Dostava na dom: (Zbogom?) Sladke sanje

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Sobotni prilogi, 13. september 1997

Dostava na dom

(Zbogom?) Sladke sanje

O nekaterih temah ne obstajajo pisna pričevanja. Recimo o posmrtnem življenju. Ali pa o tem, kaj pomeni sodelovati v nastajanju slovenskega filma: od prisotnosti na terenu do teka s scenarijem skozi institucije. Preživeli so tako molčeči in redkobesedni, kot sta bila Lazar in Jezus. Je slovenski film res tako travmatično doživetje že med nastajanjem, ne šele v kinu?

 

Bum-tres-BUMF!

Lani spomladi sem imel čast in zadovoljstvo delati s filmsko ekipo kot pomočnik režiserja pri snemanju celovečernega filma. Poprej sem naročil iz Amerike za celo polico knjig, ki so postopek snemanja filma teoretično obdelale do zadnje dlake. Dodal sem še nekaj spominov režiserjev, predvsem dnevnike s snemanj, med drugim tudi Rodriguesove beležke s snemanja svojega prvenca in podobno čtivo, vključno s spomini Charlesa Bukowskega na Hollywood - v poduk in razvedrilo. Vse sem skrbno preštudiral in pristal na terenu.

Recimo, na snemanju prizora avtomobilske nesreče. V scenariju je pisalo, da vozilo na ovinku zleti s ceste, se med kotaljenjem po hribu dvakrat prevrne in trešči ob dno globeli. In Mazzini je točno vedel, kaj mora režiserjev asistent narediti - nadzorovati mora najprej pripravljanje avtomobila, nato še kaskaderja. Ameriške knjige namreč zahtevajo posebno jekleno kletko znotraj kabine, v kateri je zadosti prostora, da kaskaderja ne more zmečkati med prevračanjem. Voznik je za povrh oblečen v negorljivo obleko in obdan s sto in enim ščitnikom, da je od daleč videti kot Olio na vesoljskem sprehodu. Tako sva stala s kaskaderjem ob avtu in čakal sem rekviziterje z opremo, varilnimi aparati in zaboji vse mogoče šare. Nikogar ni bilo. Ko pa je nastopil trenutek akcije, je kaskader še enkrat pogledal v globel, zmajal z glavo in rekel, da je strmo. In nevarno. Nato me je prosil, če si lahko kje sposodim kako bundo. Čez minutko sem bil že nazaj in mu pomolil zahtevano oblačilo. Zavezal si jo je okoli pasu in rekel: "Veš, od prejšnjega posnetka me še bolijo ledvica, pa moram malo paziti." Nakar je v svojem vsakdanjem oblačilu sedel v avto, kameri sta pričeli snemati, in v navadnem, nepredelanem avtomobilu je pridivjal v ovinek, zletel ven, se BUM prevrnil prvič, TRES drugič in BUMF treščil ob dno.

Ahm.

Ko sem po koncu snemanja čakal transportno vozilo, da potegne in naloži razbit avto iz globeli, sem položil roko na zmečkano pločevino in se čudil, kako lahko nekdo pride iz tega ven živ in celo brez praske. Tisti trenutek me je prešinila misel - kaj, misel! Slutnja! - da sem svoj čas in denar hudo slabo naložil v tiste bedaste ameriške knjige, če želim sodelovati pri snemanju slovenskih filmov.

Mar bi si kupil bundo in si jo zavezal okoli pasu.

Slutnja, ki se je izkazala za preroško.

 

Štorasto in bebavo

Naj pojasnim svoje izhodišče: v trenutno stanje slovenskega filma sem priromal tako rekoč silom prilik, a o tem kasneje. Sem bil pa že kot mulc tisti strašni zagrizeni filmofil, ki jih še danes poznam dosti in iz katerih se ponavadi regrutirajo filmski novinarji, izjemno poredko pa tudi slovenski režiserji. Tipičen slovenski film se mi zdi prav poseben žanr. Kadar bom zapisal takole, v narekovajih: "slovenski film", bom mislil na zvrst, ne na državo porekla. No, in katere so glaven značilnosti tega žanra? "Slovenski film" je zmerom videti štorasto bebast. V tem prispevku bom poskusil pojasniti, zakaj. Najprej prvi pridevnik, tisto o štoravosti. Slovenski film je štorast zato, ker je resničen. Dobesedno. Kakšna je razlika med slehernikom, ki ga odnese v ovinku s ceste in med kaskaderjem v slovenskem filmu? Če odštejemo bundo okoli ledvic, nobena. Nesreče v ameriškem filmu so čista laž, zato so tudi videti tako spektakularne. Življenje je pač tako, štorasto. Zato bo posnetek nesreče v ameriškem filmu vedno bolj učinkovit, četudi bo kaskader tvegal stokrat manj, vse ostalo pa bodo trik mojstri dorisali. Tako je to. Dobro, učinkovito zgraditi lažno nesrečo je drago, a varčevanje se ne neha nikjer. Gostilniški pretep? Amerikanci uporabljajo posebno sladkorno steklo, ki se brez nevarnosti razprši na glavah igralcev - pri nas rekviziter vzame steklenico in jo prepili na zadnji strani, da se bo hitreje razčesnila. Pa mogoče s konico dna odnesla kako oko s sabo.

Z otožnostjo se spomnim mladostnih razgovorov filmskih navdušencev, ki smo za razne čudne italijanske filme razpravljali, če mogoče niso bili posneti zares - torej brez trikov. Sta bila kri in smrt prava. Takim filmom pravijo snuff filmi in bojda kasete z njimi na črnem trgu dosegajo lepe zneske. Na žalost zbirateljev se je še pri vsakem izkazalo, da gre za ponaredke. Hoj, fantje in punce - pojdite gledat slovenski film. Tam je vse zares. Vsak slovenski film je snuff.

Pred leti smo v družbi razpravljali, zakaj v nobenem slovenskem filmu ni videti prizora z gorečim človekom in nihče se ni spomnil kakega verjetnega odgovora. Sedaj vem. Očitno je to nek kaskader nekoč storil in zgorel. Sedaj pa ne najdejo drugega.

Ne vem, kako se je ta žanr razvijal in kako je pristal tam, kjer je sedaj. Nedvomno pa mi je takoj postalo jasno, da sem ga zalotil v bedi. Razumem, kaskaderski prizori so dragi in varčevanje je zakon - a pri nekaj filmih sem doživel takole kostumografsko seanso, ko režiser vpraša igralca, če ima doma kako bolj slavnostno obleko, ker jutri snemajo nek tak, bolj eleganten prizor, pa reče igralec ja in s tem je kostumografija opravila svoje.

 

Producent in režiser

Pred pojasnjevanjem, zakaj se mi zdi "slovenski film" tudi bebast, pa moram razložiti razliko med producentom in režiserjem. Prvi upravlja z denarjem, drugi pa z umetnostjo. Konkreten primer: morali smo posneti končni obračun, v katerem se kakih dvajset ljudi obstreljuje vse povprek. Producent je prinesel za pest nabojev, češ, dosti bo, za več ni denarja. Upoštevati morate, da prizor zagotovo ponavljajo vsaj dvakrat, trikrat in tako pest nabojev za dvajset pistoljerosov ni ravno ne vem kakšna malica. Obračun, v katerem ustreli en sam udeleženec, ostali pa le vpijejo BUM-PA-PA-BUM, vsaj na platnu ni videti bogve kako spektakularen. Zato mora režiser znoreti in skakati do stropa! Daviti producenta in zahtevati vagon streliva! Nakar naredita kompromis. Producent odveže mošnjiček za zaboj ali dva streliva in prizor je dostojno posnet. Tako so se uravnotežile finance in umetnost.

Spotoma: povzemam droben dogodek iz spominov Charlesa Bukowskega na snemanje filma Barfly. Ko producent ni hotel dati denarja, je režiser Schroeder vkorakal z nožem v roki, si ga postavil na prste in zagrozil, da si bo odrezal enega za vsako minuto zavlačevanja. Producent ga je pogledal v oči in podpisal ček.

Pri nas to zdravo in kooperativno razmerje izginja. Zgodilo se je svetovno čudo in zmerom več filmov posname režiser, ki je hkrati tudi producent. Zakaj? Zakaj bi katerikoli režiser nase prevzel nase še vse obilje organizatorskih in ekonomskih zadev?

Eh, preprosto: cenjen režiser lahko pri nas s snemanjem ene same reklame zasluži več kot s snemanjem celovečernega filma. Pri tem pa reklamo obdela lahko že v dobrem tednu, za film pa mora vsaj leto ali dve sedeti na sestankih, potem pa še eno leto trdo delati. Do financ se prikoplje edino tako, da z njimi upravlja, je torej producent in še režiser hkrati.

 

O! Nevihta!

Poskušam čim bolj zabrisati vir, a hkrati opisati glavno značilnost prizora iz nekega tipičnega "slovenskega filma". Na obrazu glavnega junaka prične utripati medla svetloba, očitno žepna svetilka. Oseba pogleda v nebo in reče: "O! Nevihta!"

Tako. To je vse.

Ta prizor mi pomeni najnižje dno, ob katerega se lahko spusti film.

In kaj je na tem prizoru tako groznega?

V scenariju je verjetno pisalo, da glavnega junaka preseneti nevihta. Nakar si je režiser mislil takole: pripeljal bom gasilce, da bodo polivali nevihtne curke daleč naokoli. Pripeljal bom močne reflektorje, da se bo bliskalo kot hudič. Pripeljal bom ventilatorje, da bo pihalo, pripeljal bom... Nakar ga je prekinil producent: A si ti nor? A veš koliko stane? Daj raje spremeni scenarij! Naj nekdo pobliska z baterijo, igralec pa pove za kaj gre - in si prihranil ogromno denarja. Ker pa je šlo za omenjeno slovensko združevanje funkcij, sta bila producent in režiser združena v istem telesu. Telesu, ki ga je treba hraniti, pojiti, vzdrževati; ki ima družino in ta je spet sestavljena iz teles, ki jih je treba hraniti in tako dalje. Zato je režiserski del telesa mirno klonil in prizor je pred gledalca prišel tak, kot pač je - varčevalen, tako rekoč.

Bebav.

Saj ni mogel biti drugačen. Samo dve možnosti sta: če je gledalec prepoznal tisto bliskanje za svetlobo baterije, si je rekel, ha, tepci, hočejo me prepričati, da je to nevihta, samo zadnje tele jim lahko nasede. Če pa je nasedel in po prvem utripu svetlobe prepoznal nevihto, ga igralčev vzklik zmoti - nič ne deluje bolj bedasto, kot ponavljanje očitnih informacij.

Zato so pravi slovenski filmi videti kot samozaložbe na račun države. Prvi korak k ozdravitvi: producent in režiser nikoli ne smeta biti ista oseba. Gre pač za nezdružljivi, povsem nasprotni funkciji.

 

Zakon vzhodno od Pecosa

Zadnjih par desetletij gre slovenski film enakomerno v maloro. Včasih se pojavi kak izdelek, ki vzbudi upanje, kako leto celo dva, a vedno gre za izjeme, ne pa sad načrtne filmske politike. Tudi te izjeme kmalu preminejo, predvsem zato, ker zelo težko dobijo posel pri novem projektu. Uspešen režiser bi moral snemati neprestano, pri nas pa je ravno obratno. Strah pred uspešnimi ljudmi je strašanski - vsak namreč kvari utečen red stvari. Nesposobneži so za državne institucije pravi blagoslov - ubogljivi so, prijazni, pridni, predvidljivi. Z njimi je uradniku užitek delati.

Največja priložnost za preobrat je bila sprejetje novega filmskega zakona pred leti. Ustanovili so Sklad, vrhovni odločilni in strokovno močni organ, ki bo skrbel za slovensko filmsko proizvodnjo. Ker so sedaj taki, prehodni časi, so financiranje filma zastavili takole: država da določen znesek, preostalo pa porine na mizo producent. Tako bo producent upravljal tudi s svojim denarjem, nanj še bolj pazil, skratka, prehod v kapitalizem bo šel kot po loju. Cool. V teoriji. V praksi pa je bilo videti malce drugače. Producent je lahko postal vsakdo in natanko to se je tudi zgodilo - producentov je pri nas toliko kot založnikov, torej listja in trave. Obstajata spet dve možnosti: producent denarja nima ali pa ga ima. Če ga nima, ne more k filmu prav veliko prispevati. Če pa ga ima in lahko na mizo porine kakih 40, 50 milijonov tolarjev, jih bo...

...varno spravil v najgloblji sef. Dajmo razblinit še eno bedasto predstavo: slovenski film ne more biti nikoli komercialno uspešen - če stane 120 milijonov tolarjev in dobi producent od prodane vstopnice po 300 tolarjev, bo prvih 400.000 gledalcev povrnilo stroške, dobiček pa bo prinesel štiristo tisoč prvi gledalec. Dajte, no. Izjemno uspešen film kateregakoli porekla (tudi ameriškega) pride čez petdeset tisoč gledalcev, največ tja do sto tisoč- čudo pa se še nikoli ni zgodilo in se tudi nikoli ne bo. Ker ima vsak producent na mizi kalkulator, bo hitro uvidel, da država hoče, naj vloži v denar v nekaj, kar mu ga ne bo nikoli povrnilo, kaj šele obogatilo.

V obeh primerih pride torej producent na Sklad s praznimi žepi. A kako so se zadnja leta lahko sploh snemali filmi po takem zakonu? Producent je šel na TV Ljubljana in tam nažical denar. Nato se je vrnil na Sklad, zadostil zakonu in filmi so se snemali. Država je torej financirala film še kar naprej v celoti, pa kapitalizem in lastna udeležba gor ali dol.

Zakaj se je pa vse zapletlo letošnje leto? TV Slovenija se je odločila za ostro varčevanje in noče več dajati denarja za katerokoli filmsko produkcijo. Če se bodo na Skladu držali črke zakona, v tej državi ne bo nihče več snemal filmov.

Ali pa? Mogoče bodo pa slovenski filmarji našli še kakšno rešitev v zadnjem trenutku, ki bo snemanje filmov potegnila še za kako leto. To, kar ste lahko zadnje čase videli v kinu, je bilo vse posneto na 16 milimetrski filmski trak namesto na običajnih 35 milimetrov. Razlika je pa taka kot med tiskanje knjige na tiskarski stroj in razmnoževanjem na ciklostil. Bojda gledalci ne opazijo razlike, postopek pa je precej cenejši. Bodo kmalu pričeli snemati na 8 milimetrov? Potem pa še enega na 0 milimetrov, za slovo?

 

Muke s tujci

Prva zavedna misel so tuja vlaganja: bodo pa tujci dali tisti manjkajoči denar. Slovenija nima imidža in tako ga nima niti v filmu. To večino potencialnih vlagateljev takoj odbije. Kaj pa naj bi tujci prišli snemat v Slovenijo, kar ima le ona in nihče drug? Po irhovce gredo v Avstrijo ali Švico, po morje pa v Italijo.

Za povrh slovenski filmar od ustanov Evropske skupnosti ne more neposredno dobiti denarja, ker Slovenija ni članica in tako Evropa odpade. A slovenski filmarji se upravičeno bojijo tujcev kot hudič križa. Po zadnjih izkušnjah so se vsa tuja vlaganja sprevrgla le v afere in polomije. Razlog je čisto enostaven. Pride tujec in prinese debelo pogodbo. Naš producent podpiše. Tujec mu po tej pogodbi lahko kasneje odnese ne samo film in denar, še gate, če ja ravno pri volji. Štos je v tem, da noben naš producent ne more kontrolirati tujih pogodb. Sklad ima pravnika, vendar, hej, kako lahko preverja nekaj, kar je pisano, recimo, po ameriškem pravu? Edina rešitev bi bila, da Sklad v takem primeru najame renomirano pravno hišo v tuji državi in ji plača za pomoč. To je pa drago! Verjetno nek ameriški pravniški honorar stane več kot cel slovenski film. Po drugi strani pa, saj država ne nudi pravne pomoči pri pisanju pogodb nobenemu drugemu umetniku, zakaj bi bili filmarji deležni tega blagoslova? Tako naj se s pravom ukvarja vsakdo sam, kar je pa še stokrat dražje, kot če bi se za vse ukvarjali najeti predstavniki Sklada. Kratkoročno varčevanje, ki se sprevrže v dolgoročno katastrofo.

Tako je Slovenija edina država na svetu, ki delaj etično čiste filme. Vsi drugi so prešli na koprodukcije. Še pri ameriških filmih dostikrat zasledite na koncu imena evropskih producentskih hiš.

 

Zgodba o nekem scenariju

Pred približno tremi leti sem napisal scenarij z naslovom Sladke sanje in ga ponudil nekemu producentu. Scenarij mu je bil všeč, a ga je odklonil. Takrat sem prvič slišal, da je nadstandarden. Kar pomeni, dražji kot "slovenski filmi". Evo, priznam, debelo sem gledal. Hej, ne nisem tipkal prizore v katerih se razletavajo vlaki in sesuvajo stolpnice. Še en sam ubog avto ne eksplodira. Le zgodba se začne na začetku stoletja in pristane v letu 1972. Kar film uvrsti med kostumske izdelke - je pač treba izdelati oblačila, dostojna tistih časov. Producent mi je povedal, da tega filma v Sloveniji ne bo mogoče posneti. Na žalost.

No, dogovoril sem se z drugim producentom in ta je scenarij oddal na razpis Filmskega sklada. Besedilo je strokovna komisija sprejela v program, producent je oddal predračun, Sklad ga je blagoslovil in vse je bilo videti z rožicami postlano. Rekel sem si, matr, je bil oni prvi producent še večji pesimist od mene; na koncu koncev pa je scenarij šel skozi roke in možgane vrhunskih slovenskih institucijskih filmskih strokovnjakov, pa nihče ni imel nobene pripombe.

Približno enkrat takrat sem se kar spotoma podučil o dveh temeljnih zakonih slovenske filmske produkcije. Prvi zakon: država dodeli Skladu fiksni znesek, ki je dovolj velik za snemanje enega samega celovečernega filma. Drugi in zadnji zakon: Sklad mora za ta denar posneti tri filme. Kakšne, nikogar ne briga. Šteje le kvantiteta.

Počasi so se med rožicami pokazali trni. Neformalni predlogi, če bi malo popravil scenarij, no. Tako, varčevalno.

Pa smo tam.

Najprej moram povedati, da velja tudi za filmsko birokracijo isto, kot za vso ono na kulturnem ministrstvu. Od sebe daje silno malo papirjev, obožuje pa neformalne razgovore, na katerih predlaga vse mogoče, kar seveda ne morem pisno dokazati. V tem je ravno čar teh pogovorov.

Skesano priznam, trmast sem kot konj. Nočem mesariti scenarija. Če bi ga hoteli spraviti v okvire slovenskega zneska za film, bi moral prizore pretipkati nekako takole:

Dan. Glavni junak stoji sredi travnika. Oblečen je v star vojaški plašč, kar oni od JNA, kdo pa opazi razliko. Na glavi nosi čelado, kar naj bo ona nemška iz druge svetovne. Rekviziter mu nalepi na hrbet dežnik, konica gleda preko čelade, tako da je videti kot pruska pickelhauba iz prve svetovne. Kader je ameriški, torej samo do kolen, da se ne vidi, kako nimamo denarja za karkoli drugega in je igralec oblečen v domačo trenirko tipa šuškavac in teniske. Lučkar stoji za kamero in mu posveti z žepno svetilko v obraz. Igralec pogleda v nebo in reče: "O, prva svetovna vojna! O, boj! O, klanje!"

Zatemnitev.

Dan. Glavni junak stoji sredi travnika. Oblečen je enako kot v prejšnjem prizoru, le dežnika ni več. Spet žmiganje z žepno svetilko. Igralec pogleda v nebo in reče: "O, druga svetovna vojna! O, boj! O, klanje!"

Zatemnitev.

In tako dalje.

Saj znam biti pravi slovenski scenarist, če hočem.

Postopek se je zavlekel - za dodeljen znesek filma po ocenah onih, ki se na to spoznajo, ni bilo mogoče posneti in projekt je nasedel. Pa sedi še kar naprej. Tule moram predstaviti še ostala dva udeleženca ekipe, ki poskuša barko poriniti iz čeri: gospod Sašo Podgoršek, poklic: režiser. Gospod Franci Zajc, poklic: producent. Kadar bom pisal v množini, bom torej omenjal tudi njiju dva, čeprav opozarjam, da je ves ta članek moje osebno mnenje in stališče, zato ju, prosim, ne kamenjajte.

 

In odzivih nanj

Kaj pa naj bi Sklad sploh prepričalo, da je film vreden nadstandardno več denarja? Po mojem čisto osebnem pojmovanju je bil Sklad ustanovljen zato, da poskrbi, da se scenariji, ki jih je sprejela strokovna komisija, spremenijo v film. Točno to in nič več. V tem primeru bi morala že strokovna komisija izločiti Sladke sanje, takoj ko so videli omembo kostumov.

Tipična pot slovenskega scenarija se neha tisti trenutek, ko je sprejet na Skladu. Denar je dodeljen, kdo bi se s tistim pisanjem še ukvarjal. Sladke sanje je po sprejetju v program prebralo gotovo še sto ljudi, od katerih sem vsakega prosil za mnenje. Vse, ki so se mi zdeli vredni upoštevanja, sem vključil v spremembe. Razbijmo še eno slovensko famo: da obstaja nekaj, kar je za vse. Scenarij ni bil všeč le nekaj odstotkom testnih bralcev, kar je izjemen rezultat.

Prevodi scenarija so krenili na nekaj naslovov evropskih institucij, ki se ukvarjajo s filmom in odzivi so bili izredni.

Francoska fondacija Centre National de Cinématographie mu je podelila štipendijo, gospod Stampher, renomirani strokovnjak za scenarije (script doctor pravijo temu v tujem žargonu), ki dela v okviru evropske organizacije MEDIA, je povzel oceno s stavkom: "Ljubim to zgodbo in verjamem, da lahko po njej nastane čudovit film." Res da imam omejen dostop do ocen fonda evropskih scenarijev, a na tako oceno še nisem naletel.

Tuje govorice so seveda prišle tudi v domače loge.

Tako je Sklad sklical sestanek, na katerem so, - primite se za stol -, zaskrbljeni rekli, kako so slišali, da "nekemu Francozu scenarij ni bil všeč."

Ničesar konkretnega niso vedeli, razen tega stavka.

Resno, ne hecam se.

Tistikrat se mi je vera v visoko strokovnost slovenskega Filmskega sklada dokončno sesula.

Hej, gre za najvišje strokovno telo slovenskega filma!!!! Si predstavljate, da ameriška filmska akademija skliče nujen sestanek, kjer šef reče članom, da "se nek Francoz ne strinja s tem, kdo je letos dobil Oskarja."? Sklad ima svojo strokovno službo in ji očitno ne zaupa. Še več - bodimo iskreni: če v stavku spremenimo narodnost in ga zapišemo takole: "nekemu Bosancu scenarij ni bil všeč.", grem stavit, da bi mu rekli, jeb' se Bosanc in daj mir. Tako pa! Francoz! Kako slovensko, kako hlapčevsko! Francozov pa je po zadnjem štetju 58.027.300 in vsakemu lahko kaj ni všeč!

Porabil sem dva meseca, preden sem izsledil vir govoric. Najprej, po nekaj krogih, se je itak spremenila v "nek Francoz je imel pripombe" in nazadnje je pristala na moji mizi v obliki deset strani dolge ocene scenarija, ki jo je naročila spet druga evropska institucija MEDIA Business School in jo je podpisal gospod Saura (ja, iz tiste družine). Ki za povrh vsega ni Francoz, marveč Španec, kakopak. Konča ocena gospoda Saure: "Sladke sanje so zadosti dober scenarij, da lahko postanejo izjemen film." V oceni je nekaj predlogov, od katerih sem večino upošteval, v daljšem opisu pa so me drugim uporabljeni tudi pridevniki "izjemno filmično" do "odlično pripovedovana zgodba", predvsem pa "smešno" v precej sinonimih, saj gre konec koncev vseeno za komedijo.

 

Kaj vse Skladu ni všeč?

Oni dan sem gonil kolo v nek klanec, dolg čez deset kilometrov in z nekakšnimi trikotniki tablami ob strani, na katerih je pisalo 18%. Dobro, da mi ta kotna geometrija ni nikoli šla, drugače bi odnehal. Tako pa sem se kratkočasil s tem, da sem se za vsak ovinek poskusil spomniti vsaj ene pripombe oziroma zadržka, ki mi ga je kdaj koli povedal katerikoli od članov Sklada. Seveda vse neformalno, nič na papirju. Prej sem prilezel na vrh, predenj mi je zmanjkalo spominov. Najprej so rekli, Mazzini nima nobenih filmskih izkušenj, zato sem šel za asistenta in potem so rekli, da nimam formalne izobrazbe, kar naj bi verjetno pomenilo naj se vrnem čez pet let, po študiju. Gospod Podgoršek ima formalno izobrazbo režiserja, pa so jamrali, da še ni posnel celovečerca. Nakar je šel in posnel Temne angele usode. Pa so... In tako dalje, ovinek za ovinkom. V nedogled.

Zadnja pripomba, ki sem jo slišal, zveni hudo upravičeno: kako se lahko znesek za projekt spremeni? Predračun sta z letnim razmikom oddala dva producenta, prvi nerealnega in zanimivo, vsak predračun posebna strokovna služba pri Skladu preveri in oceni. Prvi, po katerem filma ni bilo mogoče posneti, se jim ni zdel niti malce sumljiv. Pa naj povem še nekaj, česar pred letom ni nihče vedel, medtem pa so tuje založbe poslale predračun za odkup avtorskih pravic za vključitev tujih skladb in odlomkov iz filmov: 150.000 DEM za avtorske pravice. Ja, tudi to je podražilo film. In tudi tega ni pri Skladu nihče opazil in pomislil, da bo treba plačati. Še več, edini odgovor na vse je bil spet nagovarjanje na tipično slovensko rešitev spreminjanja scenarija. Daj, no, Miha, uporabi slovenske filme in glasbo. Sladke sanje so film o prodoru ameriške popularne kulture na naša tla. Notri je, recimo, prizor, v katerem dva mulca vidita film Goli v sedlu in ugotovita, da je to tisto, kar hočeta početi v življenju. Dragi Sklad, že popravljam: dva mulca v kinu leta 1972 gledata Duletičev film Na klancu. Pridivjata iz dvorane in se dereta, "To! TO je tisto kar hočeva početi celo življenje! Delati take filme!" Ta prizor bo lastnikom kino dvoran povzročil ogromno škode. Ves tapison bo smrdeče premočen, ker se bodo gledalci ob tako nepojmljivem prizoru poscali od smeha. Nad bebavostjo scenarista, seveda.

 

Slovenska filmska politika

Četudi bi se ne zapletlo pri denarju in bi avtorska ekipa projekta Sladke sanje pristala na vse in bi oskubil scenarij do zadnje dlake ter se bi vsi uklonili Skladu, se ne bi nič spremenilo. Še vedno ne bi snemali. Kako je to mogoče? Proračun še ni sprejet. Priznam, Sklad na to ne more vplivati. Kaj se bo torej zgodilo letos? Denar bo kapnil enkrat novembra in - pazite sedaj! - Sklad ga mora zapraviti do konca leta, drugače mu ga financarji porubijo, pa še drugo leto dodelijo toliko manj, za kazen, ker so jim bankovci ostajali. Porečete, prav, saj je mogoče film posneti v enem mesecu. Res je, a priprave morajo teči precej prej. Šivilje in zidarji pa se v drobni malenkosti razlikujejo od scenaristov in režiserjev - nič nočejo storiti brez plačila. Tako bodo v začetku decembra hitro nekaj klepali, žagali in strugali, Sklad jih bo priganjal in v enem mesecu bodo srečno zapravili ves denar.

Časa za konkretne spremembe scenarijev ne bo, vedno pa se najde kaka minutka za slovensko scenaristično šolo. Tako bomo gotovo deležni prizora, kjer glavni junak stoji sredi slabo skidanega travnika, v kratkih hlačah in majici, pa s tako kurjo poltjo, da je videti kot bi bil obstreljen s šibrovko, pore pa so kuglice, ki mu jih še niso pobrali iz kože. Nato bo z ledeno roko potegnil po čelu in rekel: "O, poletje! O, vročina!" in obraz se mu bo skril v izdihu ledenega sreža.

Sklad resnično ne more vplivati na proračun, a, kako se potemtakem lahko baha, da vodi filmsko politiko? Ko dobi od države fiksen znesek, od katerega odračuna malo manj kot 20 milijonov za svoje plače in stroške, nekaj razda še za ostalo produkcijo, ostanek pa razdeli trem producentom? A je to politika? Deljenje na tri kose? To zna vsak prvošolec! Kje so scenaristične delavnice? Štipendije za razvoj scenarijev? Svetovalci? Pretok informacij? Prevajanje sprejetih scenarijev in pošiljanje evropskih in vsem drugim mogočim ocenjevalnim komisijam? Pravna pomoč v poslih s tujino? Sto in sto sledov filmske politike, ne pa le uradovanja.

Eno samo vprašanje Skladu: pred njegovim nastankom in pričetkom delovanja je bila slovenska kinematografija na podnu. Kje pa je sedaj? Prav tam, le še bolj trudna je legla, revica. Je to dobro opravljeno delo? Naj ostane le strokovna komisija, ki na listek napiše imena prvih treh scenarijev, potem pa financarji nakažejo denar producentom in pika.

Nakar Sklad tiste tri narejene filme prikaže na že štiri dnevnem festivalu v Portorožu, kar je itak največji možni napuh. Če bi bilo vsaj vsak dan - en film. Ameriški nacionalni filmski festival bi moral tako trajati 500 dni na leto, indijski pa 700.

Če je to vse, kar lahko Sklad počne, da deli s tri, kakšni ljudje morajo biti tam zbrani, da so pripravljeni sodelovati v taki farsi? Ko sem nekoč videl imena članov angleškega sklada za scenarije (že to, pomislite! Angleži imajo po reputaciji članov močnejši sklad za scenarije kot za filme; torej za nekaj, kar pri nas sploh ni nič vredno, kar nihče ne upošteva, kar ne poučujejo še na tečajih ne, kaj šele na univerzi, kar napiše kar vsak režiser sam - matr, so zmešani ti Angleži!), sem se spraševal, kako lahko angleška vlada pridobi tako zveneča in svetovno cenjena imena. Ja, enostavno - proste roke imajo, da oblikujejo filmsko politiko. Če bi prišli do sira Richardu Attenborougha in rekli, čuj, dedek, ti si šef, tule imaš teh 180 milijonov, pa vzemi kalkulator in deli s tri, pa daj novce prvim trem s tega seznama - mar bi jih gledal in ubogal! Saj to je človek, ki ima v življenju početi kaj bolj pametnega. Zato sedaj, ko tole pišem, tako obupno iščejo novega šefa tega slovenskega Sklada in ga ne najdejo! Kdo pa bo šel s fiksnim zneskom, ki je dovolj velik za en sam film, delat tri filme! (Jezus na gori? Hm, mogoče pa Copperfield?) Saj to je podcenjujoče! Tudi pri nas imamo uspešne ljudi v filmski branži, na žalost so vsi pobegnili med reklamarje. Tam predobro služijo in preveč so zaposleni, da bi gulili celo leto fotelje v neki pisarni, zato da bodo lahko enkrat uporabili kalkulator za enostavno deljenje. In ja, če bi Saura v Španiji izjavil, da je bral scenarij, iz katerega lahko nastane "izjemen film", mar bi mu oni pokazali kalkulator in rekli, sorry, bejba, nadstandarden je. A?

Kako neizobraženo govedo sem - verjetno zaradi napačne formalne izobrazbe ne poznam pravega pomena besede "nadstandarden". Povsod drugje je to pozitivna beseda, polna veselja; hej, veseli smo nadstandardnega športnika, poslovneža, kateregakoli izdelka. V slovenskem filmu pa neprestano poslušam, kako je scenarij Sladke Sanje nadstandarden in porabil sem precej časa, preden sem doumel, da ima beseda negativen pomen. Rečejo: nadstandardno, pa kar odkimajo zraven, kot bi bedeli nad umirajočim bolnikom. Ko boste naslednjič brali ali poslušali izjave kakega gospoda iz slovenske filmske vrhuške in bo navil obvezno ploščo o tem, kako pri nas manjka dobrih scenarijev, ga jemite dobesedno. S šolskimi ocenami, torej. Človek hoče dober scenarij, ne nezadosten ali zadosten- prav tako pa tudi ne prav dobrega ali celo odličnega. Hoče standard. Ki pa je v Sloveniji postavljen tako nizko, da ni omenjanja vreden.

Kako, da se v Sloveniji točno trije filmanja vredni scenariji na leto? Zakaj eno leto ne samo eden, drugo leto pa štirje? Kako, da Sklad ne more denarja prenesti v naslednje leto? Torej tisto leto, ko se pojavi samo en dober scenarij, morajo posneti še dvoje odpadkov, da denar ne ostane? Sušno leto z nobenim dobrim scenarijem - troje odpadkov? Pametno in predvsem hudo varčno. In če tisto leto, ko se pojavi scenarij več, ne smejo dobiti dodatnega denarja, kako lahko sploh kdo oblikuje filmsko politiko? Za povrh, so si tiste tri filme za cilj postavili kar sami? Halo, kaj pa stik z realnostjo?

Preberite tole, četudi se mi tipke kar zatikajo: Sklad ima prav! Zakon je na njegovi strani! Prav imajo, ko pravijo, da ne bodo dovolili, da so Sladke sanje precedens! Prav imajo, ko pravijo, da je treba pravila spoštovati! Prav imajo, ko na sestankih slikajo grozovite posledice upora - če Sklad hoče posneti tri filme letno in bi Sladke sanje požrle dva koščka tretjine, bi poleg njih lahko posneli še en sam film. Letna kvota ne bi bila dosežena! Namesto treh, le dva filma! Vem, v nevarnosti bi bila cela petletka, elektrifikacija in težka industrija, mogoče še kaj, nisem gospodarstvenik in tako si katastrofe ne znam dobro predstavljati. Ker za povrh nisem niti pravnik, prav tako ne vem, kakšne bi bile posledice, če se Sklad lastnih postavljenih ciljev ne bi držal. Verjetno grozne! Nadnje bi se spustil sam kulturni minister, ves v usnju in jih z bičem žgal po goli riti.

Na internetnih straneh Sklad sam jamra, da "ne oblikuje sam svojih finančnih potreb", "ne obsega svojega letnega programa", ne napoveduje se "nobena pozitivna sprememba" in tako dalje in tako dalje. Čudo, nikomur od onih tam ni prišlo na misel, da bi odstopil v znak protesta nad silnim nezaupanjem, ki ga država izkazuje Skladu ali vsaj nad nerealnimi načrti? Češ, lutka je lahko vsak, naj Ministrstvo zapolni čim več foteljev z onimi uradniki iz gume, za napihnit. Se bodo vsaj Savi Kranj obetali boljši časi, če že slovenskim filmarjem.

Zato ni čudno, da vsi ti ljudje, ki so scenarij Sladkih sanj tako dobro ocenili po Evropi, bojda še sedaj kličejo prejšnjega producenta in ga sprašujejo, kaj je narobe? Je mar mogoče, da se dogaja to, kar se? Itak gre za denar, za katerega nikjer v svetu ne morejo več posneti filma. Še video smeti ne, kaj šele nekaj, kar je dobilo njihove najboljše ocene.

Tolažba: odsotnost filmske politike lepo prikrije dejstvo, da Slovenija itak sploh nima kulturne politike. Filmarji vsaj niso sami.

 

Zbogom

Odločil sem se odnehati. Sklad je zmagal.

Ko sem gonil kolo v tisti hrib, se je ta končal tako, da je izza ovinka pogledala Marija. S prijazno naklonjeno glavo je kimala ubogemu Mazziniju (ali pa sem se že tako tresel od izčrpanosti) in stala je tam v kapelci, na ravnem.

Tisti trenutek sem spoznal, da v naših poslih s Skladom Marija ne bo prikazala. Ker so v tej instituciji itak sami moški. Žensk očitno ni mogoče tako hitro prepričati, naj gredo za Potemkinove fasade zgrešenim odločitvam.

Sklenil sem, da je dve leti dovolj. Če letos ne pričnemo snemati, ne bomo nikoli. Prvega januarja poteče pogodba s producentom in obnovil je ne bom. Konec. Drugo leto bo imel Sklad mir in bo lahko lepo posloval dalje po starem. Po vseh teh popravkih scenarija, po vseh preloženih rokih, izneverjenih obljubah sodelavcem, je čas za Sladke sanje sedaj ali nikoli. Zbrana ekipa je itak sestavljena iz ljudi, ki imajo v življenju početi še dosti drugega, ne čakati in sedeti na sestankih. Sklad je zmagal na edin način, s katerim lahko uničiš kreativne ljudi, ki so uspešni v svojem poklicu. Z dolgoletnim sestankovanjem in presipanjem iz šupljeg v prazno. To vedno deluje.

Ker pa se sam pod članek podpišem, naj navedem še imena članov upravnega odbora Filmskega sklada: gospodje Boštjan Hladnik, Igor Košir, Zoran Pistotnik, Vladimir Vajda, Zdenko Vrdlovec, Matjaž Zajec, predsednik pa gospod Toni Tršar. Direktor Sklada je gospod Tone Frelih.

Naj zaključim optimistično - nimam občutka, da sem zadnja leta boja vrgel stran. Spoznal sem nekaj krasnih ljudi in ti ostanejo za zmerom. Dobil precej udarcev čez ledvica, a bund še vedno ne maram.

Popakiram še vse to dokumentacijo, jo lepo zložim v predale, se znebim še zadnjih dveh kopij scenarija. Če ga kdo hoče, naj pošlje dopisnico z naslovom na uredništvo. Tako.

Delovna miza je prazna.

 

Sladke sanje

Zaradi vseh teh pustolovščin sem bogatejši za nekaj, kar nisem mislil, da bom kdaj dobil. Kos papirja, ki bi ga dal uokviriti in obesiti na zid - če bi kak zdi imel. Res, nisem eden od onih, ki bi na steni gledal diplome s tekmovanja za bralno značko ali kakršnekoli podobne dokumente. Še razne plakete in nagrade ležijo na dnu nekega predala.

A ta list...

Takole je bilo: razmišljal sem o glasbi za film Sladke sanje in vedno bolj mi je po glavi hodila samo ena plošča. Nostalgičen in enostaven zvok, okleščen vseh modnih muh in predvsem navlake. Vse združeno v naslovni skladbi plošče A Night On Earth, ki jo je posnel ameriški ansambel Brave Combo. Zelo renomirana skupina, ki je izdala že precej plošč in sodelovala z vsemi mogočimi glasbeniki, od raznih japonskih avantgardistov do Tiny Tima, legende velikih hipi festivalov (skupna plošča Girl je najboljši uvod v Brave Combo). Ko se je ženil David Byrne, šef skupine Talking Heads in velik poznavalec godbe iz celega sveta, je prav njih izbral za ansambel, ki bo godel na žurki. Glasbeno jih je zelo lahko opisati. V katalogu založbe Rounder, ki je razvrščen po glasbenih zvrsteh, jih najdete v predalčku Polka. Res. A najdete jih tudi v predalčku Alternativa, pa Rock in Pop. Zelo točen opis.

Nakar sem si kar nekako domislil, da bi jih povprašal, če bi bili pri volji napisati filmsko glasbo za Sladke sanje.

Najprej sem šel malo stat pred ogledalo in si tipat čelo. Ni bilo vroče, a to vedno počno v ameriških filmih osebe, ki se jim dozdeva, da izgubljajo razum.

Poslal sem faks in jih povprašal, kaj menijo o pisanju filmske glasbe.

Odgovorili so standardno: odvisno od ponudbe, so rekli.

OK.

Na mizo sem postavil angleški prevod scenarija, pripravil kuverto in sedel za računalnik tipkat spremno pismo. Ha, ponudbo! Se spomnil, da stanejo avtorske pravice za narejeno glasbo 150.000 DEM; torej za nekaj, s čimer nihče nima nobenega truda več. Nekaj, kar je narejeno, opravljeno, končano. Tu pa lahko celemu ansamblu za pisanje povsem nove filmske glasbe ponudim dobesedno le nekaj odstotkov od onega zneska!

Vedel sem, kaj mi je storiti - spet sem šel stat pred ogledalo. Tokrat se nisem samo tipal po čelu, marveč sem tudi spodvihaval veke in si gledal spodnji del zrkla. Videl nisem nič neobičajnega, kar je gotovo pomenilo norost. Rekel sem si: če bi bil ti, tepec, oboževalec kake mega zvezde, a la Madonne, mar bi tudi njo gnjavil z nekimi svojimi projekti? Iskreno sem si pogledal v oči in pokimal. Evo, norost!

Hej, za bedne fičnike hočem najeti skupino iz Texasa, kjer je vse veliko! In to skupino, katere oboževalec sem! Drage deklice, to je kot da bi z žepnino hotele kupiti Paddyja iz Kelly Family, da samo za vas napiše in odpoje za cel CD popevčic. Res. Spet sem šel nazaj za tipkovnico. Prvič po nekaj desetletjih sem pogrešil pisalni stroj. Pri njem bi vsaj videl pred sabo kup porabljenega papirja, tu pa sem neprestano pritiskal tipko Delete. Kako lahko banalen znesek zamaskiraš v vabljivo ponudbo? Če bi to znal, ne bi pisal literature in člankov, marveč prodajal kake vzvišene izdelke, recimo bombažne nogavice v paketih po pet.

Nazadnje sem ravnal kot zadnja pizda. V kuverto sem porinil le scenarij in ga poslal. Brez pisma.

Počakal en mesec.

Faksiral pismo, povprašal po zdravju, scenariju in dodal še znesek.

Dobil takoj odgovor.

List, vreden okvirja in razstave na zidu.

Šef Brave Comba je pisal, da so prebrali scenarij, se izjemno zabavali in da bi radi sodelovali pri projektu.

Hej, pomislite: Brave Combo!

Iz te snovi so sladke sanje.

 

Objavljeno v Sobotni prilogi časopisa Delo, 13. septembra 1997

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}