Dostava na dom: Slovenska kulturniška laž (2)

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Sobotni prilogi, junija 1997

Dostava na dom

Slovenska kulturniška laž (2)

Ponedeljek

To je zgodba o dveh mladinskih romanih.

Nastala sta istočasno, približno enako dolga sta, oba sta napisala avtorja, ki jima je bil to prvi izlet v ta žanr. Prvi roman bo izšel kmalu, drugi mogoče celo nikoli. Opisal bom njuno pot, da bi kasneje lahko spregovoril o prevajalcih, urednikih in o državnih subvencijah.

Enega izmed romanov sem napisal jaz, drugega avtor X, ki ga cenim, vendar ne toliko po opravljenih delih, bolj po možnosti del, ki pridejo. Če. Kar je treba za vsakega avtorja vedno dostaviti.

 

Ponedeljek

Pred dvema letoma sem napisal roman Drevo glasov in prav ponosno šel s prvim natisom prvega tipkopisa po cesti, ko srečam znanca, ki je ravno nesel nazaj sposojen prvi natis prvega tipkopisa romana avtorja X. Pa še mladinski, pa istočasno! Preprosil sem ga, naj mi ga posodi za en dan in za kavcijo položil svoj rokopis.

Tako rekoč: hotel sem videti, kaj počne konkurenca, ha!

Končna sodba obeh romanov je bila zelo enakovredna. Pri svojem lastnem delu so mi še vedno gorele kontrolne lučke, češ, nekaj je narobe, nekaj manjka. Tudi pri branju avtorja X so se prižgale, a v obeh primerih se mi je zdel rezultat čisto v redu za prvi tipkopis.

Vrnil sem rokopis v dogovorjenem roku in kot sem slišal kasneje, ga je avtor X oddal v založbo, kjer je bil roman načeloma sprejet. Sam sem ga odal kar v tri založbe, ker me je zanimalo, kaj bodo rekli. Dve sta sprejeli, ena odklonila s tehtnim ugovorom. Ki sem ga takoj odpravil, vendar rokopisa nisem spet pošiljal, marveč sem ga umaknil tudi iz prvih dveh založb. Razlogov je bilo več, med njimi tudi ta, da sem že malo prestar za objavljanje polizdelkov. Tako sem se lotil popravljanja romana. Priznam, najbolj trdovratnih lučk nikakor nisem mogel pogasiti. Kljub temu sem se, v furiji, zaletavosti in nepremišljenosti odločil za prevod.

 

Ponedeljek

Našel sem prevajalca, ki mu recimo prevajalec N. Ta je pobral denar, nato pa me je pustil čakati. Do dogovorjenega roka, nato še nekaj mesecev čez. Zadnji mesec ali dva sem ga klical vsak dan, prosjačil in moledoval. Skratka, pripeljal me je tja, kamor mora avtorja pripeljati vsak cenjen prevajalec, preden odda svoje delo - počutil sem se kot zadnja slinasta gnida. Ko je prevajalec N končno oddal svoj prevod, sem kar ostrmel. Ta angleščina je lažja, kot sem si predstavljal.

Izgovarjal se je, da gre le za prvi osnutek in bo do določenega dneva oddal končno verzijo. Ja, kmalu bi pozabil: zadnjega poglavja sploh ni prevedel in je moral vskočiti nek moj prijatelj. V furiji, zaletavosti in nepremišljenosti sem tisti ubogi prvi tipkopis poslal trem agencijam, po eni v Ameriki, Avstraliji in Kanadi. Američani so rekli ne, Avstralci in Kanadčani so rekli ja. Ampak - z veliko popravljanja in predvsem s pravim prevodom namesto onega sranja. Prejšnji teden sem razlagal, kako težko je dobiti agenta, sam pa sem lahko celo izbiral! Skakal sem do stropa. Nato so se oglasili še Američani in v pismu s šokantnim začetkom: "pri rutinskem preverjanju dela naših urednikov smo..." Pazite, rutinsko preverjanje! Očitno na slepo srečo potegnejo iz kupa zavrnjenih občasno kak rokopis in ga dajo v branje še komu drugemu. Skratka, ta drugi je rekel da in ker je bil torej rezultat neodločen, so dali v branje tretjemu. Če lahko počakam. Po dolgem dopisovanju levo in desno sem podpisal pogodbo o zastopanju z avstralsko agencijo. V njej je bil tudi člen, da sem dolžan do določenega roka dostaviti popravke zgodbe in dober prevod.

Klical sem prevajalca N vsak dan in vsakič sproti je obljubljal, da dela in dela in dela... Iz agencije so mi dostavili dolg seznam stvari, ki mi jih "svetujejo popraviti". S čimer sem se strinjal, sem upošteval. In ugasnil še kako kontrolno lučko.

Jej, vesela novica: prevajalec N je res oddal popravke tik pred rokom. Čast in slava mu! Je pa res, da so bili popravki taki, kako naj rečem, malenkostni. Recimo "I am" je popravil v "I'm" in tako dalje. Meglilo se mi je pred očmi, a kaj sem mogel drugega. Poslal sem prevod v Avstralijo. In dobil nazaj odpoved pogodbe. Tako prevedenega romana pač ni mogoče tržiti.

Enako bi se mi zgodilo tudi s Kanado, zato tja raje nisem pošiljal. Istočasno je prišlo tudi pismo iz Amerike, da je tretji bralec rekel ne in je torej skupaj ne.

Finančno je bila pustolovščina kar zahtevna, a biti moram pošten in preden preidemo na naslednji ponedeljek, naj o prevajalcu N rečem še kaj dobrega. Recimo dvoje. Ima smisel za humor, saj je nekoč klical in se predstavljal kot angleški založnik, ki ga zanima roman. Nisem nasedel. Drugo, je človek z izjemnim občutkom pravice in razvito vestjo. Po polomiji mi je poslal opravičilo in ček, s katerim mi vrača del denarja kot nadomestilo za slabo opravljen posel. Na čeku je bil napisan znesek 50 funtov. Še sedaj ga imam prilepljenega na zidu in pogledam nanj vsakič, ko se vprašam, kako daleč lahko pride človeška brezobzirnost. Ali pa tudi druga točka sodi pod prvo?

Fabriciranje slabih prevodov z ogromnimi zamudami je očitno značilnost tega gospoda. Ravno oni dan mimogrede slišim jamranje neke urednice, da izid zbornika zamuja za pol leta, ker en sam prevajalec ni oddal svojega besedila. Pa povprašam po njegovem imenu. In res, stari znanec N!

Saj, dolgo sem razmišljal, ali naj prevajalca zapišem s polnim imenom in priimkom, a sem se nazadnje odločil proti. Pred pisanjem teh prispevkov sem se zaobljubil, da bom z imeni omenjal le osebe, ki so storile nekaj javno med opravljanjem javne funkcije. Razlog za objavo pa je nedvomno to, da prevajalec N pustoši dalje.

(Drobna pripomba: včasih je kak dan treba brati tudi navpično!)

 

Ponedeljek

Z obupnim prevodom se nisem mogel pojaviti nikjer. Kaj naj storim? Po tej izkušnji s prevajalcem (in po številnih slabih prevodih njegovih kolegov, ki sem jih do sedaj videl) nisem hotel imeti z domačo prevajalsko sceno niti daljnega kontakta več.

Ker v Ameriki lahko kupite karkoli, si lahko omislite tudi pisatelja, da knjigo napiše ponovno. Uf, zdelo se mi je, da mora biti to pasje drago, zato sem možnost črtal. Obstajajo pa posebne firme, ki se ukvarjajo s tako rekoč poglobljeno lekturo. Kar po domače pomeni, da ne postavljajo le vejic, marveč kak odstavek tudi črtajo ali ponovno napišejo. Povprašal sem za cene in bil presenečen. Evo, ni se mi zdelo drago, vsaj v primerjavi z domačimi cenami ne! Izbral sem srednji cenovni razred. Saj ne, da bi bile razlike ogromne; najcenejši so računali po 3 dolarje na stran, najdražji 5. Evo, pa sem izbral tiste po štiri. Na srečo ima roman samo sto strani.

Poslal sem rokopis, plačal s kreditno kartico in dobil nazaj potrdilo, da bodo končali do 1. februarja. Drugega februarja sem si rekel, počakam še en teden, če so mogoče obljubljenega prvega februarja poslali z letalsko pošto, preden začnem težiti. Nato pa, riiiing, na vratih, DHL ekspresna pošta! Iz Amerike! Notri pa popravljen rokopis! In opravičilo! So šele sedaj videli, kako dolgo bi trajalo, preden mi dostavijo letalsko in so poslali DHL! Se opravičujejo! Prosim. Pojdite vprašat koliko stane DHL iz Amerike in ugotovili boste, da se jim pri celotnem znesku 400 dolarjev ni ravno splačalo.

(Drobna pripomba: če znate angleško vsaj toliko, da napišete stvar polomljeno, makar v nedoločnikih, mar ni cenejše plačati v Ameriki po 4 dolarje na stran za korenite popravke, kot plačevati našega prevajalca, po katerem imate vse možnosti, da boste itak plačevali ameriške popravke?)

 

Ponedeljek

Jezikovne težave gor ali dol, meni so še kar gorele kontrolne lučke, ki jih je prižgala zgodba sama. Tudi na tej fronti sem bil v slepi ulici - nisem vedel, kaj naj popravim. Sem že omenil, da lahko v Ameriki kupite prav vse? Ha, sem, vem. Tako lahko kupite tudi nasvet. Nekateri se oglašujejo kot pompozni "zdravniki za romane", drugi bolj umirjeno kot "kritika od vrstice do vrstice". Nekateri pisatelji jim ostro nasprotujejo, drugi prisegajo nanje. Za Drevo glasov bi plačal 100 dolarjev, recimo. A kako sem pomišljal! Spomnil sem se naših kritikov in njihovih praznih besedičenj! Mar naj dam stotaka za to, da bom dobil pismo, v katerem bo omenjena moja "duhovna bitnost", pa "paradigme postmodernizma" in podobna sranja?

Lučke so gorele, čas je mineval, Miha je nazadnje plačal.

In dobil pismo, dolgo dvanajst strani. Zadnje štiri so bile sam splošni nasveti, prvih osem pa čisto resna analiza romana. Pomislite, brez enega samega uporabljenega izraza "duhovna bitnost" ali "paradigme postmodernizma"! Je roman sploh mogoče analizirati brez teh dveh pripomočkov?!?! Kako so ti Američani še zaostali! Namesto tega pa čisto konkretno: "dragi avtor, pozabili ste opisati videz glavne junakinje". Ups! Mazzini pa z glavo ob zid, seti se Mujo! Ali pa "od te in te strani glavna junakinja ne naredi nobene napake. Bralec se z osebo, ki ne dela napak, težko identificira." Res je! Kapo dol! In tako dalje, čez osem strani. Ne vem, če sem kdaj bolje vložil stotaka. Za povrh, dal sem ga anonimnežu. Tako kot pri tisti koreniti lekturi tudi pri tej analizi ni bil nihče podpisan, povsod je bil samo logo agencije in pika.

(Drobna pripomba: av, kako sem se izdal! Slovenski pisatelj, ki plača za to, da mu nekdo spljuje roman! Saj me bodo izključili iz Društva! Ne povejte nikomur, prosim.)

 

Ponedeljek

Tako si je Miha pogasil lučke, ve, kaj mora popraviti in bo to tudi storil, ko bo utegnil, a obljubil pa sem zgodbo o dveh mladinskih romanih, ne le o enem samem. Ni vrag, oni dan srečam skupnega znanca avtorja X in povprašam, kaj se dogaja z drugim romanom. Kmalu bo izšel. Povprašam, če so ga kaj popravili. Niso ga. Kaj so pa počeli dve leti?!?! Lovili so subvencijo. Tako.

Razmislite o tem.

Zato je bil roman načeloma sprejet, ker so rekli takole: "izide, če dobimo subvencijo." Kar rečejo malodane vsaki literarni knjigi.

Urednik naše založbe je dobil rokopis in njegova dolžnost bi bila, da roman oceni, predlaga avtorju popravke, skratka, poskrbi, da bralec dobi v roke najboljši možni izdelek. Ker pa Ministrstvo za kulturo na leto plača izid določenega števila knjig in tisti, ki to subvencijo dobi, temu se ni treba bosti s kupci in skrbeti za razširjenosti knjige. Zato mora biti prva dolžnost urednika v teh krajih boj za subvencijo. Kateri urednik je torej dober? Za založbo tisti, ki priskrbi subvencijo! Kar v končni izpeljavi pomeni, da je lahko tudi nepismen, le zadosti težak in vztrajen mora biti, da bo po cele dneve hodil na Ministrstvo in gnjavil, gnjavil, gnjavil za subvencijo. Hej, je potemtakem uredniku sploh treba prebrati rokopis? Ne in še enkrat ne!

Trenutni položaj je nekakšna komična mešanica. Imamo nekaj sposobnih urednikov, ki znajo opraviti analizo besedila in predlagati pomembne popravke, vendar so njihove zmožnosti bolj malo izkoriščene. Po eni strani jih noče slovenski Umetnik, ki je bolj nezmotljiv od papeža, po drugi strani založba ni zainteresirana vlagati v knjigo ničesar, razen pridobiti dotacijo. Če ima založba dva urednika in prvi sedi z avtorjem in popravlja besedilo, drugi pa teksta še prebere ne, marveč zanj le priskrbi subvencijo, je za založbo vedno boljša izbira drugi urednik. Prvega mora dati čimprej na cesto.

 

Ponedeljek

Dotacije končnih izdelkov so zlo.

Založba, ki jo je dobila, je s tem pokasirala vse, kar jo na tem ljubem svetu zanima. Če organizira za subvencionirano knjigo novinarsko konferenco, tiska plakate, vlaga v reklamo, je to čista zguba. Če stori karkoli, ima izgubo. Subvencije silijo k mirovanju in tudi zato je slovenska literatura videti kot stoletje stara mlaka.

Nekateri so sistem subvencij izpeljali do popolnosti. Recimo naš koroški rojak, gospod Wieser, ki izkoristi svojo geografsko lego ter za isto knjigo potegne subvencijo slovenske in avstrijske države, avtorju pa reče, da ni dobil nobene ter da bodo zato honorarji manjši.

Še več, kot je pokazal primer teh dveh mladinskih romanov, bo nazadnje bralec slovenskega dela, ki je itak izumirajoča vrsta, dobil v roke sicer subvencionirano knjigo, ki pa je ravno zaradi tega do njega žaljiva - pisatelj mu jo je izročil z vsemi prižganimi kontrolnimi lučkami, ker - in kdo bi to pisatelju zameril! - mu jih pač nihče ni pomagal ugasniti. Nihče ni imel ne časa ne volje. Delo je izšlo, ker je bila subvencija. Zaradi tega je tudi pisatelj dobil honorar in ne zaradi svoje kvalitete, prodajanosti, umetniške vrednosti ali kateregakoli drugega razloga.

Država tolče subvencijo na subvencijo, ko pa ji zmanjka denarja za subvencije, pa udari davek na vse skupaj. Hkrati pa je za birokrata nekaj povsem nepojmljivega, da bi podprl umetniško kreacijo samo, ker jo pač ne more izmeriti in prijeti, zato podpira založbe, ker na koncu dobi ven knjigo - nekaj papirnatega, oprijemljivega. Tako je s prevodi tuje literature, kjer država plačuje tiskanje knjig v tujini, namesto da bi plačevala prevajanje in natanko tako je s filmom, kjer najbolj neoprijemljivega kreativnega procesa, pisanja scenarijev, nihče ne podpira - donator na koncu zahteva samo kolute s filmom, kaj pa je v njih, ga niti ne zanima, lahko so tudi kokice.

Nazaj k knjigi: vsake se pri nas vedno proda vsaj tristo izvodov, ki jih pokupijo knjižnice. Tudi te subvencionira država. Ta torej subvencionira izid knjige in njenega kupca. Tako rekoč knjigo sama natisne in si jo sama kupi. To lahko ponazorimo z ouroborusom oziroma z gibčnim mladeničem, ki masturbira tako, da sam sebe oralno zadovoljuje. Zato je zadnji državni predlog, 20% davek na knjigo povsem razumljiv. Državi je jasno, da drugih kupcev razen nje ni. Torej bo obdavčila sebe samo, da bo sama sebi kasirala in pretakala denar znotraj ministrstev. To lahko ponazorimo z gibčnim mladeničem, ki masturbira na omenjeni način, pa se hkrati še klofuta čez ušesa. Prej ali slej mu bosta crknila bobnič, hrbtenica ali pa oboje. Užitki gor ali dol, nekateri položaji so nevarni tudi za državo.

 

Ponedeljek

Jeff Hermana sem omenil že prejšnji teden, pa naj ga danes citiram še enkrat: "V Ameriki so dobri pisatelji po deset centov ducat." Res je. Pri taki razprodaji torej ni niti sledu o kakem občutku, da jim mora država streči spredaj in zadaj, četudi se tovrstnih ponudb ne bi branili, ako bi jih doživeli. Prenatrpanost prinese še nekaj drugih posledic, ki jih v naših krajih močno pogrešam. Vzemimo enega od tistih dobrih pisateljev, ki pa nima nečesa več, nekaj tistega neoprijemljivega, pa čeprav nekateri to imenujejo le sreča. Tak bo najprej bral rokopise v kaki agenciji, si nabral nekaj let staža. Vseskozi bo vedel, da ni bog in batina, saj nekaj naključno izbranih rokopisov za njim izberejo in dajo prebrati še komu drugemu. Potem bo šel brat v kako založbo. Spet nekaj let, če bo imel srečo, bo postal nazadnje celo urednik. Nekateri uredniki krenejo na svoje in odprejo svoje svetovalne hiše. Nekateri namesto v založbe prilezejo v lokalni časopis in se nato počasi vzpenjajo proti pomembnejšim medijem. A vsakdo, v katerokoli smer že gre, mora prej opraviti toliko in toliko branj, ki jih mora znati utemeljiti. Za povrh trenira skromnost: podpisana je agencija, ne on. Od onih sto dolarjev, kolikor sem jih plačal agenciji, koliko jih je dobil neznanec, ki je zadevo res temeljito preštudiral, kaj menite?

Si predstavljate urednika, ki novega pridošlico povpraša o prvem rokopisu, ki ga je prebral, ta pa mu bluzi o "duhovni bitnosti" ali o "paradigmah postmodernizma". Brco v rit, takoj. Človek, ki ni sposoben praktično analizirati romana, ni sposoben napisati o njem kritike. Priznajte, če vas veseli pisati kake kritike, si mimogrede lahko najdete časopis, ki vas bo objavljal. Pa se prej ni treba nič dolga leta truditi po kakšnih agencijah, ki niti vašega imena ne omenijo.

Pomanjkanje široke množice brezimnih, iz katere se sproti rekrutirajo nove sile, je glavni problem vsake majhne države. Na vsakem področju imamo nekaj ljudi, ki svoje delo opravljajo odlično, za njimi pa dolgo ni nič. Poglejmo kritike: pri nas absolutno izhaja več časopisov kot je sposobnih kritikov. Ker pa mora vsak časopis priobčevati ocene, tako izhajajo kritike, iz katerih je razvidno, da avtor knjige ni sposoben doumeti ali celo, da dela še prebral ni. Ali pa one, iz katerih je jasno vidno, kako kritik o samem mediju pojma nima - tako smo lahko brali oceno filma, v kateri je kritik zmerjal režiserja zaradi premora med projekcijo, ki je nastal iz operaterjeve nerodnosti!

Nazadnje: mar priznan avtor ob dotacijskem sistemu lahko kaj napreduje? Roman mu lahko zavrnejo le, če urednik ne dobi subvencije. V tem primeru je pisatelj jezen na državo. Če dobi subvencijo, mu delo sprejmejo in izide. Ker nihče nima pripomb, si počasi prične avtor domišljati, da je nezmotljiv. Starejši je, bolj je prepričan v to. Dokler nazadnje noče voditi tudi države in ljudstva, ne samo svojega pisanja.

Pa sem opisal tipično razvojno pot slovenskega pisatelja.

 

Ponedeljek

Sem preveč zloben do prevajalcev? Jih kar vse po vrsti tlačim v isti koš, pač zaradi slabe izkušnje z gospodom N? Drage dame in gospodje, oprostite mi. Naj dodam, da imam pa eno izjemno dobro izkušnjo z gospo V, katere prevod so pohvalile tudi agencije. Je pa res, da ni del slovenske prevajalske scene. Spoznali jo boste tako, da šepa preko mesta, reva. Za nogo se jo namreč oklepa en Mazzini, ki ga mora uboga gospa vleči za sabo. Dober prevajalec je taka redkost, da ga iščete dolga leta. Ko ga najdete, ga ne smete spustiti iz rok.

Na splošno pa tudi za prevajalske vrste velja isto kot za vse druge: pomanjkanje konkurence. Ker pa sama država potrebuje prevod v angleščino za vse mogoče lastne dokumente, pobere in (pre)plača vse, kar leze in gre. Povejte iskreno - mar mislite, da bo prevajalec, ki leta in leta prevaja trde in suhoparne uradne spise, kar nenadoma vzcvetel ob literaturi? Prvič je sploh ne bo šel prevajat, ker več zasluži z uradnimi listki, drugič pa mu je biro-melodija prišla v uho.

(Drobna pripomba: če (ko) Slovenija vstopi v Evropsko unijo, bodo morali prevajati dokumente v vse jezike članic. Hej, pol državljanov bo dobilo službo kot prevajalci birokratskega dela druge polovice državljanov! Krasen recept za odpravljanje brezposelnosti!)

 

Ponedeljek

Nepošteno bi bilo, če ne bi povedal, zakaj je toliko angleško govoreče produkcije, četudi dodelane, tako zelo nezanimive. Zato, ker so PC. Kratica stoji namesto "Political Correctness" in v njenem imenu črtajo vse, kar bi lahko kogarkoli užalilo. Strah je gromozanski in vodi do komičnih rezultatov. Izkušnja iz lastne kože: predlog, naj črtam hkratno omembo rumene barve in obraza v istem stavku, ker bi lahko naši bralci aziatskega porekla.... In tako dalje. Zato so v vseh ameriških bestsellerjih in holywoodskih filmih posnetih po njih, vsi glavni junaki tako zelo uravnoteženi. Svet morata skupaj reševati belec in črnec, čez nekaj let, ko bodo hispani postali glasnejši, bodo svet reševali že trije. Potem bodo hoteli zraven še "naši aziatski gledalci" in nazadnje glavni junak ne bo nikoli sam, da se ne bi komu zameril. Še okoli pisoarja se bo drenjala vsa družba (nedelujočega) talilnega lonca.

(Drobna pripomba: med prebijanjem skozi ameriški PC sem si prisegel, da bo moj naslednji roman zloben in žaljiv do vseh po vrsti. Zato sem tako zelo užival, ko sem pisal Telesnega čuvaja. Odlomek lahko preberete na moji Spletni strani.)

 

Ponedeljek

Če so Američani pretirali v svojem prilizovanju bralcu in v hudi skrbi pred njegovim vznemirjanjem naredili svojo literaturo anemično, je slovenska literatura prišla do istega rezultata čisto preko druge skrajnosti. Ker je dotirana, se ji bralec sladko jebe. Edina pot je srednja - dotacije da, a čim bolj v kreacijo in tem manj v industrijo. Kar pomeni, vsaj za literaturo, denar založnikom v roke samo izjemoma. Čim prej pa naj ustanovijo sklad za štipendije, kjer bo pisatelj dobival štipendijo določeno časovno obdobje, recimo pol leta, da bo lahko v miru pisal. Kdor štipendijo sprejme, se odreče svojemu osnovnemu avtorskemu honorarju, ko delo pristane v založbi -nikakor pa ne odstotkom od prodaje. Tako država posredno financira tudi založnike, a ne tako, da jim plačuje režijske in tiskarske stroške.

 

Ponedeljek

Včasih se mi zdi, da je cel teden en sam dolg, žalosten ponedeljek.

<<Nazaj     Naprej >>

Junija 1997

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}