Dostava na dom: Slovenski pojoči Jeremije

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Delu, rubrika Reportaže, 5. januarja 1999

Dostava na dom

Slovenski pojoči Jeremije

Da so najbolj uspešno prodajani slovenski popevkarji in predvsem popevkarice tudi najmanj prisotne na internetu je dejstvo; če torej kraljic popevk ni na spletu, kdo pa tam sploh je?

Skratka, hotel sem se malce sprehoditi po slovenskem delu interneta in se na lastne oči prepričati, kako je na njem zastopana bolj sredinska, torej popevkarska scena. Pred časom sem zasledil časopisne reklame za spletno stran, ki naj bi združila slovenske glasbenike in omogočala pretok informacij med njimi in tole je bila prilika, da se prvič odpravim v njeno smer. MusicNet je bila zame čisto razočaranje. V treh zaporednih obiskih na različne dneve nisem iz onega imenika mogel dobiti niti enega samega ubogega podatka; neprestano je javljal to in ono napako, predvsem pa okvare v indeksu. Še bolj črnjohast pa sem postal, ko sem pričel brati odprti forum, v katerem naši glasbeniki razpravljajo o svojih žgočih problemih. Najprej sem prebral veselje nad tem, da so na POP TV ukinili oddajo Stojana Aurerja, češ, on je za goste vabil hrvaške glasbenike namesto slovenskih. Nekdo drug se je hudoval nad državo, ker ne omogoči njegovega prodora na hrvaški trg. Spet tretji je zagovarjal ostre ukrepe proti uvoženi glasbi. Nekdo je ugotovil, da ne more biti slaven in bogat zaradi slovenske "XXXXin (Pre-,Kre-,Lovš-) mafije", spet nekdo je z grozo opazil, koliko mulcev se pričenja učiti kitaro in kakšna gneča bo čez nekaj let in tako dalje. Globoko sem se naslonil nazaj in le žalostno posmrkal v robček. Pa se zraven veselil, ker nisem del te scene; četudi je nisem prav poceni odnesel, saj slovenska literarna scena ni prav bistveno boljša, da o filmski ne govorimo. Pustimo sedaj te krasne primere negativne motivacije, ko ubog slovenski glasbenik po cele dneve ne razmišlja, kaj bi storil, da bi bil boljši oziroma bolj priljubljen, marveč le razmišlja, koga bi bilo dobro odpikati, koga odrezati, kaj pa prepovedati, da bi se njegov status dvignil. V to temno bivanje mu kak osamljen žarek svetlobe prinese le nesreča drugega; očitno je POP TV slovenskim glasbenikom podaril najlepše božično darilo. Raje poglejmo idealni svet za slovenskega pop glasbenika: uvožena glasba je prepovedana, vsak uspešni domači izvajalec (razen njega) se mora prisilno upokojiti, država ga podpira spred in zad, kar vključuje odpiranje tujih trgov. Hm, za malo državo je tovrstna akcija problem, a moj skromni um lahko predlaga le dve rešitvi. Prva je potratna, druga pa ekonomična. Po prvi bi moralo obrambno ministrstvo najeti gospoda Bergerja, da bi zorganiziral estetsko dovršen desant na Zagreb (izmenično bela in črna padala) in bi se po tej glasbenoljubni vojni tržišče razširilo. Ekonomična rešitev pa so trojke slovenskih glasbenikov, ki ponoči vdirajo v stanovanja ljudi v sosednjih državah in jim izročajo sezname plošč slovenskih izvajalcev, ki jih morajo kupiti do njihovega naslednjega obiska, drugače... (pomahajo s pištolo). No, gremo dalje: v idealni državi za slovenskega glasbenika bi bile ukinjene tudi glasbene šole, saj vzgajajo bodočo konkurenco, prav tako pa bi bil najstrožje prepovedan vsak zasebni pouk. Glasbeni učitelji bi bili izgnani v temne kotičke podzemlja. Si predstavljate: greste ponoči domov in nenadoma izza temnega vogala pomiga roka in vas povabi bliže. Pristopite in iz sence previdno pokuka glasbeni učitelj v dolgem usnjenem plašču, ga razpre in na levem škricu mu visi violina, na desnem pa kitara. Pa sikne: "Psst... a si za eno učenje, poba?" Na drugi strani bi dobili legijo učencev, ki bi postali odvisni od pouka in bi tudi s krajo in prostitucijo zbirali denar za plačevanje ur glasbenim učiteljem. Sociala bi morala ustanoviti posebne programe, s katerimi bi tem odvisnikom pomagali prebroditi krizo. Recimo z valjanjem po podu in igranjem namišljenih kitar.

Pa poglejmo zadevo še z druge plati, kamor očitno pogled jamrajočih slovenskih glasbenikov ne seže. Dajmo odgovorit na prav presenetljivo vprašanje, ki ga v slovenskem glasbenem tisku nisem videl zastavljenega niti enkrat, a je že skrajni čas zanj: mar obstaja kvaliteten slovenski pop/rock glasbenik, ki se mu ni posrečilo izvoziti "na jug"? Šokantna misel, mar ne? Povprašal sem znance v prestolnicah držav bivše Jugoslavije in ja, vsi poznajo "XXXXin mafijo", imajo vsaj kako njihovo ploščo, da o Lačnih Francih in Buldožerjih ne govorimo. Sploh iz Beograda pravijo, da so lanskoletno najboljšo slovensko rockersko ploščo, Neovangelij skupine Demolition Group, odlično sprejeli in je bila deležna obsežne ocene tudi v tamkajšnjem tisku. A slovenski pojoči Jeremija bo to stran medalje gladko pritisnil ob tla, ker bi bila zanj preveč moteča.

Lažje je jamrati kot delati in enostavneje je uničevati druge kot izboljševati sebe.

 

Objavljeno na strani z reportažami v časopisu Delo, 5. januarja 1999.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}