Dostava na dom: Matematična vrednost naših imenitnežev

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Razgledih, 24. junij 1994

Dostava na dom

Matematična vrednost naših imenitnežev

Gospa Moira Orfei mora biti letos prav prijetno presenečena. Odkar pomnim, njen cirkus redno vsako leto ali dve prihaja v te kraje. Ob vsakem obisku so prebivalci opravili svojo dolžnost in napolnili šotor, pri tem pa se verjetno sploh niso zavedali, da se udeležujejo nekakšne podtalne dejavnosti. Poulične, vsaj. O predstavah ni bilo v časopisih in na televiziji niti besede, občinstvo so privabili zgolj plakati in ustna reklama. Letos pa... letos pa se gospa Orfei široko smehlja iz medijev. Intervjuji, prispevki po televiziji... Skratka, cirkusi so letos izjemno moderni.

Današnja kolumna bo torej govorila o cirkusu, vendar se ne bo podrobneje ukvarjala z vzroki želje po blišču, kiču, bleščicah in klovnih, marveč se bo posvetila fenomenu samem. Ni področja, še tako zakotnega, kjer ne bi našli kralja in kjer ne bi uprizorili spektakla ob njegovem kronanju. Ni več dovolj, da proglasijo najboljšega, še krono mu morajo natakniti in ga sprehoditi okrog tabornega ognja, seveda v neposrednem televizijskem prenosu. Vse nagrade in proslave morajo biti čimbolj bleščeče in vse po vrsti mora prenašati televizija. Lahko bi celo rekli, da televizija vse prenese. Ahm, ahm.

Saj z bleščavo ni nič narobe, verjemite. Cirkus ima svoj šarm in ker so nagrade postale finančne in predvsem spodobne, bo nagrajenec že potrpel in se bo klovnovstva sramoval le vso dolgo pot do banke. Rad pa bi navrgel le pomislek v smer, ki se mi zdi presenetljivo neizhojena in porinjena v stran. Vprašanje bom postavil čisto neposredno: so, recimo, veličastni pisatelji tudi res že Shakespeari in elegantne osebnosti že Beau Brummelli ? Drugače povedano, koliko so te nagrade vredne v širšem, svetovnem, kontekstu? Potrjujejo svetovno kvaliteto ali pa gre le za petelinje kralje na kupu gnoja?

Nakar vsi porečejo: ja, ko pa nagrajenci zastopajo področja, kjer ni objektivnih kriterijev, marveč je vse prepuščeno okusu. Oh, še dodajo, ko bi bilo to smučanje! Vzameš štoparico v roko in - sack -, do stotinke veš, kateri je naš lokalni nagrajenec na svetovni lestvici. Nazadnje še brezupno skomignejo z rameni in zadeva je zaključena. Pa je res? Res ni mogoče na umetniškem področju prav ničesar izračunati? Od tega stavka dalje stopamo na tisto obljubljeno, neizhojeno pot.

Začnimo pri športu: je v vsaki zvrsti Slovenija v svetovni špici? Ja, kje pa, se vsi strinjamo. Tu pa tam se bori nekaj izjemnih posameznikov; skratka, stanje je normalno - saj je Slovenija majhna država, o čemer se pri športu vsi strinjajo. Pojdimo torej na umetniško področje. Gledate kako kulturno oddajo in najprej vas seznanijo z razstavo slikarja, ki je svetovna marka. Nato sledi prispevek o drugem slikarju, odveč je reči, tudi svetovni marki. Nato gledališče - same svetovne marke in neverjetna gostovanja. Literatura - svetovna. Glasba, taisto. Bežen gledalec pomisli, da je edina jebena (umetniška) stranka film, ta ni svetoven in odtod razlaga, zakaj se z njim vsi toliko ukvarjajo. Ker bi ga radi spravili na svetoven nivo vseh ostalih umetniških področij. Zato. Da nam ne bi delal sramote, saj je črna ovca svetovnih slovenskih umetniških uspehov. Takole, na domači strani smo pripravili teren za izpeljavo, odpravimo se sedaj še na ono, svetovno stran ter se omejimo zgolj na pisatelje.

V Ameriki je neko končno in majhno število svetovno pomembnih pisateljev, ki bodo ostali tudi zanamcem. Število določimo in recimo, da so taki pisatelji trije (zagotovo preveliko število, a bodimo milostni). Vseh Američanov po zadnjem popisu je bilo več kot 250 milijonov. Matematično razmerje med vrhunskimi pisatelji in vsem prebivalstvom je torej 3:250.000.000. Postavimo isto razmerje za slovenske tri vrhunske pisatelje: 3:2.000.000. Malce delimo in dobimo 1:125. Matematična možnost, da je najboljši slovenski pisatelj enak najboljšemu ameriškemu pisatelju, je 1:125. Pomislite! Če zaradi poenostavitve vzamemo, da je povprečna življenska doba Slovencev od pradavnine do danes znašala 50 let in se v enem stoletju izmenja pet generacij, to pomeni da se Slovencem rodi en svetoven pisatelj na približno tisoč let. Če omejimo čas pisane literature na zadnjih petsto let, smo torej ravno na sredini prvega tisočletja. Pobrskal sem po svetovnih enciklopedijah in noben slovenski pisatelj ni vpisan vanje. Torej še čakamo.

Ha, pa ste me ujeli, mislite? Kaj pa Norvežani? Komaj štiri milijone jih je, pa imajo kar dve veliki imeni, Ibsena in Hamsuna? Res, vendar govorimo o deželi, kjer beseda umetnik ni psovka kot pri nas - tista prezadnja, skoraj najhujša, ki jo slišiš tik pred pretepom; hujša je le še filozof. Slovenci torej čakamo na združitev dveh izjemno redkih lastnosti v enem samem človeku - izjemno avtorstvo in trda koža, da bo prenašal posmeh okolice in poniževanje države.

Težka bo, drage dame in gospodje. Obstaja nek drug poklic, ki je prav tako redek, vendar so zahteve vseeno za odtenek milejše in imamo zanj več upanja, da ga bomo zagledali v svoji sredi. Ne trapimo se z brezupnim čakanjem, raje se torej posvetimo čakanju odrešenika.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}