Dostava na dom: Slovenski junak

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Sobotni prilogi, 1. decembra 2001

Dostava na dom

Slovenski junak

Videti je, kot bi slovenski možganski trust na vso silo hotel najti nekaj, po čemer smo posebni v svetovnem merilu ali pa vsaj nekaj, kar je samo naše. Včasih zasveti luč upanja, pa hitro izgine – spomnite se samo lipicancev. A tokrat boste lahko brali o odkritju nečesa, kar je resnično edinstveno in posebno: o slovenskem junaku.

V teh krajih obstajata točno dve osebi, o katerih vsi govorijo s čudno mešanico odklanjanja in fascinacije: dr. Rugelj in dr. Košiček. Za oba vam bodo zatrdili, da sta preradikalna, da sta pretirana, da njunih nasvetov itak ni mogoče upoštevati, nakar bo zmanjkalo besed in bo vedno sledil zamah z roko ter posmehljiv nasmeh. Hkrati pa govorec ne bo mogel skriti občudovanja, pa če se bo še tako trudil. Pojav sem opazil že dolgo tega, vendar si ga nisem znal razložiti. Dokler ...

... ni odgovor prišel po dolgem ovinku preko čisto drugih stvari – scenaristično/dramske teorije. Bom poskušal čim bolj poenostaviti. Svetovna teorija deli junaka v dva tipa. Prvi je dramski, to je tisti, ki je v sebi razcepljen, ker se mora odločiti med dvema možnostima. Drugi je melodramski, ki mu je vse jasno in se nima kaj odločati, le okoliščine so mu sovražne in se mora boriti proti njim. Za primer prvega vedno navedejo Hamleta (četudi, prosim lepo, močan del teoretikov trdi, da je njegovo odločanje posledica Shakespearove nedoslednosti pri pisanju), za primer drugega pa Romea in Julijo. Prvi se mora odločiti, če bo maščeval očeta ali ne, druga dva se nimata kaj odločati, vesta, da sta za skupaj, samo starši ju gnjavijo. Zdaj izpeljujem že malo po svoje: odločanje (torej dramska situacija) je vedno mučno, zato se vsak dramski junak trudi čim prej postati melodramski; tisti, ki mu je po odločitvi vse jasno in ki komaj čaka, da se spopade z okoliščinami. Še nekaj važnega: ne govorim o pravilni ali nepravilni odločitvi, marveč o dejanju odločanja samega – to klasificira junaka.

Nakar sem, oborožen z vso to teoretično zakladnico, šel gledat slovenske filme lepo po zgodovinskem vrstnem redu. In že pri prvem nisem nič več razumel. Leta 1948 so Slovenci posneli film z naslovom Na svoji zemlji. Poskusimo se vživeti v tista leta: tik po koncu vojne, še pred razkolom z Sovjetsko zvezo, torej zagotovo pod njenim močnim vplivom. Ni bolj melodramatičnega junaka, kot je junak ruskih vojnih filmov. Temu je vse jasno: pregnati mora okupatorja, zapecati delavsko dekle, da bosta namnožila delavski razred in to je to. V njem ni sence dvoma in ne oklevanja. Nakar Slovenci po tem vzoru naredimo prvi pravi naš film in ... ko sem ga tokrat spet gledal, so mi oči kar blinkale. Glavni junak Drejc namreč pol filma ne stori ama prav ničesar! Točno ve, da bi se moral boriti z okupatorjem, da bi moral osvojiti Tildico in iti v gozd, pa nič. Minute tečejo, on pa hodi naokoli z rokami v žepih. Kmalu sem uvidel, da svetovna teorija nima vatla, s katerim bi takšnega junaka izmerila in klasificirala. Dramski ni, ker se nič ne odloča; melodramski pa tudi ne, ker nič ne stori. Vendar, zakaj ne? Odgovor je enostaven: ker mu mama ne pusti. Tako. Kadarkoli Drejc krene proti sovražniku, ženski ali celo delu, že mama odkima in sinko le skloni glavo ter malce momlja. Ko mame končno ni v kadru, v nekaj sekundah pobije pet domobrancev, zagrabi babo in steče z njo v gozd. Očitno je imela gospa mama prav, da ga je tako pazila! Če ne bi bilo njenega budnega očesa, bi pri nas partizani zmagali že jeseni 1941.

Kakšen junak je Drejc? Ne odloča in ne deluje – tisto, kar počne, najbolje zaobjame beseda cincanje. Torej smo dobili junaka, kakršnega svet ne pozna: cincajočega, skratka pravega slovenskega. Saj on bi, pa mama ... če pa ne mama ... kaj bo pa ta rekel ... ali pa oni ... pa sosedje ... in tako dalje. Si predstavljate, da bi Slovenci posneli western Točno opoldne? Na dvoboj pridejo negativci, Garyja Coopra pa ni nikjer. Ja, saj on bi se šel streljat, vendar mu mama ne pusti! Zato so pri nas čisti žanri nemogoči; ker zahtevajo melodramske junake, ne pa mamine sinčke!

Mar v filmu Na svoji zemlji res ni pravega junaka po obče veljavnih kriterijih? Seveda obstaja. Ime mu je komandant Stane in pri njem ni sledi cincanja. Je pa res, da je eden najlepše režiranih prizorov filma tisti, precej na začetku, v katerem okupatorji ustrelijo njegovo mamo. Pa potem, v naslednjih filmih, res ni pravih junakov? So, a so vedno otroci. Najbolj znan je seveda Kekec, ki se na začetku prvega dela poslovi od mame in krene na svoje. Ni videti, da bi mu kaj škodilo.

Kaj pa ženske? Ključni film za razumevanje slovenske ženske duše je Vdovstvo Karoline Žašler iz leta 1976. Tiste čase je bil v Ameriki zelo priljubljen tako imenovan "ženski film", v katerem so nastopale junakinje in zgodbe so bile prvič pisane z ženskega stališča. Ponavadi ženska pride (ali se rodi) med zagovedenenimi moškimi in jih s svojo notranjo močjo premaga ter odide v srečni konec. Slovenska inačica je pobrala vse tuje vzore, hkrati pa ... Gledanje je malce begajoče, kot bi opazovali razcepljeno osebo. So prizori, v katerih Karolina dominira s svojo močjo in so oni, v katerih bleja bolj nebogljeno od oslabele ovce. Na prvi pogled ni jasno, zakaj te menjave; a hitro se pokaže, da je vse odvisno od moškega. Kadar ga ima, je močna in vsi se do nje vedejo spoštljivo. Kadar ga nima, je šibka in vsi pljuvajo po njej. Slovenska ženska torej brez moškega ne obstaja; očitno moč lahko dobi samo tako, da skrbi za svojega moškega, da je torej njegova mama. Ob slovenskem junaku ji ni težko biti dominantna. Ker pa junak sam ne more prenesti cincanja, kmalu poseže po alkoholu in na en mah ubije dve muhi: izenači se z okolico, pa še najde opravičilo za svojo neodločnost. Hkrati pa je alkoholizem na kožo pisan njegovi ženi/materi – še bolj mora skrbeti za svojega revčka in še bolj lahko trpi! Skratka, za pravega slovenskega junaka ni dovolj le cincavost, nujen je tudi alkoholizem.

V čem tiči torej srž hkratnega zavračanja in zavistnega občudovanja Ruglja in Košička? V tem, da sta obadva videti kot človeka, ki sta se mame znebila in živita ter delujeta kot dramska/melodramska junaka, ne pa kot slovenska cincarja. In od kod to začudenje in negotovost, ko govorijo o njih? Ker Drejc iz filma Na svoji zemlji umre kmalu po tistem, ko se je znebil mame in ker Karolina Žašler umre tisti trenutek, ko si ne more več najti moškega, na katerega bi lahko pazila, slovensko ljudstvo nekako samoumevno pričakuje, da bo podobna božja kazen doletela oba, Ruglja in Košička. Ta dva pa sta nasprotno vsem pričakovanjem že precej stara, hkrati pa delujeta zadovoljno, celovito in polno. Tu pa slovenskim junakom in njihovim mamam ni čisto vse jasno. Je mar mogoče, da so se skoraj pol stoletja ravnali po napačnem junaku? Da bi morali posnemati komandanta Staneta, ne pa Drejca? Ups!

Hotel sem reči le to: po stopetdesetih posnetih slovenskih filmih je bil že skrajni čas za takega, ki bo prikazoval junaka na poti osvobajanja od mame. V čast mi je, da sem ga jaz napisal. :))))

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}