Dostava na dom: Domačijskost

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Dostava na dom

Domačijskost

Tole je deseta Dostava na dom in četudi niste brali nobene prejšnje, se ne sekirajte. Zadostoval je ogled prenosa podelitve nagrade Kresnik za najboljši slovenski roman leta - televizija vam je takorekoč pokazala povzetek vsega, o čemer je v tej kolumni teklo črnilo. Spet so šli na kmete, tako kot pač morajo, kadarkoli razpravljajo o literaturi. Postal sem prav otožen: predstavniki vseh ostalih umetniških zvrsti zborujejo po velemestih, v bleščavi neona in med mičnimi hostesami, ki jih zalagajo z eksotično hrano in drago pijačo; le slovenski pisatelji moramo vedno na skedenj, med krače, krave in seno. Izpovem se, zakaj se ne čutim čisto pravega slovenskega pisatelja - imam izjemno močan senen nahod in udeležbe na slovenskem literarnem simpoziju zagotovo ne bi preživel. Le še pomislek: žirija - same mestne srajce in bluza - sedi v kmečki izbi, nato stopi na plano, med ljudske plese in godce ter podeli nagrado romanu, pri katerem posebej poudari meščanstvo; češ: revitalizacija meščanstva, dokaz, da smo Slovenci meščanstvo sploh imeli, itd.... Ama?!?! Halo!?! Kar se nikomur ne zdi čudno? Hojla?!?! O TV prenosu Kresnikovanja ne bom govoril, saj ni današnja tema; je pa vsekakor izhodišče. Bilo ga je mučno gledati - sram me je bilo za avtorje in udeležence skupaj. Dogajalo se je nekje na luni, ne občinstva ne tlorisa prizorišč nismo videli niti v enem samem, še tako kratkem kadru; nekakšno folkloristično bajanje se je vleklo v nedogled; voditeljica je pričela opravljati svoje delo, nato pa izginila in se čudežno pojavila tik pred koncem oddaje (ko bi prišla vsaj razkuštrana in zasopljena - to bi bilo celo dražestno); nagrajenec je prav tako misteriozno izginil in iskali so ga povsod, kot bi šlo za pozabljen fižolček, ne pa človeka, ki je napisal najboljši roman leta; režiser je med iskanjem nagrajenca preklopil na drugega osamelca, gospoda, ki je nagrado podeljeval in je čisto sam stal na peščenem krogu sredi trave, le ognji so goreli naokoli - in kako žalosten je bil videti! Presunilo me je - moj Bog, to je to - ET še kar čaka starše, ki so odleteli z raketo - odtod ognji in požgana trava. In tako dalje, nimam srca še za spomine, kaj šele poročilo. Blamaža.

Med prenosom se je zgodilo nekaj, kar mi je dalo misliti. Nagrajenec se je za nagrado zahvalil "predsedniku žirije, mojemu staremu prijatelju", kar je bil najbolj čuden zahvalni govor, kar sem ga bil kdajkoli slišal. Ali pa ne... Kaj pa tistikrat, ko je najbolj znana tukajšnja igralka dobivala Prešernovo nagrado in ji je podeljevalec pričel naročati pozdrave za vse domače. Pazite, na podelitvi najvišjih državnih nagrad - pozdravi za domače! Tistikrat je bilo vse skupaj videti kot lapsus; a sedaj že drugič, na Kresnikovanju... Ta neznosna domačnost in neprofesionalnost. Ste kdaj videli, da bi se podeljevalec Nobelove nagrade in nagrajenec med javnim delom prireditve pogovarjala o domačih temah? Zagotovo kateri izmed nagrajencev z oskarjem pozna šefa Akademije, vendar še nikdar ni nihče prijel kipec in rekel, da sta s šefom stara prijatelja. Mogoče še pomižiknil zraven? Ha?

Slovenija je majhna, pravite, in vsi se poznamo med sabo. Res. Poznamo se. Ampak, mogoče, nekje, živijo sleherniki in zakaj ne bi bili podeljevalci in nagrajenci vsaj za tistih nekaj javnih minut profesionalci, ki ceremonial opravijo dostojno in gledalca ne ponižajo v voajeristično kukanje v tuje privatne zadeve?

Po teh krajih se je razpasla familijarnost, ni dvoma. Očitno obstaja spodnja meja velikosti naroda, pri kateri se njegovi člani prenehajo počutiti kot pripadniki ljudstva in prično o sebi misliti kot o članih družine ter se prično tudi tako obnašati. Najprej je mrknila dvojina, te ne rabimo, sam sem ali pa v družini, vmesne faze ni. Vikanje gre za njo - na elektronski pošti je že prepovedano. Še vedno smo v začetni fazi in posledice familijarnosti niso dobro vidne; zaslutijo jih lahko le občutljivi duhovi, umetniki torej.

Začeli smo s TV oddajo, pa še končajmo z njo. Kakšen bo videti spored konec tisočletja, ko se bo familijarnost dodobra in dokončno vgnezdila? Dnevnik bosta vodila dva starejša voditelja (mama in oče), ogrnjena v halje, ona z navijalkami v laseh. Novice bosta pripovedovala s polnimi usti za obloženo mizo; v družini politiko vedno premlevajo starejši člani med obedom. Filmi bodo nervozno nizanje kratkih kadrov iz milijon virov - družine stalno preklapljajo kanale. Na ta način bo na sporedu dejansko za vsakogar nekaj. Spolnosti ne bo nikjer, znotraj družine je ta itak tabu ali incest ali oboje. Voditelji ne bodo prav veliko preklinjali, včasih bo kdo rekel fuk, a ga bodo takoj prijazno pokarali, vendar brez hude misli; družine tolerirajo manjše tovrstne izpade. Prevladujoči del programa bodo okrogle mize, ki so seveda tipična razširjena družinska srečanja. Najbolj zanimive bodo takrat, kadar bo med gosti tudi zdravnik in ga bodo udeleženci zasuli s svojimi problemi. Tako bomo lahko gledali voditelja, ki se bo s spuščenimi hlačami upognil prek stola in skupaj z njim trepetali, če so tisto res hemeroidi ali - Bog ne daj! - kaj hujšega.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}