Dostava na dom: Literatura in film

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Razgledih, 3. februar 1995

Dostava na dom

Literatura in film

Zaplet številka ena: Stephen King, Gerald's Game; starejši par se odpravi v samotno vikendico na dozo sado-mazo užitkov. Ona je z verigami priklenjena ob posteljo, on skače po njej. Postane kar preveč razposajen, udari ga infarkt, umre. Dokončno leže na svojo ženo, ki se zave, kako zelo sama je. Mesece in mesece ne bo nikogar. Da je privezana k truplu, takorekoč.

Zaplet številka dva: Mark Helprin, A Soldier of the Great War; tudi tokrat infarkt, spet samotna koča. Le vrh gore, s katere vodi ena sama hitra pot do zdravnika, tovorna vlečnica, ne več kot deska, obešena na jeklene vrvi. Bolnika položijo nanjo, za spremljevalca, ki mu mora neprestano masirati srce, ni dovolj prostora. Vsaj za odraslega ne, zato vskoči deček, ki prevzame vlogo maserja. Poženejo vlečnico in deček ter umirajoči moški drsita preko prepadov proti dolini.

No, ni nagradna igra, a predlagajte razplet v obeh primerih. V prvem, Kingovem, gre za najboljše horror izhodišče, kar sem ga kdajkoli srečal. Eno tistih, ko butneš z glavo v zid in zatuliš, Mujo, kako se niti ti setio!!! Predstavljate si tisto gospo, ujeto v samoti, s truplom na sebi. Bivšim človekom, ki ga je poznala toliko in toliko let, sedaj pa se počasi ohlaja in ona ve, da ne bo mogla uiti niti eni fazi. Muhe, predstavljajte si muhe. Najprej ena, bzzzzzzz, pa druga, vedno več. Mrtvični krč, si predstavljate? Otrdevanje trupla na golem telesu? Ha? In kaj se zares zgodi? Skozi vrata priteče potepuški pes in odvleče truplo. Nato ubogo gospo terorizira pol romana, a tako, z rezervo, saj je itak privezana in če bi jo resno napadel, se ne bi mogla braniti. Nakar ga prežene manijak, ki gospo terorizirala preostalo polovico strani. Seveda tudi bolj z rezervo, iz istih razlogov kot pes. Prometna koča, moram reči. In knjiga, v kateri je King najboljše izhodišče, kar jih je v življenju našel, tako dosledno in docela zajebal, da ga ne berem več. Pika.

Pa drugi razplet, Helprinov? Si predstavljate razmišljanje otroka ob umirajočem človeku? Mesečino nad gorami, samoto, piš vetra? Prvo srečanje s smrtjo, prva zavest, da smo nekaj drugega kot svet, da smo smrtni? In kaj se zgodi? Bolnik v blodnjah misli, da ga je nekdo napadel in prične loviti dečka. Prerivata se po deski vso pot do doline.

V obeh primerih sta nas avtorja pripeljala v situacijo, ki bi še v prejšnjem stoletju služila kot izhodišče za spomine, razmišljanja in čustva. Kaj pa se zgodi namesto tega? Akcija! To! Akcija! Zakaj? Mar ni bolj učinkovito brati opis ohlajanja trupla kot pasjega laježa? Brati o dečkovem strahu kot o pretepu nad prepadom? Res, tako so mislili še pred sto leti. Vmes pa se je zgodil film in ta je bil le uvod v televizijo. Naša kultura je postala vizuelna in ni več literarna. Še več, tudi način razmišljanja se je spremenil. Mislimo v slikah. Pa ne dolgih in razvlečenih, marveč takih, kratkih, štirideset sekundnih, kolikor povprečno traja kader na ameriški televiziji. Kdo so pisatelji, da bi se temu upirali? A najprej definirajmo sploh razliko med literaturo v vizuelnem času in tisto prejšnjo, v času pisave: včasih bi pisatelj v dani situaciji poiskal najboljšo možno literarno rešitev, danes pa poišče najboljšo možno vizuelno rešitev (pa četudi je literarno še tako slaba). Povedano preprosto, pisatelji pišejo le zato, ker je to najcenejši način snemanja filmov. Vsaj oni, dobri. Tisti, preračunljivi pa pišejo zato, da postavljajo vabe producentom. V vsakem ameriškem učbeniku za scenariste vam povedo, da je najkrajša pot do filma preko natisnjenega romana. Dobro, porečete, ameriški žanri in bestsellerji; mogoče ima ta Mazzini celo prav, a obstaja tudi resna literatura. Obstaja. Recimo primer številka dva, Mark Helprin. Ni zadosti resna literatura? Bo Salman Rushdie zadostoval? Njegove Polnočne otroke so proglasili za najboljši roman zadnjega četrt stoletja. Celi kosi pa so filmsko paralelno montirani, vmes tičijo stavki, ki se berejo kot navodila režiserju - premaknemo se v bližnji plan, velik plan obraza, eno poglavje se konča celo z besedo zatemnitev.

Film (ponavljam, kot uvod v televizijo!) je združil v sebi poprej samostojne umetniške zvrsti in jih s tem ubil. Ja, literatura je mrtva in živi le kot masturbatorski filmski projekt - takorekoč film za siromake in obupance. Poezija je marginalizirana in občasno služi le kot zakladnica citatov pri filmanju pogrebov ali romantičnih scen. Vizuelna doba je posrkala vase tudi slikarstvo in glasbo. Najbolj neznosna usoda je pravzaprav doletela prav slednjo - ponižala jo je na raven kulise. Bedno.

Vse te mrtve zvrsti so torej le nadomestek tistega pravega, za kar nimamo denarja, ergo izhod v sili - kislo grozdje. Ni čudno, da je med ljudmi, ki jih prakticirajo, toliko kislih fac.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}