Dostava na dom: Bog, prvič

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Razgledih, 29. april 1994

Dostava na dom

Bog, prvič

Stendhal v Italijanskih kronikah poroča, kako je leta 1559 po zaslugi Diane Brancaccio prišlo na uho vojvodu Palliano, da ga je njegova žena prevarala z Marcelom Capeccijem, navadnim oprodo. Resničnost ovadbe so služabniki potrdili na raztezalnici. Za povrh je prešuštvovala v začetku nosečnosti z zakonitim soprogom. Po ustaljenih običajih je bila vojvodova dolžnost ubiti ljubimca in nezvesto ženo, vendar je z odločitvijo dolgo odlašal in bi skoraj ženi greh že odpustil, nakar je 18. avgusta umrl papež Pavel IV in nastopil je čas brezvladja - obdobje urejanja tovrstnih zadev -, zato je vojvoda klonil silovitemu pritisku ženinih sorodnikov.

28. avgusta 1559 je v sobo vojvodinje Palliamo stopil grof Aliffe, njen brat, v spremstvu dveh menihov. Gospa se je spovedala in dobila odvezo, vendar svojega greha ni priznala niti pod svetim zakramentom. Meniha sta predlagala odlog izvršitve kazni, saj je bila nosečnica takrat že v šestem mesecu. Grof je odklonil in jo zadavil z vrvjo. Meniha sta hotela truplo raztelesiti in krstiti otroka. Tudi tega jima grof ni dovolil.

Bog je opazoval drobno dušico nerojenega otroka, ki je zapuščala telo, v katerem se je bila komaj dobro naselila in razmišljal takole: hm, po učenju Cerkve ne vzbuja začudenje ravnanje gospoda Aliffeja, marveč menihov. Tomaž Akvinski, lumen ecclesiae, je zapisal, da matere ni dovoljeno odpreti, da bi krstili otroka, četudi bi ga edino tako lahko rešili večnega prekletstva, saj je, četudi nerojen, že prejel prvotni greh, ki se prenaša s spolnostjo. Dve stoletji kasneje bo Alphonsus Liguori, kasneje patron spovednikov in vzgojiteljev, v Theologiae moralis izrecno zapisal, da otroka ne smejo izrezati iz umirajoče ali mrtve matere. Po kanonskem pravu je grof Aliffe ravnal prav za vse čase. Vem pa, da to ni storil zaradi branja paragrafov, marveč v njihovem duhu. Gospod Aliffe je menihoma preprečil krst v prepričanju, da je otrok omadeževan z grehom matere. Ob dejanju je bil nerojenec pač prisoten, četudi brez svobodne volje in s tem možnosti vpliva in odločitve. Ženska je potemtakem naslajala dve telesi hkrati. Grofovo ravnanje je bilo sprejemljivo vsem, ki so za pripetljaj izvedeli. Ljudje - in cerkveno pravo z njim - torej menijo, kako zelo grešen je užitek, četudi nehoten. S tem implicirajo, da jaz, Bog, od njih pričakujem neugodje, bolečino, trpljenje; skratka, njihovo bivanje na svetu (in prej!) želim narediti čimbolj neprijetno in s čimmanj užitka. Odkod jim ta misel? Je upravičena ali ne? Res od njih sploh kaj zahtevam?

Mojo vlogo v stvarstvu lahko razdelimo na dve možni stanji: aktivno in pasivno. Aktivno obsega delovanje, ki je silno redko in ga ljudje vedno dojamejo kot čudež (= nekaj nedoumljivega). V tem primeru od ljudi ne zahtevam ničesar, saj sem premogočen, da bi mi sploh lahko ustregli. So kvečjemu smetje na mojih poteh in me niti malo ne zanimajo. Pasivna vloga je zajeta v moji vsevidnosti in vsevednosti. Povedano drugače, sem popolna snemalna naprava, kamera, ki beleži dogodke, misli, čustva, skratka, gradi tako dovršen zapis sveta, da ga nihče ne more ločili od originala. Sem torej svet sam na sebi v vsej njegovi raznolikosti; kjerkoli in kadarkoli. Če sem, kot sem, snemalna naprava in je to moje bistvo, potem nisem sodnik; nočem in ne morem vplivati na obnašanje igralcev, saj bi v tem primeru postal aktiven, kar smo obdelali že zgoraj. S tem smo prišli do vprašanja smisla. Če je moje snemanje smiselno, potem mora obstajati nekdo, ki bo posnetek nekoč uporabil; no, vsaj pogledal, če že ne sodil. Da bi bil sposoben dojeti zapletenost posnetka, bi mi moral biti enakovreden, torej Bog. Po enaki izpeljavi lahko ugotovimo, da bi tudi on bil svet sam na sebi. Nakar bi nad seboj spet rabil nekoga, ki bi mu bil enakovreden, torej Bog, ki bi nad seboj.... Tako pridemo do neskončne verige Bogov, od katerih je vsak svet sam, dejanskost sama in hkrati njen snemalec. Če upoštevamo aksiom o edinosti Boga, lahko pridemo do naslednjih izpeljav:

Boga ni.

Če je in je edin ter aktiven, potem je svet človeku popolnoma nerazumljiv.

Če je in je edin ter pasiven, je svet brezsmiseln.

Če so, je paradoksalen.

Objavljeno v Razgledih, 29. aprila 1994

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}