Dostava na dom: Skrivnost delovanja državne uprave

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Delu, rubrika Reportaže, 10. novembra 1998

Dostava na dom

Skrivnost delovanja državne uprave

Videti je, kot bi večina ljudi sploh ne razumela bistva, po katerem deluje državna uprava; zato se po nepotrebnem hudujejo ali celo razburjajo. Poglejmo torej za kulise delovanja oblasti.

Pred časom so se po časopisju pojavili oglasi, ki so vabili na ogled spletne strani z nazivom Elektronska civilna iniciativa - ECI. Tam lahko preko lepo oblikovanih zaslonov izveste, da je nekomu ignoriranja države Slovenije dovolj - bralce poziva, naj potujejo po Spletu in iščejo strani, na katerih Slovenija ni omenjena, četudi bi morala biti. Nakar naj upraviteljem napišejo protestno pismo, kopijo pa pošljejo tudi Elektronski civilni iniciativi, da bo tovrstne grešnike pribila na črno listo, kjer jo bodo s protestnimi pismi zasipali tudi drugi mimoidoči. Skratka, tipično ameriška javna akcija v slogu "Piši svojemu kongresniku", ki je seveda podprta z nagradno igro - nekateri protestniki bodo nagrajeni; nekdo bo odletel v Ameriko, spet drugi bo s programom Flight Simulator navidezno letel kamorkoli; na seznamu tolažilnih dobitkov pa je tudi igra s primernim imenom Civil Assault.

Naziv "civilna" sicer malce zavaja; pobudnika sta Urad vlade za informiranje (http://www.uvi.si/uvi/) in Microsoft Slovenija (http://www.microsoft.com/slovenija/): kaj imata državna uprava in ameriška multinacionalka opraviti s civilno družbo, pojma nimam. Proti pobudi se je v svojem uvodniku oglasil gospod Samo Kuščer v reviji Monitor (11/VIII, stran 8), priznati pa moram, da tudi mene pogosto sprašujejo po mnenju o njej. Veste, pravzaprav ne smem reči ne bev ne mev, saj sem enkrat kmalu po osamosvojitvi tekel na tedanje Ministrstvo za informiranje in se prebil celo do ministra samega s povsem podobnim predlogom, ki pa je bil bolj osredotočen na sestavljalce enciklopedij in drugih virov podatkov. Če torej Urad za informiranje na las podobno zamisel uresničuje čez sedem let, sem lahko le zadovoljen. Vsekakor pa drži tisto, kar je o podobnih zadevah zapisal velik poznavalec človeške duše, gospod Machiavelli: "Če namreč misliš nanje [na državne zadeve], ko so daleč, jim zlahka odpomoreš; če pa čakaš, da pridejo bliže, je prekasno za zdravilo, kajti bolezen je postala neozdravljiva. Z njo je nekako tako, kot je, pravijo zdravniki, z jetiko. To je namreč skraja lahko pozdraviti, pa težko spoznati; ampak, če jo takoj spočetka ne prepoznajo in ne zdravijo, jo je s časom zlahka prepoznati, a težko ozdraviti. Prav tako je z zadevami države, zakaj če že od daleč spoznaš bolezni (to pa je dano samo sprevidevnemu), ki klijejo v njej, jih brž pozdraviš; kadar pa se, ker jih niso prepoznali, tako razpasejo, da jih vsakdo spozna, ni več zdravila." (Vladar, stran 11, po prevodu Nika Koširja).

Če bi takrat nastajajoča država Slovenija z elektronskim informacijskim paketom oskrbela vire podatkov, danes ne bi bilo treba po omrežju iskati one, ki te vire uporabljajo. Saj neko levo ameriško podjetje ni namenoma prilepilo na svojo spletno stran napačne slovenske zastave namenoma - tako je dobilo od onih, ki se z distribucijo informacij ukvarjajo. Bolje pa, da država to počne sedaj, kot nikoli.

Opisati pa moram še nek drug dogodek, ko me je pred časom ustavil član nekega drugega dela državne uprave in mi rekel: "Gospod Mazzini, o vašem predlogu pa že resno razmišljamo." Debelo sem zeval in se čudil; pri najbistrejši zavesti mi ni kapnilo, da bi kdajkoli temu uradnemu organu predlagal karkoli. V pogovoru se je razjasnilo, da sem pred skoraj desetletjem pisal o nečem, kar bo država morala prej ali slej opraviti. Po članku je bilo vse tiho, očitno pa je bila v mehanizem države zasejana kal, ki bo kmalu zabrstela. Še kako desetletje, pa bo začeto tisto, kar je bilo očitno že pred leti.

Hm, ta dva dogodka sta me pripravila k razmišljanju. Najprej sem se spomnil neke zgodbe, v kateri se ljudje srečujejo lahko tudi vsakih nekaj let, vendar vedno nadaljujejo s pogovorom točno na onem mestu, kjer so ga prejšnjikrat prekinili. Hm, le kje sem to bral? Zveni kot vic, če ne, potem Swift? A nekako mi je spomin bolj vlekel na mladostno prebiranje znanstveno fantastičnih zgodb. A takoj, ko sem se tega žanra domislil, mi je skrivnost državne uprave postala očita; o, kako preprosto je!

Vsak, še tako bežen potrošnik znanstvene fantastike, je že naletel na zgodbo, v kateri se vesoljec odpravlja na polet med zvezde. Tule nastopi razlaga, ki jo navajam po spominu in ob kateri se bodo znanstveniki križali: Letel bo hitreje od svetlobe ali nekaj podobnega, zato bo medtem čas na zemlji tekel drugače, hitreje. Vesoljcu bo minilo leto, onim na zemlji pa desetletje. Skratka, astronavt se bo vrnil s potovanja za časa svojih vnukov. Povedano preprosto, odhaja v svet, kjer čas teče drugače.

Odhaja v državno upravo. To, da državni upravi čas teče drugače kot nam, smrtnikom, je pravo in edino možno pojasnilo za vse njeno ravnanje. Občan nekaj predlaga in desetletje kasneje državni uradnik trzne - tako dolgega zamika ne moremo pojasniti z ničemer drugim, marveč le z razlago o dveh povsem različnih tokovih časa. Hej, saj ste kdaj gledali posnetek zasedanja parlamenta in priznajte, zagotovo se vam je zazdelo, da so oni gospodje in par gospa tam nekako... kako bi rekli... iztaknjeni iz časa? Da ne razpravljajo o nujnih zadevah globalnega tehnološkega izziva, ki stoji pred malim narodom, marveč o narodni spravi, recimo. Vojna se konča leta 1945, leta 1998 pa državni uradniki razpravljajo o tem, kdo je dobil, kdo zgubil, kdo je sploh kapituliral, kdo ne in podobno. Če to ni drugačen tok časa, kaj pa je potem? Rabite še kakšen dokaz? Se mogoče pravdate? Se pritožujete nad počasnim delom sodišč? Niso sodišča počasna, le čas jim drugače teče, razumite vendar. Uradnik obrne fascikel ali dva, pa minejo leta in proces zastara. Kje pa je konec državne uprave in kdo še sodi vanjo? Državnih uslužbencev je obilo in silno so si različni; druži jih le enak tok časa. Poglejte zdravstvo - enkrat lansko leto sedim v čakalnici in mimoidoča medicinska sestra poreče starejšemu gospodu zraven mene: "Gospod, sedaj pa boste vi in vaši prijatelji (našteva imena), kmalu prišli na vrsto za operacijo." Gospod pa žalostno dvigne glavo in reče: "Vsi so že pomrli. Sam sem ostal." Ste kdaj slišali kaj bolj žalostnega kot tole srečanje dveh različnih tokov časa - na eni državni uradnik, ki hitro pripravlja vse potrebno za nujne operacije, na drugi pa občani, ki v povsem drugem toku časa nerazumevajoče cepajo kot muhe.

Stopimo še na drugo stran in se poskusimo vživeti v kožo uradnika; mar je njemu lahko? O, kje pa! Najbolj pretresljivi trenutki onih znanstveno fantastičnih zgodb nastopijo tik pred potovanjem, ko se vesoljec poslavlja od družine in predvsem od otrok. Ko se bo vrnil, bodo namreč že odrasli ali celo starci. Sedaj pa si predstavljajte državnega uradnika, ki mora skozi te srcetrgajoče trenutke vsako jutro, ko odhaja v službo, pa ne ve, kako stari bodo njegovi ljubljeni, ko se bo popoldne vrnil. Kaj naj torej državni uradnik stori, da si tegobe olajša? Ena sama možnost je - svojo družino mora čimprej potegniti v isti tok časa, torej v državno službo. Da se bodo starali enako hitro kot on. Temu plemenitemu in razumljivemu ravnanju mnogi oporekajo in govorijo celo o dinastijah ter o privilegijih, kakšna krivica! A pojdimo dalje: zakaj ne bi v svoj tok časa potegnili še vse prijatelje, da si bomo lahko skupaj delili lepe trenutke? Tako državna uprava raste ekspotencialno in prej ali slej se bo srečno končalo. Vsi državljani bodo državni uslužbenci in uresničile se bodo tisočletne sanje. Vsi bomo končno na isti valovni dolžini minevanja časa, iztrgani iz njega, iz sveta, ki nas itak ni nikoli razumel.

Na poti med zvezde.

 

Objavljeno na strani z reportažami v časopisu Delo, 10. novembra 1998

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}