Dostava na dom: Slovenska kulturniška laž (1)

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Sobotni prilogi, junija 1997

Dostava na dom

Slovenska kulturniška laž (1)

Prvi dan

To ni dnevnik. Nikoli ga nisem pisal, ker pač - na srečo - nisem nikoli prisostvoval čemurkoli tako pomembnemu, kar bi se mi zdelo vredno ohraniti za zanamce. Vem, nekaterim se že prisotnost pri samemu sebi zdi zadosti pomembna za tovrstno pisanje in ti mi naj oprostijo, ker zlorabljam njim tako ljubo obliko za čisto drugo vsebino.

Pisal bom o današnji slovenski kulturniški sceni. Ljubkovalno jo bom imenoval slovenska kulturniška laž. Izraz ni nov, skoval ga je že vsaj Kosovel, ki je opisoval sceno svoje sodobnosti.V nekaj prispevkih bom poskusil pojasniti glavne razloge, ki so privedli do sedanje lokacije, ki je, po domače povedano, v riti.

Moj razlog za pisanje: dost'mam.

Vaš razlog za branje: lepo je videti, kako se bo nekdo zameril vsem možnim lokalnim mogočnežem.

Govoril bom samo o literaturi, še natančneje: o prozi. Vsak izlet v drugo zvrst slovenske kulturniške laži bom posebej označil.

 

Drugi dan

Pred štirimi leti sem pisal nek svoj računalniški priročnik in med brskanjem po referenčnih delih naletel na opis največjih dosežkov nekega znanega ameriškega programerja. Takole so bili našteti: veliko letališče (si predstavljate zapletenost programa, ki mora vsako sekundo spremljati vsa tista letala na vseh mogočih koordinatah?), borza (si predstavljate zapletenost programa, ki mora vsako sekundo spremljati vse tiste tečaje, ponudbo in povpraševanje?) in velika založba (si predstavljate zapletenost program, ki mora... kaj mora? Spremljati kateri urednik ta trenutek bere določeni rokopis? Ha, ha, ha! Zvrnil sem se od smeha!). Skratka, zapletenost prvih dveh opravil sem si predstavljal, zadnje pa niti približno ne. Šokiralo me je, da so o literarni agenciji govorili v istem rangu z letališčem in borzo, vsaj kar se prometa tiče. Grizlo me je, seveda: pisatelj sem, pa pojma nimam. Sem se preveč navadil tukajšnje lenobnosti, lahkotnega premetavanja rokopisov iz predala v predal? Ste kdaj slišali, da bi katerikoli od slovenskih urednikov potreboval poseben program, ki bi mu ga zaradi zahtevnosti moral napisati vodilni strokovnjak na svojem področju, da bi z njim lahko spremljal, katere rokopise bere, mora vrniti, je prebral.... Zveni smešno, mar ne?

Predstava o ogromni množici rokopisov mi je vzbudila dve podvprašanji. Prvo, glede na število objavljenih del slovenskih avtorjev, o katerih neprestano beremo po naših kulturnih rubrikah: smo Slovenci torej divje uspešni v tem svetovnem prometu? Drugo, kako se je državna kulturna politika pripravila na vključitev v svetovni promet?

 

Tretji dan

V Ameriki obstajajo knjige o vsem. Tako tudi o založništvu, agencijah in pisateljevanju obstaja ogromno priročnikov. Še več: obstajajo celo samo založbe, ki ne izdajajo drugega kot dela, v katerih pišejo o tem, kako izdati knjige pri (drugih) založbah. Najprej sem torej nakupil gajbico ali dve priročnikov ter vse lepo prebral. Ker to ni bilo moje glavno opravilo, marveč takorekoč konjiček, se je vmes zgodil - na srečo - internetni bum in tako sem dobil od doma dostop do vseh mogočih virov informacij. Nazadnje, po trdo požrtem cmoku, pa sem pisal elektronska pisma tudi nekaterim ameriškim pisateljem in po pravici povedal, da se jim oglaša neka ovca iz Slovenije, ki pojma nima, pa bi jih rada občasno - zelo poredko - povprašala kako malenkost. Če bi bili tako prijazni... Večina jih je bila. Hvala jim. Tako sem dobil informacije tudi iz prve roke.

 

Četrti dan

Svetovno literarno tržišče je New York. Vem, knjige izhajajo tudi drugod, a pri nas tako opevana srednja Evropa na novo besedilo tujega avtorja reagira z vprašanjem: "Kaj so pa o tem rekli Američani?". Kmalu sem ugotovil, da je izdajanje slovenskih knjig po evropskih deželah nekakšna čudna in amorfna zmes izmenjav ("mi objavimo eno vašo, če vi eno našo"), osebnih znanstev ("jaz objavim tvojo, če ti mojo"), plačanih poslov ("objavite me, saj plača država") in generacijske usmerjenosti ("mi nad štirideset izvažamo na nemško področje, vi mulci pa na angleško"). Ker nimam položaj za menjave, ne poznam nikogar, nimam državne podpore in sem pod štirideset, sem srednje evropsko sceno takoj sčrtal.

Za povrh, kar gre skozi v New Yorku, bo šlo v cel svet. Pika. Avtor ali kulturna politika, ki se usmerita drugam, storita tako, kot bi storil slikar v dvajsetih letih tega stoletja, ki bi namesto v Pariz odpotoval v Kalkuto, recimo. Saj bi tam tudi razstavljal in slikal, a središče je bila francoska prestolnica.

Ameriški literarni sistem funkcionira izjemno enostavno:

  1. avtor pošlje rokopis literarni agenciji
  2. literarna agencija pošlje rokopis založbi
Avtor seveda lahko poskusi združiti oba koraka in poslati rokopis kar založbi, a od najbolj uglednih bo dobil odgovor, da se pogovarjajo samo z agencijami.

Gremo dalje: agentovo plačilo je ponavadi samo 15% od zneska, ki ga založba plača avtorju, če odkupi rokopis. S tem smo pravila izčrpali. A ravno njihova enostavnost potegne za sabo precej posledic. En sam agent lahko fizično obvladuje le majhno omejeno število rokopisov. Četudi včasih govorim o agenciji, je ta konec koncev še vedno sestavljena iz posameznih agentov in omejitev ostane. Povečini en agent zastopa hkrati med 20 do 30 del. Vzame torej samo tiste, za katere smatra, da jih bo založbam lahko prodal. Če se je zmotil in vzel pod svoje okrilje delo, ki ga nihče noče, stroškov ne bo dobil povrnjenih. Čao tudi čas in trud, ki ga je vložil. Zaradi tega agenti izbirajo z ostrim očesom in po navedbi avtoritete na tem področju, Jeff Hermana, avtorja najboljšega imenika agentov, kar sem jih tedaj na slepo naročil, Insider's Guide To Book Editors, Publishers And Literary Agents, agentje zavrnejo okoli 98% prejeti rokopisov. Od tod pridejo tudi izrazi za tiste pisatelje, ki so se prebili skozi agencijsko sito, recimo "lucky 2" (srečna dvojka) in podobno.

Nakar agentje jurišajo na založbo. Če se o nekem agentu razve, da založnikom trati čas s slabimi rokopisi, bo prišel na črno listo in lahko mirno išče nov posel. Zasledil sem podatek, da neka večja založba dobi od agentov nekaj deset tisoč rokopisov letno. Hej, in to je le delček tistih 2%! Sedaj pa pomislite, koliko rokopisov je bilo na začetku poslanih agentom!

Jasno in glasno moram povedati, da pisatelju ni treba plačati agentu niti centa, če pa od vas kaj zahteva, ste zelo verjetno naleteli na goljufa in se ga na hitro znebite. Prav tako agent ne plača vam ničesar in četudi imate svojega agenta, se vaše finančno stanje ni popravilo niti za še tako drobno orgijico. Za povrh, agentom spodleti in to dokaj pogosto. Zato so pogodbe obvezujoče samo za nekaj mesecev ali pol leta, potem ste spet na cesti.

 

Peti dan

Uradni in edini postopek preboja na ameriško literarno tržišče je torej povsem enostaven. Pošljete rokopis agentom in ko vam prvi odgovori s pogodbo o zastopanju, jo podpišete, se naslonite nazaj in z nasmehom čakate, če se bo agentu posrečilo knjigo prodati. V primeru neuspeha iščete novega agenta, ali pa ponovno povprašate one, ki ste jih morali zavrniti, ker ste poprej podpisali z drugim.

Le rokopis mora biti tako dober, da bo prepričal vsaj enega agenta.

Tako preprosto, v teoriji.

 

Šesti dan

James A.Carver, pisatelj, pravi: "šest let sem zbiral zavrnitvene listke, preden so mi objavili prvo zgodbo". Pazite, šest let.

V knjigi pogovorov s Stephenom Kingom Bare Bones lahko preberete, koliko let je listke nabiral on.

V Guinnessovi knjigi rekordov lahko preverite, da vodijo posebno rubriko z rekordom na tem področju. Trenutno vodi nek pisatelj, ki je pred prvo objavo dobil okoli 700 zavrnitev.

Za povrh so bili vse to rokopisi, ki so bili na koncu koncev objavljeni - kaj pa vsi oni, ki ne objavijo nikoli? Tistih 98%, ki vedno izpade - mar ni v tej gruči jedro enih in istih nesrečnežev? Koliko zavrnitev lahko človek prenese, preden odneha?

Tako težko, v praksi.

 

Sedmi dan

"Z neskončnim zadovoljstvom smo prebrali vaš rokopis. Če bi ga objavili, po njem ne bi nikoli več mogli objaviti česarkoli nižje kvalitete. Ker v naslednjih tisoč letih zagotovo ne bomo dobili rokopisa na istem nivoju, moramo, na žalost, zavrniti vaš božanski prispevek in vas tisočkrat prosimo za odpuščanje." (prevod po Chinese economic journal)

 

Osmi dan™

To ime je rezervirano za oddajo TV Slovenija. Prosim, berite dalje pri naslednjem dnevu.

 

Deveti dan

Med vsem tem zbiranjem informacij pa sem se vedno bolj čudil: kje so slovenski pisatelji? Knjig v Ameriki so izdali oho-ho, na seznamih agentov, pisateljev, agencij, vsega mogočega, kar se valja okoli po Internetu, pa nisem zasledil niti enega. Počasi sem ugotovil, da obstajajo tudi drugi načini, kako objaviti knjigo v Ameriki. Tako rekoč stranska vrata.

Prva so razne univerzitetne založbe, ki objavljajo dela svojih predavateljev in onih, ki jih ti pripeljejo. Na tem mestu moram še enkrat poudariti, da govorim o prozi, ne o poeziji. Univerzitetne založbe so namreč eden redkih azilov za pesnike, saj je pravzaprav nemogoče opisati, kako Američanom poezija dol visi. Še slovenske naklade pesniških zbirk so v večini primerov višje kot one tam. Univerzitetne založbe objavljajo ponavadi nesorazmerno veliko poezije, ker pesniki pač zelo redko lahko objavljajo drugje. Razširjenost teh knjig je ponavadi slaba, omejena res na strogo akademske kroge.

Druga stranska vrata je nekakšno lagodno samozaložništvo. Obstajajo posebne založbe, ki jim pošljete rokopis, oni pa vam obrazec, v katerega vpišete svoje želje. Od vezave, oblikovanja, vsega. Založba prevzame in naredi vse, zelo kvalitetno, vi pa samo plačate. Izjemno enostavno. Naklade se gibljejo med 10 in 1000 primerki, lahko si zaželite tudi več. Knjige vam lahko pošljejo ali pa jih spravijo v skladišče. S posebnim doplačilom založba pošlje verigam knjigarn obvestilo, da je vaša knjiga izšla. Če ste ravno pri denarju, si lahko privoščite še korak naprej: najamete posebna podjetja, ki so specializirana za promocijo knjig in plačate tudi njih.

Stopimo korak nazaj, do teh založb, ki vam proti plačilu izdajo knjigo. Same sebe imenujejo "subsidy publishing", torej založništvo s subvencijo. Pa ne oni vam, marveč vi njim. Ja? V strokovnih krogih pa je tako založništvo znano kot "vanity publishing" in je na izjemno slabem glasu. Ravno o tem sem povprašal nekaj ameriških pisateljev in so vsi rekli brrr... grr...

Skratka, niso bili navdušeni. Vanity pač pomeni ničevost, napuh, domišljavost in nečimrnost, o čemer nas pouči vsak slovar. Take knjige pač izdaja oni, ki mu jo nikjer drugje ni uspelo. Te založbe knjig ne ocenjujejo, marveč le založijo.

Tretja stranska vrata so povečini majhne založbe, ki imajo urednike in opravijo izbor. Potem pa vprašajo, hm, bi kaj prispevali? Očitno so presodili, da vaša knjiga ne bo ravno v sramoto firmi, a vanjo pa tudi ne bi pretirano vlagali, vsaj vsega ne. Tako financiranje prepustijo (delno) vam. Če plačate, potem itak nikoli ne veste, za koliko so znižali kriterij zaradi vaše darežljivosti, mar ne?

 

Deseti dan (začetek)

Zakaj bi katerikoli slovenski pisatelj hotel izdati knjigo v Ameriki? Ker ne vem za nikogar, ki bi lezel skozi agencijski sistem (prosim, javite se mi!), slišal pa sem za nekaj, ki so izdali knjige pri vseh treh inačicah stranskih vrat, o katerih sem govoril devetega dne, se človek res počasi vpraša, čemu? Odgovor je na dlani za one pesnike, ki so bolj akademsko naravnani in ki po Ameriki predavajo - to je sestavni del kariere. Kaj pa oni, naši, ki so vedno tu? Kaj njim pomeni 500 ali 1000 izvodov knjige, ki leži v nekem skladišču v Ameriki? Kaj bi to lahko spremenilo v življenju slovenskega pisatelja?

O, mnogo!

 

Deseti dan, oddaja naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo

I saw the best mind of my generation rot... (Allen Ginsberg, s plošče Virgin Fugs skupine Fugs)

 

Deseti dan, nadaljevanje

Izdati knjigo v Ameriki je predvsem boj za domače pozicije. Mirno lahko vkorakate h kateremkoli referentu na Kulturnem ministrstvu in se zgrozite: "Kako?!?!? Ne bo dotacije?!? Za pisatelja, ki objavlja v Ameriki?" Ali pa zahtevate kako stanovanjce, recimo, natančno z istim razlogom. Mogoče kak položajček, pa to in ono?!?!? Kako urednikovanje, ha?

Priznajte, odprle so se vam neslutene možnosti.

 

Deseti dan, somrak

Za povrh imajo nekatere ameriške založbe, ki jim morate plačati, da vam objavijo knjigo, tako zvito izbrana imena, kot bi poznali zadnjo skrivnost vaše duše. Gotovo ste že slišali za zelo ugledno založbo Routledge, ki ima 150 letno tradicijo na področju založništva, predvsem humanistike. Težko vas bodo uvrstili zraven, verjemite. Hm, obstaja pa "vanity" založba Rutledge, kjer samo plačate in vam takoj izdajo knjigo. Nakar lahko na korzu ležerno rečete: "Nja, pri Rutledgu mi pravkar izhaja knjiga!" Poslušalcem bodo oči padle na brado. Kaj pa oni vedo, da vaši založbi manjka ena sama črka "o" v imenu.

 

Deseti dan, temna noč

Sem vas prepričal? Rabite knjigo v Ameriki in že brskate po pujsku-hranilniku? Ni treba.

Naj država plača namesto vas.

Povrnimo se malo iz daljne Amerike na domača tla. Ko sem pred leti pričenjal brskati in spraševati Američane, sem bil res "ovca iz Slovenije"™, kar se njihovega posla tiče. Počasi sem se podučil. Prav pretresljivo pa me še vedno muči, da sem glede domače kulturne politike na področju izvoza slovenske proze še vedno "ovca iz Slovenije"™, no, verjetno "ovca iz Radovljice"™.

Povedano preprosto: nobene sledi o čemurkoli, kar bi bilo podobno slovenski kulturni politiki na tem področju nisem našel. Obstajajo sledi, zametki nečesa, a nič oprijemljivega. Še huje: moji kontakti z ljudmi, ki bi o tem morali vedeti vse, so bili porazni. Za agencijski sistem v vsem angleško govorečem založništvu sploh še slišali niso ali pa je bilo zanje na ravni tračev, kolikšno plačilo je kak agent dobil za kako delo.

Če že hočete dobiti pomoč od države, potem je prva stvar, ki jo vsaka inštitucija, vsak birokratčik, zahteva, predračun. Ja, kje imate pa predračun? Halo!?!? Problem je preprosto v tem, da pošteni agenti ne izstavljajo predračunov. Tudi računov ne. Kje pa lahko dobite predračun: ja, pri vanity založbah, seveda. Vam je kapnilo? Kaj se boste bahali samo prijateljem, stecite na Ministrstvo in vpijte na ves glas: "Kakšna priložnost za slovensko promocijo! Noro! Založba Rutledge (pazite, izgovorite brez o-ja, saj ne bi radi lagali, mar ne?) bi rada izdala mojo knjigo! Dajte denar!"

Bodo dali, ne bodo dali, bodo dali samo pol - še vedno lahko najprej obkrožite na obrazcu vse mogoče usluge in tako dobite velik predračun, pokasirate polovico, zatem pa se premislite in pri založniku naročite manj luksuzno izdajo. Tako, recimo, je osnovno načelo, po katerem deluje slovenska filmska produkcija. Pa pustimo to.

 

Enajsti dan

Sedaj se gotovo že sprašujete: če Mazzini vse to ve, zakaj potem ne izdaja knjig v Ameriki po tekočem traku? Zakaj nam odkriva drobne skrivnosti velikih mojstrov? Mar ga ne zanima še kakšna dotacija, stanovanje, urednikovanje?

Eh...

Tudi jaz bi stanoval, urednikoval in bil dotiran, a problem je v tem, da bi vseskozi vedel, kakšno knjigo sem izdal v Ameriki in predvsem kako. Četudi bi lagal vsem okoli sebe, sem zadosti nezaupljiv, da sam sebi ne bi začel verjeti.

Tako pa... grem po cesti in nasproti pride pisateljski kolega, pa gre mimo, ne da bi me pogledal. Opa, si mislim, le s čim sem pa tega užalil? Nakar slišim, da ne pozdravlja sploh nobenega več, odkar je izdal knjigo v Ameriki. Ali pa znan prepir dveh slovenskih literatov o tem, kdo bo prej dobil Nobelovo nagrado. Seveda, oba sta objavila knjigo v Ameriki. Kaj lahko prepriča človeka, da nekaj sto izvodov knjige, ki leži v kakem skladišču onkraj ocena, človeka privede tik pred piedestal Nobelove nagrade? Kaj drugega, kot ujčkanje, muckanje, božanje, grizljanje in zasipanje svojega telesa, duše, zavesti in podzavesti z enim samim stavkom, ki si ga pisatelj neumorno ponavlja: "Izdal sem knjigo v Ameriki... Izdal sem knjigo v Ameriki...etc"

Zato slovenski pisatelji nikoli ne gredo na Frankfurtski knjižni sejem. Tam bi videli milijone knjig zložene druga ob drugi in bi pričeli računati: milijon rokopisov... od tega dvajset tisoč sprejetih pri agentih... od tega nekaj sto pri založbah... tu pa jih je... oooooo!!!!!!!

 

Dvanajsti dan

Ker si zamaši ušesa, nos in oči, si prej ali slej začne verjeti. Kar je osnovni pogoj, da prepriča druge. Zaprosi za novo dotacijo. Izda novo knjigo v Ameriki. In tako dalje. Metoda ima eno samo napako, pravzaprav nedodelanost. Poglejte naše gledališčnike! Kadar gredo gostovat, zmerom odidejo čim dalj od naših krajev in odpeljejo prijateljske kritike kar s sabo. Tako lepo odigrajo svoje, teden ali dva gostijo kritika, nakar ta nedvomno objektivno oceni predstavo. Pa imamo nov velik uspeh slovenskega gledališča! Priznati moram, da sem med nekim takim gostovanjem poskušal najti kake sledi o njem na Internetu; potlej pa se mi je zagabilo in sem nehal. Kako bi lahko pisatelji gledališko izkušnjo posnemali do konca? Preprosto - tisti, ki naj z ogromno malho na državne stroške odleti v Ameriko po vse izvode nove knjige našega pisatelja, naj bo izbrani kritik sam! Za štirinajst dni, najmanj! Med vožnjo nazaj pa bo imel celo čas pobrskati med platnicami, kar seveda ni obvezno.

 

Dvanajsti dan, poldne

Dosti zajedljivosti - je res vse tako črno? Ni.

Kadar potujem po evropskih državah vedno stopim v kako dobro založeno knjigarno - ja, prisotnost v navadni, nespecializirani knjigarni, je zame merilo življenja neke knjige - in poiščem slovenske avtorje. Hočem reči, avtorja. Vedno namreč najdem enega samega, en sam roman. Dame in gospodje, Vladimir Bartol - Alamut.

Kar pa se ameriških izdaj tiče, založba Harcourt Brace je vrhunsko ugledna in - tole se bere kot pravljica - eden njihovih urednikov je prebral roman slovenskega pisatelja v francoskem prevodu. Založba je sama naročila prevod v angleščino! Kakšen uspeh v neverjetni konkurenci, v časopisih pa ste o tem brali stokrat manj, kot bi nek nogometaš prišel v lokalno ligo! Dame in gospodje, Boris Pahor - Nekropola.

Povejte po pravici: ko vam nekdo omeni (izvozno) uspešne slovenske romane in avtorje, vam ti dve imeni ne prideta prvi na misel, kajneda?

 

Trinajsti dan

Vrnimo se k dosedanji slovenski kulturni politiki, tokrat v njeni celoti, ne samo v izvoznem delu.

Podjetju IUS Software se zahvaljujem, da mi je za pripravo tega članka omogočilo dostop do svoje obširne zbirke podatkov o zakonih, odločbah in vseh mogočih pravnih dokumentih, vključno z Uradnim listom od letnika 1991 naprej. Sprožil sem iskanje kulturne politike, da bi lahko dokončno ugotovil, če to sploh imamo. Ako je pravniki niso niti enkrat zabeležili, potem močno dvomim, da bi jo lahko našel kdorkoli drug. Vsebina pa odraža dosedanje stanje, ki se očitno deduje že od pamtiveka. Noben nov minister ni imel toliko moči, da bi vozel presekal; upajmo, da bo to zmogel sedanji.

Tole je rezultat iskanja:

Iskalni izraz: kulturna politika
Število zadetkov: 0

 

Štirinajsti dan

Oni dan smo lahko v časopisih prebrali, da je država dodelila 5.000.000 tolarjev (če me spomin ne vara) za izdajo neke leposlovne knjige v Ameriki. Lepo.

Rad bi bil konstruktiven. Predlagam naslednji zametek projekta izvozne kulturne politike za literarno področje, ki je povsem neobvezen in vključuje le avtorje, ki hočejo sodelovati, lahko pa pride državi prav, če se ji bo spet po žepu valjalo kakih pet milijonov tolarjev.

  1. za ta denar država lahko plača od pet do deset prevodov slovenskih romanov. Kriterij izbora določi komisija ali celo ameriški agenti sami (o tem malce kasneje). Vsak avtor prevedenega romana se mora strinjati s pravili igre in se s pogodbo obvezati, da jih bo upošteval. Če noče, izpade iz igre in po lestvici se navzgor prikotali naslednje delo.
  2. država kupi nekaj imenikov literarnih agentov. Za bolj računalniško opremljene pisatelj nabavi imenike na CD-ROMu, da naslovov ne bo treba prepisovati. Predvideni strošek na imenik: okoli 24 ameriških dolarjev.
  3. avtor dobi v roke rokopis prevoda in prevajalec mu je dolžan prevesti tudi predstavitveno pismo, s katerim bo pisatelj najprej pokontaktiral agencijo.
  4. predstavitvena pisma mora agencijam poslati pisatelj sam. Kdor v svoje delo ne bi vložil niti stroška za kuverte in znamke, ta sam prizna, da ni veliko vredno.
  5. čez eno leto mora pisatelj Ministrstvu predložiti kopijo pogodbe z agencijo oziroma kopije vseh zavrnitev. Če predloži pogodbo, Ministrstvo nujno zbrska denar za prevod še kakega pisateljevega romana. Kdor je enkrat prišel v agencijski sistem, nanj moramo staviti. Če se zgodi čudo in kaka založba celo odkupi roman, mora avtor povrniti Ministrstvu stroške prevoda. Denar Ministrstvo takoj nameni novemu prevodu. Sedaj pa oni, ki prinesejo zavrnitve: če jih pisatelj ni pridelal vsaj trideset, potem se ni ravno trudil in Ministrstvo prevoda njegovega naslednjega romana ne bo podprlo. Če ni pridelal niti deset zavrnitev, je dolžan stroške prevoda povrniti v roku trideset dni.
Oris je zelo prijazen do avtorjev in jim daje strašno potuho. Hej, omogoča jim prevod v angleščino, kar je čisti luksuz. Agentu itak ne pošljete kar celega rokopisa, marveč najprej napišete predstavitveno pismo, ki nikoli ne sme biti daljše od tipkane strani, raje manj. V prvem odstavku predstavite sebe, v drugem delo. Če zveni zanimivo, bo agent zahteval stran ali dve dolg povzetek. Torej bi lahko država za mile fičnike plačala povzetke za onih štirideset romanov, koliko jih pri nas izide letno in prevedla samo tiste, za katere bi agenti pokazali zanimanje. Če nekega romana po predstavitvenem pismu in povzetku ne bi hotel prebrati niti eden od agentov, potem ga nima ravno smisla prevajati.

Kdo bi takemu, poceni, a učinkovitemu projektu najbolj nasprotoval? Pisatelji sami. Češ, mi smo Umetniki, kaj se bi ponujali tujčevi peti! Po drugi stran pa, kaj lahko bi se zgodilo, da bi potem na cesti s prstom kazali za kakim pisateljem in govorili: To je izjemno cenjen slovenski pisatelj, ki ga niti en agent na angleško govorečem tržišču ni hotel niti prebrati? Strašna misel. A tako bi vsaj vedeli, da slovenskim pisateljem trenutna situacija čisto odgovarja in da torej nimajo nobene pravice jamrati in stokati.

Vstop v svet te vedno pripelje do izbiro med tem, če si raje kralj v mlaki ali zadnja figurica v prostranstvu. Je pa res, da dobro počutje v zatohli kamrici ne bi smelo postati standard državne kulturne politike. Pravo čudo je, da ta nima niti enega inštrumenta, ki bi vzpodbujal standarden način vstopa v najpomembnejši literarni prostor na svetu.

Da ne bi kdo tega pisanja razumel kot poziv k ukinjanju sofinanciranja knjižnih izdaj pri tujih založnikih - vsekakor so tržišča in so literarne zvrsti, pri katerih je to edini način; vsakič pa se moramo vprašati, če je izdaja vredna porabljenega denarja.

Z opisano akcijo pa bi nenadoma ameriške agencije zasuli s slovenskimi izdelki in se postavili na zemljevid. Trenutno na agencijskih tleh ne raste prav obilo slovenske trave. Tolažba za one, ki iščejo tolažbo povsod: tudi predstavnikov drugih vzhodno evropskih držav nisem srečal. Sem pa srečal Islandce. Ti me počasi že obsedajo. Pred leti sem v Berlinu gledal zelo dober islandski film in se potolažil, da se jim je pač posrečil. Nakar sem namenoma šel gledat še njihovo ostalo produkcijo in ugotovil, da je na zavidljivi ravni. Potem pa, na vseh teh presečišč ponudbe in povpraševanja avtorjev in agencij, iz eksotičnih krajev samo še Islandci. Očitno imajo tam nekoga, ki v njihovem ministrstvu za kulturo (ali kaj že imajo) ve, kaj dela in predvsem kako stvari stojijo. Porečete, pa kaj? Islandija ima po štetju iz leta 1991 le 259.577 prebivalcev. Čeprav torej skoraj desetkrat manj od Slovenije, je vsaj v filmskem in literarnem svetu desetkrat bolj prisotna. Menite, da zapravijo desetkrat več denarja? Dvomim. Vsako državno subvencioniranje itak ni ostrostrelstvo, marveč streljanje s šibrovko. Veliko kroglic gre v nič, da bi jih nekaj zadelo. Očitno pa se Islandci vsaj trudijo držati cev v pravo smer.

 

Petnajsti dan

Ta prispevek je razdeljen po dnevih, ker nisem hotel povsem razočarati urednika.

 

Šestnajsti dan

Moj teden ima več dni kot običajen teden.

Naprej >>

Junija 1997

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}