Dostava na dom: Patriot za začetnike

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Delu, rubrika Reportaže, 2. februarja 1999

Dostava na dom

Patriot za začetnike

O slovenskem filmu Patriot so kritiki napisali mnogo besed, povečini negativnih. Mar ni čas, da zanj najdemo tudi kako dobro besedo in ga črko za črko zrinemo na piedestal kamor sodi?

Ko so se luči v dvorani prižgale, sem bil tako zmeden in vrtoglav, da sem komaj našel do avta. Grozoten, za ego uničevalen občutek, da sem pogledal v obličje nedoumljivega, kar prekaša moje sposobnosti tako zelo, da razumevanja ne bom nikoli dosegel, pa če se še tako trudim. V glavi so se mi grmadila samo vprašanja, ki so ostajala brez odgovora; deklica, ki si je film ogledala z mano, ga je odpravila s sila malo besedami, kar si jaz, ki sem od njih števila plačan, nikoli ne morem privoščiti. Rekla je: akcijski film za stare mame. Kar pomeni, da kake silne akcije v njem ni bilo, saj občutljivih duš priletnih gospa ne kaže prizadeti, po drugi strani pa so te gospe že tako senilne, da jih nič ne začudi, ker prizori nekako nimajo zveze drug z drugim, osebe ta trenutek delajo to in za tega, malo kasneje ono za nekoga drugega in tako dalje. Vsak prizor je sam zase, pride iz teme in vanjo izgine, kot si pač pri svojih letih starostno dementio predstavljam. Meni osebno se je film po prvem vtisu zdel nekako bolj epruvetno organski - jojmene, učene besede! Organski zaradi tega, ker je večina drugih filmov videti, kot bi jih nekdo napisal in nekdo zrežiral; ta pa je tak, kot bi kar zrasel skupaj in sestavnih delov, ki so pač plavali v prajuhi, sestavljeni iz nametanih klišejev in stokrat videnih prizorov. Zakaj pa epruvetni? Ker bi tak stvor v boju za obstanek takoj podlegel, v varnem zatišju domače filmske epruvete pa je mirno ugledal luč sveta.

Tisto noč je pihal strašanski veter. Zavijalo in tulilo je okoli oken, veter je tolkel z vejami ob steklo, v nepredirni temi pa je ležal stisnjen v kot avtor tega zapisa in celo noč ni mogel spati. Počasi, počasi je ugotovil, da je filmu storil krivico. In po dolgih nočnih urah mozganja, še sedaj meni, da je oprasnil le površje mojstrovine, imenovane Patriot.

Tehnična inovativnost

Vsakih deset, dvajset let pride pred oči strokovne javnosti film, ki postavi nove standarde. Ne govorim o računalniški grafiki, marveč o filmih kot Rašomon, ki je osupnil kritike na kanskem festivalu - kamera je prvič lagala, saj je Kurosava pokazal vse nasprotujoče zgodbe, čeprav je do tega filma veljalo nenapisano pravilo, da so lažne zgodbe povedane, prikazana pa le resnična. Drugič, prizori subjektivne kamere in njenega preganjanja po gozdu so bili osupljivo inovativni ter postali odtistihmal standardni del repertoarja. Podobno je osupnil Državljan Kane, pa Križarka Potemkin in druga velika dela. Med ogledom Patriota sem se prvič začel nelagodno presedati že nekaj minut po začetku, v sekvenci atentata.

  1. Zlikovec naperi metalec raket.
  2. Avto eksplodira
  3. Oseba v avtu kriči.
Opa, sem si rekel, mar ne bi moral biti kader s zaporedno številko tri pred kadrom številka dva? Kako lahko žrtev kriči, če je poprej že eksplodirala? Podobno čudno razvrščeni kadri si še sledijo, a najbolj zgovorna je sekvenca, v kateri odstranijo bombo iz jedrske elektrarne. Takole: na sredi prazne mize je pričvrščena utripajoča luč, za katero je videti, da so jo sneli s prvega komunalnega vozila in za tole opremo bi bilo treba scenografa in rekviziterja trikrat z gajžljo po goli riti, a pustimo zdaj to; no pravila igre so taka: kadar luč utripa, je v elektrarni bomba in ko ugasne, bombe ni več. Enostavno, mar ne? Nakar gledamo kader
  1. kjer luč ugasne in se prisotni veselijo, nato
  2. kjer vidimo števec na bombi, ki obstane in zatem
  3. strokovnjaka za eksploziv, ki se poti nad žico ter v silni življenjski ogroženosti razmišlja, katero mora prerezati.
Moment, porečete, saj bi moralo biti ravno obratno, mar ne? Najprej strokovnjak, ki prereže žico, števec se ustavi, luč ugasne in sledi vsesplošno veselje. Da, tako bi bilo v običajnem, tehnično neinovativnem filmu. Patriot pa je prelomnica, saj vpelje nekaj, česar še nismo videli in si drznem poimenovati kot negativno montažo, katere bistvo je, da so kadri zlepljeni v obratnem vrstnem redu. Pogumno; saj bi kak filmsko neizobražen gledalec znal vzklikniti: "Ejga, prvi film na svetu, v katerem bomba odneha kar sama!", a povejte mi, katerega inovacija pa je bil še sprejeta s takojšnjim razumevanjem? O tej noviteti nimam več kaj reči, saj nisem strokovnjak, nedvomno pa jo bodo na filmskih akademijah razčlenjevali še leta in leta. Spomnim pa se neke znanstveno fantastične zgodbe, v kateri je bilo vse ravno obratno; starci so vstajali iz grobov, se pomlajevali in kot dojenčki legali v maternico. Očitno torej vemo, po kateri literarni predlogi bo posnet naslednji slovenski film.

Vzgojnost

Kakšna je današnja mladina, vemo - sami mladoletni delikventi, bodoči kriminalci. Zatorej mora Patriot postati obvezen šolski ogled. V podzavest jim bo vtisnil vzorce obnašanja, ki bodo kasneje pomagali oblastem, da jih lažje krotijo. Primer: glavni junak pobegne iz zapora, proglasijo ga za državnega sovražnika številka ena in išče ga vse, kar leze in gre. Junak pa se mirno napoti domov poslušat odzivnik in se preobleč. No, ko bo današnja mlada generacija čez dolga leta pobegnila iz zapora, bo ravnala taisto, saj so to videli v filmu. Doma pa jih bo čakala policija in kriminalcem ne bo jasno, kaj so sploh storili narobe, da so jih oblasti tako hitro prijele.

Vzgojnih elementov je na pretek, a naj omenil le še enega: gibalo filma je boj za tajno šifro, ki jo ima vgravirano na ploščici okoli vratu glavni junak. Ko šifro povedo, vidimo, da je sestavljena iz tročrkovne besede in petih številk, nekaj, kar si je tako težko zapomniti kot telefonsko številko, recimo. A ko na obesek naleti vrhunsko usposobljena tajna agentka, mora v paniki potegniti k sebi računalnik in pretipkati ta ubog niz vanj, da si ga bo ja zapomnila. Pazite, računalnik! Navaden košček papirja ni dovolj dober za vrhunske agente. Mora biti prav računalnik in ker je imela gospa na voljo samo nekaj sekund, je verjetno silno uživala v čakanju na ogrevanje mašine, potem zaganjanje operacijskega sistema, pa okolje Windows je naredilo Ta-ta-ta in tako dalje. V soglasju z reklamnim geslom "Pametni pišejo" ti prizori navajajo mladino na zapisovanje vsega, kar učitelj reče, ne da bi o tem tudi kaj razmislili ali se celo kaj poskušali zapomniti. Res, Patriota v šole, pod nujno!

Državotvornost

To, kako se je ustvarjalcem v medijih posrečilo predstaviti Patriota kot drag film, je velika uganka - če sta svoje ljudi in opremo obrambno in policijsko ministrstvo prispevala zastonj, kakšni stroški potem filmu sploh še ostanejo? A to pustimo računovodjem, sami pa poglejmo, kako film ažurno odgovarja vsem, ki rovarijo s tem, da je med vojaki in policaji kaj narobe, da vladata nered in neposlušnost. Eden antologijskih prizorov je oni, ko glavni junak pobegne iz policijskega štaba. Malo poprej je negativec, policijski šef, razdelil policajem junakovo sliko in jih opozarjal, za kako nevarnega človeka gre. Zakaj bi jim delil njegovo sliko, sicer ne vem, saj je bil junak poprej tudi sam policaj, njihov kolega in celo šef, a očitno niso senilne samo stare mame. No, skratka, policaji dobijo nalogo, da morajo tega človeka onesposobiti. Nakar ta oseba priteče mednje (policaji stojijo), se jih ob nekaj celo zaleti (policaji stojijo), steče v avto, spelje (policaji stojijo), dokler negativec ne zavpije "držite ga!" in policaji oživijo ter se zapodijo za ubežnikom. Čudovit prizor, ki izrecno pokaže, da je oblast trdna in stebri oblasti nič ne solirajo po svoje, marveč le izpolnjujejo povelja. Če bo šlo tako naprej, bodo morali vsi nositi slušalke, po katerih bodo v neprestani povezavi s šefom, da jim bo ukazoval: "Premakni levo nogo... vdihni... premakni desno nogo... izdihni..." Torej se nedvomno približujemo Evropi, saj posnetki policajev, ki se vrtijo okoli zahodnih državnikov že kažejo te ljudi opremljene s slušalkami.

Humanost

Patriot je eden najbolj humanih filmov, kar sem jih imel priložnost videti. Tako je human, da glavna junakinja dela najprej za negativce, potem pa jim pade v roke in se oni delajo, kot da se še niso srečali, pozitivci pa ji itak sploh ne zamerijo in skratka, vsi skupaj ravnajo skladno s plemenitim geslom "vsi smo krvavi pod kožo". Tako zelo human je, da pusti človeku popiti kavo do konca. Evo, dobesedno: negativec v svojo pisarno naroči pogovor z glavnim šefom iz ozadja, v katerem se malce pomenita o ubojih, nato skleneta razstreliti jedrsko elektrarno Krško in z Migi zbombardirati Slovenijo. Pač, tak običajen telefonski čvek, kakršne vsi radi marnjamo. V naslednjem prizoru pa že priteče pozitivec v neko sobo, ki jo vidimo prvič, do tehnika v beli halji, ki ga tudi še poprej nismo videli in naš junak od tehnika zahteva poročilo o tem, kaj se je negativec pogovarjal. Opa, torej v policijski centrali prisluškujejo in snemajo vse pogovore! Kako to, da je eden od šefov policije, ko je planiral veleizdajo, prav izrecno naročil, naj ga kličejo na prisluškovani telefon? O tem sem že govoril: čarobna beseda je vzgojnost, saj s tem zarotnike navajamo, da vedno uporabljajo dokumentirane metode snovanja zločinov, če pa ne morejo do prisluškovanega telefona, naj uporabijo megafon in svoje načrte trobijo po ulici. V skrajni sili naj si zvijejo časopis v trobljo in vpijejo vanj. A drugo vprašanje je pomembnejše - človek, zadolžen za prisluškovanje, je slišal podrobnosti strašnega načrta za uničenje Slovenije in časa za reagiranje ima le kako uro ali dve. On pa nič. Na prvi pogled nelogično, a odgovor ponuja skodelica kave, ki jo tehnik pravkar odlaga, ko junak pridrvi k njemu. Torej, vsebino je slišal, saj jo junaku celo pokomentira, odreagiral pa ni, ker se je znašel sredi humanega filma, ki mu dovoljuje mirno popiti osvežilni napitek, preden bo krenil reševat sebe in državo. Po drugi strani mogoče Patriot celo sugerira, da je tehnik premalo plačan, češ, ne morejo me tako slabo plačati, kot lahko jaz dolgo pijem kavo? Ali pa je film tako zelo zvest slovenski literarni tradiciji, kjer je skodelica kave svetinja? Kakorkoli, pohvalno v obeh primerih.

V imenu humanosti film žrtvuje tudi edini zanimiv dramski element, do katerega se nekako ležerno in na videz po naključju prikoplje. Na eni strani oblegani računalnik brani gospa mama, na drugi strani vdira njen sin - izjemno izhodišče za dramo, ki nas bo pribila ob stole in ki ima, kot vsaka prava drama, v sebi vse zasnove mita; a ustvarjalci Patriota so mamo in sina na hitro odbrenkali in prav so storili. Prvič, hudo nehumano je spreti med sabo starše in otroke, drugič, nehumano je z gledalcem manipulirati in mu v napetosti zviševati pritisk, izvabljati solze, smeh, čustva.

Je pa v svoji humanosti film vedno na strani ponižanih in razžaljenih, predvsem pa na strani malega človeka. Glavni junak pobegne iz zapora tako, da zvabi k rešetkam čuvaja, ga obvlada in mu izmakne ključe. Ko se bodoči begunec napne za skok, se opre ob rešetke in razločno vidimo, da so vrata že odklenjena - čemu torej ni kar odkorakal, zakaj rabi ključ? Poglejte, v enem prejšnjih prizorov smo slišali zvoke pretepanja, četudi kasneje junak ni imel niti praskice, a očitno so ga torej mučili fizično! Odklenjena vrata zapora pa so znak strašnega psihičnega mučenja! Kajti glavni junak je policaj in ve, kakšni morajo biti zapori - njihova osnovna značilnost je, da so pač zaklenjeni. Sedaj pa ga ti zlobneži, anarhisti, ki bi radi razrušili red, stlačijo v odklenjen zapor! Kako mora junak trpeti, ko vidi, da teptajo ves red, na katerega prisega - biti zaprt v odklenjenem zaporu, mar ni to nekaj strašnega za redoljubnega človeka, katerega smisel življenja je držanje pravil? Saj bi lahko pobegnil že prej, a ni čudno, da pričaka čuvaja, se bori z njim in ga zaklene v celico, naj se lopov nauči, kaj je red! Če ga že zaprli niso po pravilih, naj po njih vsaj pobegne!

Če vas zebe v noge, se lahko mimogrede prehladite, so vedno trdile stare mame. Mar human film lahko dovoli, da katerikoli igralec, predvsem pa dama v glavni vlogi, teka naokrog bos? Nikoli! Zato junakinja na begu sredi gozda najde čevlje. In glej, glej, očitno so ji prav! Ah, kakšna skrivnost življenja se mi je odkrila! Zato torej naši ljudje jeseni množično rinejo v gozd. Bliža se zima in najti si morajo toplo obutev. Ni čudno, da so čevlji tako dragi. Kupcev je malo, saj lahko vsak gre v naravo in si jih natrga. Spomladi so sprehodi po gozdu prečudoviti. Nadihate se svežega zraka in še naberete sandal in salonarjev. Ali pa sprehod v visokogorski gozd, kjer pod mecesni narabutate alpinistično obutev. Končno mi je pregovorna ljubezen Slovencev do gozda pojasnjena. Za naš gozd smo mi prave Imelde, kaj naj rečem drugega.

Zaupanje v moč človeškega uma

Naj se malo izpovem: veste, veliko delam z računalniki. In že desetletja dolgo mi je povsem jasno, da so avtorji pradavnih terminalov na tipkovnice postavili tudi posebno skupino tipk, ki se imenujejo funkcijske tipke. Tem naj bi programerji ali pa uporabniki dodeli kako nalogo, ki jo mora računalnik pogosto opraviti. Da ubog uporabnik ne bi na dolgo in široko tipkal ukazov ali klikal sem ter tja, pritisne funkcijsko tipko in zadeva je opravljena! Recimo, načeloma dandanes velja prva med temi tipkami, z oznako F1, za tisto tipko, ki prikliče na zaslon navodila in pomoč uporabniku. Sedaj pa naj kar priznam, da funkcijskih tipk ne uporabljam prav veliko, ker sem silno pozabljiv in prej ali slej pozabim, katero nalogo sem dodelil posamezni tipki. Film Patriot pa me je počastil z obnovljenim zaupanjem v človeka. Ko sovražni Migi napadajo Slovenijo, vidimo štab naše vojske in oficirja, ki takoj doume položaj ter zavpije legendarni stavek: "Pritisni F2" ali nekako tako. Podrejeni pritisne funkcijsko tipko F2 in Migi eksplodirajo. Kaj naj rečem? Prelepo. Po drugi strani pa... če bi bil jaz za onim računalnikom... Ko vse pomešam... Mar ne bi v takem primeru padel v strašansko zadrego in mučne dileme: "Kako je že bilo? F1 je zaslonska pomoč, F2 sestreli Mige, F3 sesuje NATO, F4 pokliče tajnico in ji naroči kavo... Opa, ali pa je ravno obratno... Mogoče F2 pokliče kavo in F3 sestreli Mige? Ali pa... jebi ga, bom kar nekaj pritisnil, potem bomo pa videli..."

Približevanje Evropi

Patriot gledalca preprosto zasuje s preveč inovacijami, da mu ne bi povzročil vrtoglavice: omenjena negativna montaža, nato mobilna glasba (muziciranje sintisajzerjev lahko odvzamete s kateregakoli prizora in prilepite na kateregakoli drugega - neverjeten novum!), še najbolj zahtevna pa je logika zgodbe. Najprej sem mislil, da gre za tisto razvpito podvrst, ki jo imenujejo fuzzy, a kmalu ugotovil, da gledam nekaj povsem novega, kar je nedvomno onkraj in lahko mirno poimenujemo kot metalogika. Preprosto nimam več besed, film si morate ogledati sami. Bojda je glavna značilnost Evropejca, ki se je rodil v civilizaciji, dedinji grško-rimskega nasledstva, da se neprestano sprašuje zakaj in čemu. Ogled Patriota vas bo navdal z največjo možno dozo evropejstva.

Samoironična distanca

Krivec se piše Krivec.

Scenaristična inventivnost

Malenkost, ki jo moram pripisati čisti koincidenci: nekaj dni pred ogledom filma sem se udeležil nekega pogovora o pisanju scenarijev in eno od vprašanj se je glasilo, kaj je zame dober scenarij. Odgovoril sem, da je to tisti, ki je pol koraka pred mano, gledalcem. Ne cel korak, kajti potem ne razumem nič več oziroma avtor čara rešitve iz rokava. Skratka, tisti, ki me drži v pripravljenosti tako kot korenček oslička; vedno ima pobudo in nikoli se mi prav ne pusti ujeti. Naslednje vprašanje je seveda bilo, kako prepoznam scenarij povsem brez domišljije. Kar na hitro sem se izmazal, češ, to je pa oni, kjer na sredo filma vtaknejo pregon z avtomobili, katerega atrakcija je tudi podrta stojnica s sadjem in zelenjavo. In glej čudo, v osrednjem pregonu s avtomobili v filmu Patriot podrejo tudi stojnico s sadjem in zelenjavo. Kar sapo mi je vzelo in zazeval sem! A s kotalečega sadja nas vodi oster rez na profil osebe, ki stoji ob oknu in očitno gleda to dno avtorske domišljije ter reče: "To je grozno!" Pomislite, natanko isti stavek, ki sem ga hotel spregovoriti tudi sam! Si predstavljate, kako so me avtorji ujeli v zanko - sem že mislil, da sem jih zalotil brez domišljije, a so prebrali moje misli in se mi z njihovim citiranjem porogali! Bravo! Še!

Odstiranje skrivnosti

Zadnje čase sem po časopisih nekajkrat naletel na pisanje o filmih, ki ga nisem mogel povsem razumeti. Če se omejim samo na tisto, kar je objavil časopis Delo, je bil tak prispevek gospoda Toneta Freliha, v katerem je upravičeno zaskrbljen nad slovensko kinematografijo. Malo čudno se mi je zdelo, saj je bil do nedavnega direktor Sklada, torej je nekaj let v rokah držal vse vzvode upravljanja, sedaj pa je brez položaja in se ga je kar na lepem polotila zaskrbljenost. Nato, recimo, kritika gospoda Petra Kolška, ki je raztrgal film Temni angeli usode. Gre za izdelek, ki je nastajal istočasno kot Patriot, gospod Kolšek pa je bil član programske komisije Sklada, ki je Patriota izbrala, Temnih angelov pa očitno ne. Malo čudno se mi je zdelo, da novinar slabo oceni nekaj, kar kot funkcionar itak ni maral - mar bi bilo možno obratno? Da kot funkcionar ne mara, kot novinar pa hvali? Težko, a? A po ogledu Patriota mi je postalo vse jasno - ta film uvede toliko tehničnih in logičnih inovacij, da je gospod Frelih upravičeno zaskrbljen, če jih bodo slovenski ustvarjalci sposobni vse doumeti in uporabiti brez njegovega vodstva. Gospodu Kolšku pa Temni angeli seveda niso mogli biti všeč, saj so povsem drugačni od Patriota, ideala, kateremu se je pustil očarati med prvimi.

Prošnja kulturnemu ministru

Spoštovani gospod minister, mar res ni mogoče, da bi po svojih močeh pomagali odpraviti krivico, ki so jo deležni člani Filmskega sklada Slovenije? V zaključni špici slovenskih filmov so zapisani vsi sodelavci, še tako obrobni. A roko na srce, šofer, ki je na snemanje pripeljal ekipo, bi bil lahko tudi kdo drug, člani filmskega sklada, ki so se borili za Patriota, pa so lahko samo eni. Zakaj torej niso nikjer napisani? Zakaj ni predzadnji napis filma: "Ta scenarij je povsem očaral programsko komisijo v sestavi (imena)" in zadnji: "Film je izboril in financiral upravni odbor v sestavi (imena)". Mar je pravično, da priimki najbolj zaslužnih mož in žena izpadejo iz zaključne špice? Ko bo film letos pomladi osupnil kanske sladokusce, mar ne bo krivično, da bodo ljudje, ki so njegov potencial doumeli prvi, ostali anonimni? Ne dvomim, da boste tudi sami uvideli nujnost tega ukrepa in se borili zanj, tako da ne bo več slovenskega filma, ki bi ostal brez podpisanih glavnih tvorcev. Hvala.

Do takrat si bom po svojih skromnih močeh občasno drznil priskočiti na pomoč. Scenarij Patriot je očaral programsko komisijo v sestavi Marjan Ciglič, Andrej Inkret, Peter Kolšek, Rapa Šuklje in Dušan Voglar. Film Patriot pa je v okviru nacionalnega programa finančno podprl upravni odbor filmskega sklada Slovenije v sestavi: direktor Tone Frelih, predsednik Toni Tršar, člani Boštjan Hladnik, Igor Košir, Zoran Pistotnik, Vladimir Vajda, Zdenko Vrdlovec in Matjaž Zajec.

Slava jim!

 

Objavljeno (močno skrajšano) na strani z reportažami v časopisu Delo, 2. februarja 1999.


"Patriota so razcefrali zaradi fovšije."

producent Roman Končar
revija Stop, stran 15, 11. novembra 1999

"Če Romana Končarja ne bi bilo, jaz ne bi posnel nobene nadaljevanke, nobenega filma..."

scenarist Igor Karlovšek
revija Jana, 7. decembra 1999

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}