Dostava na dom: Malikovanje crknjene literature

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Dostava na dom

Malikovanje crknjene literature

Zmerom bolj sem presenečen, koliko ljudi bere literaturo. Ma, neverjetno. Zadeva, ki po naravi medija samega zahteva človeka z več domišljije, potrpljenja in časa, je tako široko razširjena. Bi rekel, da je takih ljudi v Sloveniji kar nekaj tisoč. Šokantno. Leta in leta se mi dogaja naslednji dogodek, ki je postal že kar nekakšen morast deja vu. Pogovarjam se s človekom, ki me preseneti z izjavo, da prebira literaturo. Nakar umolkne in me v zadregi gleda izpod čela. No?, rečem. Nežno, da ga ne preplašim. Nadaljuje: ampak tistih naših knjig, ki jih tako hvalijo, teh pa ne morem brati. Saj vseskozi poskušam, pa ne gre. Nakar me gleda kot Turka z mečarico. Pomirim in malce šokiram ga z izjavo, da jih tudi jaz ne berem. Da pravzaprav ne berem sodobne slovenske literature. Nakar je še mene zapekla vest in sem si rekel: akcija. Pogumno sem odkorakal v knjižnico, nabral pet najbolj hvaljenih slovenskih romanov lanskega leta, se poslovil od domačih in legel na posteljo. Svarim vas, ne ponavljajte. Preživel sem, tole poročilo pa pišem za reveže, ki so poskušali z branjem, niso zmogli, sedaj pa jih peče vest. Brez potrebe, verjemite. Gremo po vrsti in si poglejmo tri ključne elemente hvaljenih sodobnih slovenskih romanov.

Jezik - prebral sem nekaj stavkov iz prvega romana, planil na drugega, tretjega, do zadnjega. Saj to ni mogoče! Ta težka podredja, to ki-janje v nedogled, prsi so plale, težko je leglo na njih - saj to je Cankar! Ups, to so sami Cankarji! Jezik kritiško hvaljenega romana mora biti cankarjanski, jezik, ki so ga pisali začetek stoletja, ergo mrtev jezik, če je sploh bil kdaj živ.

Glavni junak - je ovca. Nima cilja, nima smisla, nima volje. Pošljejo ga nekam ali pa se nekje rodi, nakar mu po glavi lezejo tegobe in neprilike, on pa vztraja, ker ne zna nehati. Malo jamra, malo stoka, preživi pa vse. Mogoče zato, ker funkcionira kot nekak zombi? Ki je umrl v francoskem romanu šestdesetih let, sedaj pa, revše, tava po slovenski literaturi. Nasprotniki glavnega junaka so povečini neimenovane in amorfne sile nerazvidnih ciljev. Kadar imajo ime, se to napiše takole: Komunisti. Po ravnanju in opisu pa bolj spominjajo na naravno katastrofo kot živorojene osebe.

Okolje oziroma postavitev - nedoločeno, iztaknjeno iz časa, povečini v nekakšnih mitskih, arhaičnih pokrajinah. Nobenih konkretnosti, nekakšna pokrajina južno ameriškega magičnega realizma sedemdesetih, a brez naboja in moči. Mrtva priroda, kot natančno pravijo Srbi.

Povzemam: mrtvi junaki v mrtvem okolju z mrtvim jezikom na ustih. To je ključ uspeha in slave, dragi nadebudni kolegi. To je tisto pravo. Spomnim vas na začetek izjave ubogih bralcev o romanih, ki jih niso mogli prebrati: "jih tako hvalijo". Kdo? In predvsem, zakaj? Oh, televizija, porečejo. A kulturno uredništvo na televiziji na prvi pogled (in na vse naslednje tudi) nima nobene uredniške politike. Vsak član pokriva svoje področje in počne kar hoče. Objavlja torej tisto, kar je njemu všeč. No, saj je tudi to nekak kriterij, mar ne? Problem je v tem, da je ta televizija nacionalna, kulturnih oddaj pa na privatnih postajah ne bo, ker niso komercialne. Kar se tiče moči medijev, po dolgi pavzi sledijo dnevniki. Spremljam le Delo in uredniško politiko Književnih listov lahko strnemo v en sam stavek: objavimo vse, kar dobimo. Vsaj videti je tako. Skratka, nikakršna protiutež televiziji.

Pa je res tako grozno? So televizijske oddaje o literaturi res tak podn? V studiju so vedno eni in isti ljudje, ki govorijo eno in isto o enih in istih knjigah. Tega ne boste verjeli, a poskus sem zares izvedel. Odšel sem tri sobe naprej, prosil deklico naj televizor utiša in zavpila mi je le ime knjige o kateri govorijo in kritika, ki ima besedo. V grobem sem povedano vedno zadel. Sporočite Ripleyu, prosim. Edini, ki me je občasno presenetil, je bil gospod Dolgan. Njega itak vabijo kot belo vrano in predvsem, hitro mu padejo v besedo, preden bi kaj preveč zasoliral.

Sicer pa: zakaj bi vabili ljudi drugačnega mnenja? S tem bi priznali pluralnost literature in predvsem, kar je najbolj boleče, obstoj različnih okusov. Kritika tako ne bi bila več ekzaktna znanost.

Kje je tu škoda, če peščica ljudi slepi sebe in daje slabo vest peščici? Ah, vsaj enkrat na leto ta smrdeča, kadavrska literatura pride na pojedino in pogolta jo celo, brez milosti. Pojedina se imenuje slovenski film in leto za letom je manj denarja, zato ga pač hočejo podeliti preverjenim vrednotam. Ki so seveda literarne: mrtev junak v mrtvem okolju z mrtvim jezikom na ustih. To je slovenski film. Smrad literature se ufilmi in kinopredstava (za nekaj milijonov mark) je videti kot literarni večer (za nekaj sto tolarjev). Iste face, med njimi nekaj stanovskih kolegov, ki so se prišli zaničljivo hahljat pisatelju, ki ga je tisto leto doletela sramota. Če pomislite še na TV filmsko produkcijo, kjer carujejo isti kriteriji, počasi postane cifra zapravljenega denarja že kar prevelika. Ko se cel svet prereka o evtanaziji, je pri nas ravno kontra: mrtveca držijo med živimi že vse predolgo.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}