Dostava na dom: Konec

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Dostava na dom

Konec

Nimam več veliko časa. V temi pišem s svinčnikom na list papirja, bojim se prižgati računalnik. Preslišal bi njihov prihod. Pravkar sem pokukal med režami rolete. Vse prazno, do koder seže ulična svetilka. Še dve uri do zore. Čutim, da bodo izbrali nocojšnjo noč. Mogoče jutro, tako kot krvniki delajo že od pamtiveka?

Odkril sem jih čisto po naključju. Predlanskim sem objavil roman Zbiralec imen, nato pa prebiral njegove kritike po časopisju. Ena je izstopala, saj kritik ni znal obnoviti niti zgodbe mojega romana. Napisal je čisto nekaj svojega. Uredništvu sem poslal pismo, objavili so ga in mislil sem, da je zadeva zaključena. Nakar je izšel moj naslednji roman, Satanova krona. In spet, tokrat kar poplava: različni kritiki, različni mediji, kar praviloma pa napačno obnovljena zgodba, včasih celo napisana čisto po svoje. Nek gumpec je roman celo ocenjeval s stališča horror žanra?!? Dobro, sem si rekel, struktura romana je komplicirana, vsako sodo poglavje se z začetka zgodbe pomika proti koncu, vsako liho pa se pomika od konca proti začetku. Jih je bilo pač precej, ki niso dojeli. Nič nisem pisaril. A, pozor: kritik je bil zame vedno kvalificiran bralec. Po teh izkušnjah pa sem se globoko zamislil nad kvalificiranostjo tukajšnjih kritikov. Če jih precej ne zna obnoviti malo bolj komplicirane zgodbe in vsaj eden tudi povsem preproste ne, kaj lahko od njih sploh pričakujemo? Izpeljave? Skrite tančine modrosti? Ha, ha!

Nato sem bral Lainščkov roman Ki jo je megla prinesla in na zavihku napisana vsebina je čisto mimo, napisana po svoje in le z bežnimi stiki z romanom samim. Hm, ponovimo: pisatelj napiše roman, kritik spiše čisto svojo zgodbo in jo objavi v časopisju. OK. Pisatelj spiše roman, kritik pa se je s svojo varianto prislinil že na zavihek. HEJ!?! Sem si rekel: Feri bo znorel. Pa ni. Tišina. Hm? Hkrati sta se mi zgodila dva dogodka: klepetal sem z nekim urednikom in mimo je prišel znan pisatelj, ki ga pogosto vidim sprehajati po tisti ulici. Z njim je pa lahko, je rekel urednik, kar mu nakažemo, za vse je hvaležen, ubogljiv je in ponižen. Drugi dogodek: klepetal sem z nekim kritikom in mimo je prišel nek drug pisatelj. Ta mi pa vedno prinese vsako svoje delo v branje, da mu vse popravim, nato pa napiše tako, kot mu svetujem, se je pobahal kritik. Zakaj mi to govorijo? Šele po branju tistih napačnih vsebin sem se vprašal: me opozarjajo? Naj bom tiho, naj ne protestiram nad njihovimi zgodbami, ki mi jih podtikajo? Pomislek - dan za dnem videvam pokorna pisatelja na mestnih ulicah. Kje pa so oni drugi, tisti borci? Ostrojezični avtorji, ki se ne vdajo terorju kritikov? Ljudje, ki delajo po svoje? Ne-ovce? Zakaj jih ne vidim nikjer več? Raztepli so se po svetu, tako to gre, sem si rekel. Pa me je prešinilo: je to vse? Če kritiki dvigujejo glavo in namesto nas opravljajo naše delo, pišejo svoje zgodbe po časopisih, po zavihkih, v spremnih besedah, vse pod krinko naših imen, zakaj nas sploh še rabijo? Rabijo le naša imena; naša telesa in volja sta jim le v napoto. Planil sem k polici in potegnil ven prvo knjigo, ki mi je prišla pod roke. Na zavihku je pisalo, Andrej Morovič, živi v Berlinu. A res? A res živi? Kdo pa gre kdaj v ta Berlin preverit, če je Andrej še med živimi. Lahko so ga kritiki - sack! - z rezilom po vratu in sedaj pišejo pod njegovim imenom tisto, kar sami hočejo. Ni jih hotel ubogati, sam si je kriv. Blazna misel. Paranoična. Zmajal sem z glavo. Raje se umirim, sem si ukazal in se vrnil brat Ferijevo knjigo. Tistega Ferija, ki ni protestiral. Živi v Prekmurju, je pisalo na zavihku. A gre kdo kdaj v to Prekmurje preverit, če je to res? Če niso kritiki tudi njega.... Ni mogoče! Strahota! Mar zato ni protestiral? Knjigo je pisal en kritik, zavihek drugi, pa sta se pomenila med sabo, kaj pa se to javnosti tiče. Spet sem planil pokonci, spet k polici, spet naključno potegnjena knjiga. Franjo Frančič! To! Pravi borec, ta se ni dal zlepa! Živi v mali vasi v Istri, je pisalo na zavihku. O, ne! Tudi njega so... Franjo! Franjo! Klonil sem na stol in zakopal glavo v dlani. Med razporki prstov sem videl delček platnice svoje knjige. Živi v Radovljici, je pisalo.

Od takrat čakam in vsaka noč je muka. Poskušal sem se prepričati. V imeniku ni Franjota, ni Ferija, ni Andreja. Nimajo telefona, nimajo naslova, nikjer jih ni. Njihova dela pa kar izhajajo. Nedvomno bodo Kritiki prišli tudi pome. Živi v Radovljici, so napisali na zavihek in me s tem odpisali. Pa koga sploh pustijo v Ljubljani? Le vzorce v poduk in opozorilo neubogljivim? Dvakrat so me subtilno opozorili, pa še nisem dojel. Izgubljen sem.

Nekaj slišim. Grem pogledat... Prišli so! Tu so! Ta karirast suknjič... ne more biti pomote. Kukam skozi režo, stojijo v siju svetilke in gledajo proti mojemu oknu. Ne zdržim več. Šel bom ven, naj opravijo svoje. Kot poznam njihovo nedomiselnost, bodo z menoj storili tako kot z Josefom K. Kaj sem rekel? Kafka? O, moj Bog! Sedaj razumem! Kafkin Proces je natančno poročilo o ubogem pisatelju v krempljih Kritikov. Ni čudno, da Kafka romana ni hotel objaviti, predal bi se jim v roke. Pustil pa je za sabo jasno opozorilo, s katerim so seveda Kritiki storili vse, da bi ga zameglili.

Nestrpni postajajo. Ven grem, preden vdrejo in najdejo ta list. Kaj na vam še rečem? Kaj naj reče pisatelj, ko zmagajo kritiki, razen: rotim vas, ne berite mojih naslednjih knjig.

Zbogom.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}