zaradi informatike enostavneje, če bi se pisalo kasha.)

Ne smemo pozabiti važnega mema: slovenskega knjižnega jezika. Gre za povsem umetno tvorbo, ki ni nikogaršnji materin jezik, saj ni matere, ki bi ga govorila. Ima pa približno tako vlogo kot angleščina v Indiji, torej uradni sporazumevalni jezik med različnimi jeziki, le s to prednostjo, da naša narečja kdaj pa kdaj v knjižnem jeziku bolj ali manj zasledijo znano besedo. Če sedite v pisarni in ste edini pisatelj, bodo v parih minutah vaši sodelavci pričeli spraševati: "Ti, kako se pa po slovensko reče ... " in postali boste prevajalec. Slovenski knjižni jezik je bil dejansko nuja, saj gorenjščina iz Rateč in prekmurščina iz Beltincev res nimata veliko skupnega.

Slovenca torej lahko definiramo kot človeka, ki podlega na tem teritoriju zgodovinsko podedovani nevrozi in za pisanje uporablja jezik, ki ga sicer ne govori.

Tisti, ki so odšli

Če greste gledat podatke o številu prebivalstva pred par stoletji, je bilo takrat kar nekaj narodov podobno številčnih kot Slovenci. Od tistih dni so drugi narodi hitreje namnožili od nas in strokovnjaki še vedno razpravljajo, zakaj je do tega prišlo. Hm, naj poskusim še jaz, četudi laično: izgubili smo torej precej ljudi, kar pomeni, da so se odrekli slovenski nevrozi in jeziku ter se odselili. Sami so ostali razcepljeni, a že njihovi otroci so prevzeli meme okolice in postali tujci. Zakaj se je tem razcepljencem boleča operacija izplačala? Kakšne koristi so videli v njej, da so se je lotili? Velik del je bil v selitev prisiljen iz ekonomskih razlogov, dosti iz političnih, rad pa bi se ustavil samo na številčno manjšem delu, ki pa je za sleherni narod izjemno pomemben. Dr. Vladimir Murko je že do leta 1800 naštel, da je bilo na dunajski univerzi 35 rektorjev Slovencev in po svetu "vsaj 1200 profesorjev". Tudi danes imamo vrhunskih slovenskih strokovnjakov po tujih inštitutih in univerzah obilo, da ne govorim o izseljenih izjemnih umetnikih.

Trstenjak: "Ta discipliniranost in usmerjenost v vzornega učenca in učitelja je imela za posledico, da se je v Slovencu razvijala predvsem tako imenovana vertikalna miselnost, v nasprotju do lateralne, ki velja za specifično ustvarjalno miselnost."

Povedano po domače: kombinacija zavisti, pohlevnosti in vseh drugih prej naštetih nevrotičnih lastnosti preprosto ne prenese človeka, ki bi izstopal. Tak ima le dve možnosti: odnehati (in se stopiti z ljudstvom, če je le mogoče s pomočjo alkohola) ali pa se preseliti. Važna slovenska značilnost je torej tudi negativna selekcija. Krasno jo ilustrira primer, ki sem mu bil priča na lastni koži. Stojim v vrsti pred blagajno, s košarico špecerije v rokah, pred menoj pa starejši gospe debatirata, koga bosta volili za župana. Strašno sta okrcali enega izmed kandidatov, ker naj bi bil zarobljenec brez manir, nesposobnež brez znanja, nakar zavzdihne prva: "Ja, ni kaj, voliti ga bo treba!". Druga se strinja. Debelo sem odprl usta, a me je prehitela blagajničarka: "Zakaj?" Gospe sta jo začudeno pogledali – ti priseljenci z juga pa res nič ne razumejo – in pojasnili: "Če volimo onega drugega, sposobnega, ga bodo opazili iz Ljubljane in bo prišel še v parlament! Če volimo tega, ga ne bo nihče hotel in bo vedno naš!".

Seveda: omenjeni kandidat je zmagal.

Tako je to. Ne bom omenjal podobnih primerov, tudi na najvišji ravni, ko mi je nekoč nek član državne kulturniške komisije razlagal, češ, da meni podpore za prevod niso odobrili, saj sem sposoben in bi lahko v tujini še zaslovel in obogatel, kaj bi bilo pa potem, a? Država pač ni namenjena temu, da zaganja privatne kariere, marveč mora skrbeti za tiste manj sposobne!

V starem vicu edino slovenski lonec nima stražarja v peklu, ker Slovenci drug drugemu preprečujejo pobeg. Realnost je bolj zapletena: tiste, ki lezejo ven, na začetku tunkajo nazaj v vrelo olje, ko pa se že preveč prevagajo čez rob, jih brcnejo v rit in se jih znebijo.

Kaj je dobro, kaj je slabo?

Nimam prostora pisati o slovenskih porabnikih kulturnih dobrin in nočem razpredati o slovenski kulturni birokraciji, saj itak neprestano nastopa po medijih in v jadikovkah kulturnikov. A nikoli beseda ne teče o ljudeh, ki so iz kulture naredili kariero, četudi sami nimajo niti najmanjšega talenta za ustvarjanje. Razumljivo, sedijo na vseh pomembnih stolčkih in nihče se jim noče zameriti.

Juhej, gremo!

V človeških možganih so našli del, ki mu pravijo center za religijo. Z njim verujemo – zgrajeni smo torej za vero, pa naj si bo v Boga ali napredek, v Jezusa ali svetlo prihodnost. Hkrati pa imamo tudi delček, ki so ga poimenovali center za estetiko – za vsa tista občutja, ki nam jih daje ravno umetnost.

Zdajle sem naredil premor, šel na čaj, stopil v stranišče lokala in ves strop je bil porisan z golimi telesi, nekako tako kot v Sikstinski kapeli. Skratka, ker ima center za estetiko vsak, ga vsak zadovoljuje po svoje. Naši organizmi so zgrajeni na principu odvisnosti; nekateri med nami smo pač preprosto podlegli zahtevam centra za estetiko in ga krmimo z močnejšimi krmili kot drugi; mar nas to naredi tudi večvredne? Mar zato tisti, ki bo občudoval risbe na stropu lokala, potrebuje pomoč strokovnjaka, da ga bo spravil na pravo pot, kot da bi šlo za nekake vrste nevarno bolezen?

V našem okolju je odgovor pritrdilen. Resnično obstajajo univerze, na katerih se šolajo ljudje zgolj zato, da bodo drugim razlagali, kaj je dobro za njihove centre za estetiko in kaj ne; v praksi je to videti tako, da bo strokovnjak človeka, ki uživa v lokalu, odpeljal v Sikstinsko kapelo in mu dejal, to je tisto, nad čemer bi moral uživati, ne pa tisto tam! Končalo se bo s tem, da bo ostal center za estetiko povsem nepotešen, ker je pač Michelangelo zanj premočna doza, in bo imel zaradi tega lastnik občutke krivde, strokovnjak pa bo ves potrt, češ, izgorevam za ljudstvo, oni pa me ne razumejo. Situacija je Slovencu pisana na kožo, saj spodbuja same lepe lastnostni nacionalne nevroze, od občutkov krivde do pikolovskega prepiranja.

Vendar, kakšen človek je to moral biti, da je šel študirat nekakšna pravila, s katerimi naj bi ljudje kvalitetno dražili svoj center za estetiko? Ne vem, kakšni so vaši občutki, vendar, ko se srečam z umetnino, ki zadane moj center, me napolni nekakšno lebdeče hrepenenje; močan občutek, ki se ga ne da čisto zares popisati. Predstavljajte si sedaj človeka pri osemnajstih, ki mu je svoj izkustveni in predvsem čustveni svet še precej tuj. Vpiše se na fakulteto in tam mu dajo orodja, s katerimi naj bi reakcijo svojega centra za estetiko prav tehnicistično popisal in s tem obvladal. Saj veste: dorski steber, jonski steber, ... romantika, klasicizem, postmoderna ... Napifla se pravil in z vsakim pravilom se njegovo dojemanje malce zapre (ni sicer nujno, a zelo verjetno!). Za primer bom posegel na čisto drugo področje: nekoč sem se z nekim fizikom sprehajal pod gorami in sonce je vzhajalo. Od lepote sem lahko izdavil samo precej neartikuliran oooooo, medtem ko je fizik padel v dolg govor o drobnih partiklih v zraku, lomu svetlobe, etc. Skratka, da njegov center za estetiko ne bi premočno odreagiral in mu prizadel čustvenega ravnotežja, so mu priskočili na pomoč racionalizacijski centri in ublažili učinek.

Tak človek se od izkustva sveta zaščiti z racionalizacijami, z drobljenjem celote na podrobnosti, skratka, kar se dojemanja umetnin tiče, so vsa ta leta študija pravzaprav brezplodna, še huje, možno je, da so študenta spremenila v filistra. Če nismo zakrknjeni pred nečim novim, če smo odprti za spremembe, bomo estetski občutek še velikokrat doživeli. Tu mi vstane spomin na slovenskega režiserja, ki je sedel v kinu, solze so mu lile po licih, in se je hitel opravičevati ostalim gledalcem okoli njega: "Saj vem, kako je to naredil ... iz srednjega plana je šel v total in potem ... " Rekel bi mu lahko le, bodi tiho in uživaj.

Ker pa so slovenske značilnosti janzenizem, ozkost, pikolovstvo, strah pred novim in podobno, so naši kulturni arbitri hudo žalostne pojave. Primeri, vsi iz lastnega arhiva: napišem roman, v katerem se do dlake avtobiografsko popisal neko zrelostno osebnostno stanje, je pa res, da na začetku pride mimo gangster. In ko slovenski strokovnjak v romanu naleti na besedo "gangster", se mu takoj vklopi dresura in že je besedilo varno popredalčkano: nižja literarna zvrst, žanrski roman. V scenariju Sladke sanje je glavni junak otrok; eden od članov komisije mi je nekoč na cesti s ponosom povedal, da so se po razpravah sedaj že zedinili, da ne gre za mladinski film. Kakšen dosežek! Logika je jasna: aha, otrok = mladinski film. Ali pa scenarij Nekaj črnega, v katerem skupina ljudi ne more iz sobe, ker pač tam nekje preži pošast (ki jo nikoli ne vidimo). Strokovnjaki so to odklonili z enim samim stavkom: Grozljivke v Sloveniji niso možne! Če bi spremenil le uvod, da bi bili junaki recimo po nesreči ujeti rudarji, bi šlo za psihološko pretanjeno Umetnost. Kakšni bebci! Kako nizko lahko pade taka popredalčkana pamet z zakrnelim srcem pa kaže primer akademske gospe, ki se je lotila mojega Kralja ropotajočih duhov. Gre za pripoved zlorabljanega otroka, ki pa sem jo ovil v vrhnjo plast komedije; nek bralec mi je pisal, da se je stalno smejal, hkrati pa se počutil, kot da joka in na koncu obstal s solzami na licih, kar je krasen kompliment; strokovnjakinja pa je zapisala, da je to "zabavna mladinska literatura po kateri bodo radi segali mlajši bralci."

Skratka, slovenska kulturna vrhuška je vsaj na literarnem področju, zares tipično slovenska – torej uradniška pamet, ki namesto štembiljev tolče nekakšne kritike in se zdi blazno pomembna sama sebi, četudi je povsem odveč. Rekel bi celo, da dela škodo, nedvomno pa povzroča trpljenje: kajti glavno zaposlitveno področje je šolstvo in ko te birokratske duše pritisnejo ob mlade bralce s kakim hudim nevrotikom Cankarjevega tipa, se jako malo centrov za estetiko obrne v želeno smer, kljub mukam in stresom.

Vedno pa si rečem, bolje, da so tam, kjer so, in streljajo kozle po časopisih, kot da bi sedeli v kakih uradih in nam težili z obrazci in dokumenti. Če bi njih dal na mejo, koliko bolnikov bi šele tedaj pomrlo, ko bi ti petrificirani pikolovci vtikali svoj nos v nepomembnosti in si napihovali ego.

Čas vse pozdravi, porečete. Tudi slovenska akademska otrplost se bo razmigala. Tudi sam sem upal tako, dokler ... Ena od strokovnih eminenc je napisala oceno o mojem romanu Telesni čuvaj. Očitala mu je: a) kako se slovenski roman lahko dogaja v tujini? b) kako je roman lahko filmičen? in c) kako so lahko v romanu elementi žanra? Nekaj mesecev kasneje pa mi je v roke prišel časopis iz leta 1938 in v njem ocena Bartolovega Alamuta. Danes pozabljenemu kritiku delo ni ugajalo.  Očital mu je: a) kako se slovenski roman lahko dogaja v tujini? b) kako je roman lahko filmičen? in c) kako so lahko v romanu elementi žanra? Na koncu pa je pristavil, naj se Bartol raje zgleduje po knjigi, ki jo je napisal Janez Jalen in se imenuje Cvetkova Cilka.

Če lahko v razponu šestdesetih let uradni slovenski kulturniški um zmore producirati povsem podobne ocene, potem se razmiguje izjemno počasi.

Naši junaki

Memi naroda preprosto morajo biti najbolj zastopani v šolskih učbenikih, saj so to edine knjige, ki jih prebere tudi najširše ljudstvo in se ob njih zdresira. Temu pravijo vzgoja. Če pričnete listati priročnike za nižje razrede osnovne šole, vas pri raznih spoznavanjih družb preseneti odmaknjenost od realnosti, vsaj v dveh krepkih točkah. Prva je kmetskost tem; sodeč po teh knjigah praktično vsi Slovenci živimo na kmetih in se ukvarjamo s kmečkimi opravili, seveda s pomočjo gnojnih vil in lopat, tehnike še ne poznamo. Takoj vam postane jasno, da gre za skrajno konzervativnost in zaprtost, barvnemu tisku navkljub. Mestni otrok se počuti, kot da je padel z Marsa; zagotovo pa ne najde ničesar takega, kar bi lahko uporabil v svojem okolju.

Drugo je kult matere, ki se je lepo cepil ob občutke krivde. Mama, ki gre brat ta besedila, se lahko ugreza v zemljo; nikoli in nikdar ne bo mogla doseči matere iz teh beril, ki pere, lika, se 24 ur na dan posveča samo otrokom, ni proč niti za sekundico, nima svojega časa, življenja, identitete, ničesar; idealna slovenska mati ni človek, to se otroci naučijo že zelo zgodaj. Aja, seveda: očetje so vedno odsotni. Ker pa so v realnem življenju mame vseeno ljudje, jim tovrstne recitacije in zgledi le nabijajo občutke krivde. Avtorice knjig so ponavadi tudi ženske in predvidevam mame, zato verjetno iz lastnih občutkov krivde ne pometejo s to navlako in jo ohranjajo v berilih iz roda v rod (Saj ni mogoče, da bi veljala tista (pre?)zlobna ugotovitev Michala Viewegha: "Učitelj, to je poklic. Učiteljica, to je diagnoza.").

Vsak literarni junak, ki preživi več kot eno branje, je vreden posebne pozornosti. Sploh pa tisti, ki jih generacije vlačijo s sabo in jih podajajo potomcem, ti jih pa vzamejo za svoje. Slovenci imamo tri take može, poglejmo, kako smo se jih prilagodili glede na tuje vzore.

Prvi je Kralj Matjaž, naš arhetip državnika. Slovenska inačica je narejena po zgodbah o kraljih, ki preko mnogo bitk in težkih odločitev prinesejo blagor svojemu ljudstvu. Pri nas so jo malce prilagodili. Nihče ne ve, kaj si Matjaž misli, nihče ne ve, kakšna so njegova stališča, ni videti, da bi kaj počel, le brado si raste; a ko se bo pokrenil ( = odločil), takrat bodo Slovenci dočakali zlate čase. Ste se spomnili na dr. Drnovška, priznajte? No, vidite, kako močni so literarni arhetipi, v realnosti iščemo ljudi, ki so podobni izmišljenim junakom.

Drugi je Peter Klepec, naš zgled odraslosti. Narejen je po zgodbah o junaku, ki sprejme izziv, krene v svet, prestopi točko inicializacije, dobi moč in s tem odraste. Pri nas gre takole: Peter živi sam z mamo, ob odsotnem očetu, šibak je in ubog, vendar si želi, "da bi bilo vedno tako". Mama ga pošlje v službo, Peter je ves nesrečen, dobi čudežno moč, premlati vse in se vrne domov k materi, ki ga ne upa več poslati čez prag, "rada sta se imela in se nista več ločila". Skratka, Peter je odrasel le telesno, duševno in zrelostno je ostal otrok, mamin sinček, nesposoben odločanja in samostojnega življenja. Zgled velja tudi za ženske, veste.

Tretji je Martin Krpan, poslovnež. Zgodba je varianta stare pripovedke o princu, ki reši deželo zmaja in v zameno dobi princeso ter kraljestvo. Slovenska različica je malce drugačna: Martina Krpana pokličejo na Dunaj, izvrši nalogo (na bore pol strani opravi z Brdavsom) , nakar Levstik precej strani uporabi za naštevanje razlogov, čemu Martin ne bi za nagrado vzel kraljične, pa "vina sod, ... potem sto in pet pogač, dvajset jancev". Krpan muti tako dolgo, dokler se na koncu zmeni za zgolj pisno dovoljenje za opravljanje obrti in potne stroške. Skratka, ponudi se mu priložnost za uspeh, nakar na vse kriplje potrudi, da gre mimo.

Tisti, ki so se vrnili

Zakaj je Martin Krpan vzel le pismo in mošnjiček? Ker se je vračal domov in mu je bilo kristalno jasno, da lahko vzame zgolj tisto, kar more skriti! Si predstavljate, da bi se vrnil na domači Vrh s princeso in bogatijo; sosedje bi ga požrli! Pameten je bil ta silak in vedel je, da se mora vrniti točno tak, kot je bil šel, torej siromak.

Iz plemena odsotna leta morajo biti taka, kot da jih ni; ni važno, kaj si kje drugje dosegel, pri Slovencih zmeraj začneš z ničle. Še huje: pravilo ne velja zgolj za tujino, marveč tudi za sosednje vasi ali mesta. V domačem okolju si vedno nihče. Prvič sem ta dragocen nauk doumel že pred precej leti, ko sem pregledoval časopis in potem hčerki omenil, da v lokalni knjižnici igrajo lutkovno igrico, ki jo je že videla na premieri v mestu, saj sem jo bil jaz napisal. Rada bi jo videla še enkrat. Pritekla sva do knjižnice, hotela zdrveti po stopnicah, ko naju je ustavil odločen in leden klic knjižničarke: "Gospod Mazzini, kam pa vi?" Mrko je udarjala z vstopnicami ob dlan. Jasno mi je postalo, da pri nas ni izjem, tudi avtor mora plačati.

Dostikrat beremo, kako s težavo se nazaj v družbo rehabilitirajo bivši zaporniki; strokovnjaki, ki delajo po tujih univerzah, bolnicah ali vrhunski umetniki se pa sploh ne morejo. Edino, kar jim ostane, je na stara leta nakup kake hišice in mirno upokojensko čakanje na smrt. Da bi se kak znan Slovenec vrnil sredi uspešne kariere in postal pri nas šef neke institucije? Dajte no! Saj se še vsi spomnimo zadnjega takega primera, ko so ugotovili, da svetovno priznana umetnica ni do konca izpolnila formularja za prijavo na delovno mesto, skratka, očitno meni, da je nekaj več, naj gre nazaj tja, od koder je prišla! In je res šla.

Slovenski memi nimajo veze z generacijami, torej je odveč strah tistih, ki bojijo za obstoj slovenstva. Ravno prejšnji teden sem dobil zanimivo pismo od Radia Študent, kjer, predvidevam, vseeno delajo mlajši ljudje. Vprašal sem jih, če jih zanima pol urna oddaja na določeno temo. Po celem letu (!) mi je v.d. urednika (!) sporočil kolektivno odločitev glasbene redakcije (!), da je "najprej treba prestati vsaj enoletno poskusno dobo na vseh področjih", skratka, hoteli so me za eno leto za vajenca, da pokažem, če znam pisati. Pri tem pa, ko sem si nazadnje želel obiskati neko deželo, sem na njihovo univerzo zgolj poslal svoj CV in so me takoj povabili za par tednov.

Happy end

Priznati je treba, da so Slovenci v dvajsetem stoletju kar dvakrat odstopili od svojih običajev in s tem – poleg izjemnega dosežka, ki ju je uvrstil v zgodovino – vsaj namignili, da še vedno obstaja upanje za spremembo nacionalnih memov. Najprej upor okupatorjem med drugo svetovno vojno – očitno se ni treba zalizati ravno z vsako oblastjo, ki pride v te kraje. Nato odcepitev in samostojna država, odstop od mema Martina Krpana – zakaj priložnosti ne bi izkoristili, če se nam že ponuja?

Omenjal sem dr. Antona Trstenjaka in njegove zapise o slovenski duši. Takih hvalnic nisem videl še nikoli in nikjer; sploh ne vem, če je šlo zgolj za idealizacijo ali že kar za blodnje. Gospod Trstenjak je o slovenskem značaju pisal celo življenje, še leta 1991 je nazadnje ponatisnil svoje pisanje, je pa res, da je uvodni del tokrat precej grenak in po moje bližje realnosti. A da ne bo vse tako črno, bi rad navedel še neverjetno zgodbo, s katero Trstenjak knjigo konča in ilustrira idealnega Slovenca, o katerem je prej govoril mnogo strani. Preden pripoved povzamem, naj vas opozorim, da tega ne počenjajte v svojih življenjih!

Maguševega Toneka iz Ivanjševec so med drugo svetovno vojno mobilizirali Nemci in ga poslali v boj s partizani. Rekel je, da ne bo streljal na Slovence in po čudežu se mu je posrečilo pobegniti na ono stran. Partizani so ga dali v uniformo, poslali v boj z domobranci. Ni hotel streljati na Slovence. Spet čudežen pobeg, tokrat se je znašel v domobranski uniformi. Zgodba se nadaljuje, zapori, rešitve, čudež se nalaga na čudež in Tonek s svojo pokončnostjo in odločnostjo dočaka konec vojne! Brez cinizma sem si mislil: saj to je Slovenski Gandhi; le kako še nismo slišali zanj?

Po osvoboditvi se je namreč Magušev Tonek vrnil v domačo vas in šel na veselico, kjer ga je sovaščan zaklal.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}