Dostava na dom: Moda

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Dostava na dom

Moda

Poletje je pravšnji čas za kratek pomenek o nečem, brez česar lahko shajate edinole v tem letnjem času: o obleki in potemtakem tudi o modi. Ne, ne boste brali krojaških nasvetov, saj se ne pišem Burdini. Sestavek sploh pripišite poletni vročici in se zavedajte, da berete človeka, ki o modi nima pojma.

Vseskozi pa se mi je zdelo, da se nekje, v globinah modne tematike, skriva misel, pravzaprav očitno dejstvo, ki je povsem jasno in razvidno, zato me je vedno jezilo, da ga nikakor ne morem zapopasti. Edina tolažba: vedno sem imel občutek, da ga ne vedo niti ljudje, ki o modi veliko pišejo in me torej ne morejo razsvetliti. Pred letom ali dvema sem prebral pogovor z gospodom Alanom Hraniteljem, katerega dela laično občudujem, in po njegovem opisovanju stikov z italijansko (torej svetovno) modno industrijo, sem dobil občutek, da tudi on ne razume tistega, česar ne razume modni tisk in ne razumem sam. Čutil sem instinktivno, saj nisem imel nobenega oprijemljivega razloga - možgani so klenkali v prazno. Prav jezilo me je. Hudiča, nekaj bi morali vedeti pred pogovorom o modi ali celo njenim kreiranjem, a kaj?

Odgovor je prišel, kot pri meni skorajda vedno, v branju, ki se tiče srednjega veka. Gospod Johan Huizinga je pisal o življenskem pesimizmu konca tega obdobja, hkrati pa čisto spotoma omenil nekaj, kar me je dobesedno presvetlilo. Poskočil sem! To je to! Odgovor.

Potujmo skupaj: bi nosili kreacijo gospoda Hranitelja? Aha, za posebne priložnosti? Kaj pa za vsak dan? Za skok do trgovine ali peka, po žemljice? Ne? Zakaj ne? Ni primerno? Zakaj ne? Poskusimo znova: kako se odločite, katera obleka vam pristaja in katera ne? Aha, vprašate se, če pristoji vašemu stilu? Pa barve, te so važne; vam pristajajo? Nato letošnje modne zapovedi. Izdelava, seveda. Nikakor ne smemo pozabiti tudi izdelovalca, zveneča imena blagodejno vplivajo na občutek, ki ga obleka pušča na telesu. Je to vse? Zamislite si enega tistih redkih trenutkov, ko zagledate v izložbi kos oblačila, za katerega takoj veste, da je pravi. Da, dogaja se; redko, a se. Vsa poprej našteta vprašanja obdelate kasneje, vendar ste vseeno takoj vedeli, da je oblačilo pravo. Mar torej obstaja vprašanje, ki si ga zastavite v podzavesti in s katerim je groba odločitev opravljena. Če res, katero je to vprašanje?

Povedal vam bom in ne boste mi verjeli. Vprašanje, ki si ga sleherni med nami zastavi v takem primeru, se glasi: je to delovno oblačilo? oziroma natančneje, lahko v tej obleki delam?

Delo je bilo vedno nečastno in vsa modna gibanja so se do začetkov sodobnih časov tikala le onih, ki si z njim niso mazali rok. Moda se je menjavala, vedno pa je obšla delavce; ob modnih trendih je torej vedno obstajala še delovna obleka. Industrijska revolucija je iz vseh ljudi naredila potencialne delavce in vsaka obleka od konca osemnajstega stoletja naprej je delovna obleka. Govorijo vam o modi: lažejo. Moda je mrtva. Umrla je pred skoraj dvesto leti in zapustila za seboj le funkcionalnost. Vse naše obleke so take, da nas lahko ta trenutek postavijo za stroj in mu bomo lahko nemoteno služili. Brez dvajsetmetrskih vlečk Karla Pogumnega, brez ogromnih padajočih rokavih Edwarda četrtega - hej, saj ne bi mogel tipkati v njih? Imamo stroje in zato nimamo več mode.

Nedelovna obleka je kič; ostala je samo pri skupinah, ki se z delom nekako nikoli niso čisto identificirale; poglejte cigane, na primer. Ja, kako pa so napravljeni, grozno, grozno! Od marginalcev so najlepši primer hipiji, ki so bentili proti delu, vendar na nivoju obleke nikoli niso jasno izoblikovali upora; njegove sledi so vidne povsod, a le na pol. Zgoraj pisana, široka, zelo nedelavska ogrinjala, šali, tunike, spodaj pa himna delavskih oblačil - kavbojke. Zgoraj upor, spodaj konformizem. Hipiji, pač.

Zbudijo nas lahko opolnoči in sposobni smo stopiti za stroj brez preoblačenja; minile so gromozanske spalne srajce z volani in dolge čepice z zavihki in luknjo, skozi katero so pobegnile zle misli, porojene med spanjem. Posebne priložnosti so pač to, kar nam v zasužnjenosti z delom preostalo - redki trenutki, ko lahko oblečemo tudi kaj drugega, ne le delovne obleke. A glejte čudo, kako malo ljudi priložnost izkoristi in kako neprijetno se pri tem počutijo!

Nekoč sem bral izsledke raziskave o monotoniji na delovnem mestu, v kateri je bilo opisano posebno čudo, človek, ki je s sprejem barval izdelke na tekočem traku in se ni dolgočasil. Saj dve uri barvam rumeno, dve zeleno, dve modro in tako naprej, je rekel. Ha, ha, ha, kako smo se smejali, butlju. Pri modi pa ravnamo enako - dve stoletji prenašamo delovno obleko in zdi se nam, da je vedno drugačna. Saj je letos peščena, prejšnje leto je bila rdeča, predprejšnje pa ne vem kakšna. Jaka muda.

Gospod Alan Hranitelj je zato redko in občudovanja vredno čudo. Industrijska revolucija se ga ni dotaknila, zato je modni kreator, ne pa le človek, ki variira delovno obleko. Potemtakem je vreden vsega nelagodja, ki ga doleti in hkrati vsega občudovanja. In če ga že občudujete, boste po tej kolumni vsaj vedeli zakaj.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}