Dostava na dom: Svoboda tiska

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Dostava na dom

Svoboda tiska

Ko smo že tako lepo zbrani, se lahko pomenimo o svobodi tiska. Hop, gotovo ste pomislili na politiko! Iz vsega kaleidoskopa, ki sestavlja tisk, si svobodo prilasti le en majhen delček, politični tisk. Ja, kako pa je s svobodo drugje, mar ni zadnji čas, da se ozremo naokoli?

Najprej pri delčku tiska, ki s politiko nima nobene zveze - pri filmski kritiki. Vključite računalnik in secirate film, ki ste ga pravkar videli. Režiser je bebec, zapišete, kamerman diletant, igralci klade. In tako dalje. Oceno objavite in postopek ponavljate. Sčasoma si pridobite sloves ostrega peresa in pogumnega novinarja. Cool. Nato, enkrat letno ali celo na dve leti, greste gledat slovenski film. Računalnik sicer vključite, a ostrina peresa obvisi v zraku. Veste, da je tokratni film naredil nek stokilaš, ki ga pogosto srečujete na cesti. Tip hudo agresivnega obnašanja. Karateist ali kaj? Za njegove izpade ste tudi slišali. Pa tisto, ko je.... jej, jej, jej. Skratka, oceno slovenskega filma preskočite. Konec koncev, vseh filmov tudi ne morete recenzirati in kakega lahko mirne duše spustite. Recimo enega ali dva letno. Recimo oba slovenska.

Filmska kritika je del tiska, ki obravnava izdelke, katerih avtorji ne govorijo istega jezika kot kritiki. Mišljeno čisto dobesedno: Spielbergu lahko rečete butelj, Cruisu klada; ne prvega ne drugega ne boste v življenju nikoli srečali in nikoli vas ne bosta brala ali vsaj slišala za vas. Zakaj je pri nas filmska kritika torej tako močno razvita, cenjena in ostra? Ker zanjo ni treba imeti jajc. Filmski kritik pri reviji Variety ve, da ga bodo avtorji filma brali, naš kritik ve, da ga ne bodo, zato je lahko oster in pogumen. Filmska kritika je torej del tiska z največjo mero svobode, ki bo postala absolutna v trenutku, ko ne bodo snemali več domačih filmov. Od tod tudi pogruntavščina kritikov, kako grozno je slišati slovenščino s platna - seveda, saj vsaka beseda pričuje, da si izdelek in recenzent delita jezik in vesta drug za drugega. Občutek, ki se zdi filmskemu kritiku nenaraven.

Poglejmo še na drugo področje, kjer bi morala biti po analogiji svoboda tiska prav tako velika - računalniški tisk. Programi povečini nastajajo v Ameriki in tam domačih recenzij ne bodo nikoli brali. Eh, a tuje firme imajo pri nas zastopnika. Ker lahko programa v teh krajih prodate le nekaj sto kopij, se zastopniku pozna vsak kupec, ki bi mu ga novinarji splašili. Zato pokliče uredništvo in zagrozi, da ne bo več objavljal reklam, če bodo o izdelku grdo pisali. Ako bo revija objavljala le pohvalen čvek, jo bodo nehali kupovati bralci in bo propadla; če pa bo recenzirala ostro, bodo pobegnili oglaševalci in bo prav tako propadla. Računalniški časopisi morajo torej vseskozi balansirati med obema skrajnostima. Svobode tiska je v njih torej obratno sorazmerno z denarjem, ki ga založnik želi zaslužiti

Pa mora biti tako? Mar res ne obstaja boljša pot? Ha, spomnite se le filmske kritike! Vzemimo dva izdelovalca programov, prvi je John Smith, drugi pa svetovni gigant SuperSoft. SuperSoft ima pri nas zastopnika in ta budno pazi, kaj novinarji pišejo, John Smith pa je polamater; tam v rodnem Teksasu tipka tiste svoje programe po cele noči, si popravlja doplarice, ki mu lezejo na nos, da na njih ostajajo sledovi debelih prstov; saj si predstavljate? Novinarji napišejo oceno obeh programov, ki sta si neposredna konkurenta. Johna Smitha raztrgajo na koščke, SuperSoft pa hvalijo na vse pretege. OK, zveni običajno, a tančine pridejo šele sedaj: uredništvo prevede oceno Supersofta v angleščino, vendar je ne pošlje SuperSoftu, saj imajo ti itak lokalnega zastopnika, ki zna slovensko, marveč gospodu Smithu v Teksas, le da prej ime programa v prevodu zamenja - namesto SuperSoft piše Smith. John sedi za računalnikom in ne more verjeti: sad njegovega dela je dobil tako dobro oceno v bleščečem časopisu iz države, za katero še nikoli ni slišal. Kako pošteni ljudje živijo tam! O recenziji bo napisal sporočilo v elektronsko pošto in nenadoma bodo vsi govorili o deželi poštenjakov. Škoda le, da je tako majhna in da nihče ne razume njihovega jezika. Tako je gospod Smith požrl trnek. Poslej bo vedno pošiljal vse svoje izdelke v recenzijo in uredništvo bo dobivalo nove programe od obeh izdelovalcev, saj je o obeh pisalo pohvalno. Johnove programe bo trgalo in pljuvalo, gigantove pa hvalilo. Razmerje med kritičnimi in pohvalnimi članki bo porazdeljeno, zato bralci ne bodo ničesar posumili. Sploh zato ne, ker bo v reviji obilo ostrih člankov - omenil sem že elektronsko pošto gospoda Smitha; njegovi kompanjoni, sami polamaterji s celega sveta, bodo pošiljali svoje izdelke in sami polagali glavo na tnalo. Hvalnice SuperSoftu se bodo v vsej tej ostrini kar izgubile.

John Smith pa bo navil budilko še za pol ure prej, da bo lahko časopisu na drugem koncu sveta čim prej dostavil novo verzijo svojega programa. Dobra beseda svoje mesto najde, pa čeprav je to v daljnem Teksasu.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}