Dostava na dom: Tisti, ki svoje delo opravljajo iz veselja

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Razgledih, 4. marec 1994

Dostava na dom

Tisti, ki svoje delo opravljajo iz veselja

Nekateri svoje delo opravljajo iz veselja, ne zaradi denarja. Na prvi pogled se zdi, da gre za idealno in srečno razmerje, vendar vas moram takoj opozoriti na pazljivo branje stavka - idilika je drugje; takrat delaš z veseljem in si za tisto tudi dobro plačan; redka zadeva, vam rečem. Tokrat govorimo o čisto posebnih primerih, ko človek delo opravlja s takšnim veseljem, da ga plačilo sploh ne zanima. Četudi mu ne bi plačali, bi še vedno delal naprej. V vsaki družbi se skrivajo taki posamezniki in vsi po vrsti so - nevede - strup za civilizacijo v današnji obliki. Gremo po vrsti. Poznam pisatelja starejše generacije, ki je zadovoljen z vsakim drekcem pekcem, ki ga dobi za honorar. Založniki to vedo in mu z leti plačujejo vedno bolj ušivo, on pa je še naprej zadovoljen. S tem fenomenom seznanijo založniki vsakega avtorja takoj, ko stopi skozi vrata, seveda kot primer: poglejte, tak renomiran pisatelj, pa tako skromen. No, ker je šlo za prvi tak primer, me ni skrbelo. Nakar sem pred leti za kratek čas zašel v profesionalne kroge ljudi, ki računalniško postavljajo knjige. Tam so mi z veseljem povedali za človeka, ki mu povrnejo stroške za papir in nakažejo sto mark, on pa jim postavi gromozansko debelo buklo matematičnih formul. Gre za profesorja, ki to počne iz veselja. Še kasneje sem se zavedel, kako nekaj mojih znancev finančno naglo propada, vsi po vrsti pa izdelujejo plakate in transparente. Dobro, revolucionarna leta so minila, a začenjajo se propagandna - posel bi jim moral cveteti. Ha, kje pa. Povedali so mi, da se je pojavil nadebudnež, ki te stvari počne iz veselja in je zadovoljen še s tako mizernim plačilom. No, lansko leto sem napisal scenarije za nekaj kratkih oddaj za televizijo in kot že slutite, tudi tam imajo človeka, gospo natančneje, ki dela dobre oddaje za drobiž. Da, to počne iz veselja.

Skratka, v vsaki poslovni sferi je vsaj en tovrstni primerek in ni čudno, da je državno gospodarstvo v razsulu, beda in nezaposlenost vedno večji, plačila pa zmerom manjša. Oni so krivi, verjemite! Izolirajmo le primer gospoda matematičnega profesorja, ki formule postavlja iz veselja. Zaradi njega se pri nas ni nikoli razvil in zato ne obstaja poseben segment stavskih firm, ki bi se specializirale na matematični stavek. Ni jih. Vse podela gospod za sto mark in stroške papirja. S tako konkurenco se preprosto nihče ne more bosti. Izdelava transparentov je v določenem območju lepo cvetela, nakar se je pojavil navdušenec in sesul vsaj deset podjetij. Nič se ne zafrkavam, ti so zares morali odpustiti delavce. Navdušenci bi torej najraje delali kar zastonj. In koliko v obliki davkov dobi od nultega honorarja država? Nič. Koliko pa od mizerije? Mizerne odstotke. Tovrstni ljudje so tak strup, da ga v omejenem prostoru te kolumne nikakor ne morem opisati v celoti, predstavljajte si sami.

Poleg dela iz veselja mora biti izpolnjen še en pogoj, da se človek pretvori v tovrstnega partybreakerja - svoje delo mora opraviti odlično. Če bi proizvajal škart, ne bi škodil nikomur, saj ga nihče ne bi mogel postaviti za vzor.

Ker so taki ljudje po celem svetu in so zagotovo bili vedno, mora torej v sami strukturi družbe obstajati mehanizem, ki jih zatre. Odgovor lahko najdete v Petrovem načelu, opisanem v istoimeni knjigi (L. J. Peter, slovenski prevod 1974). To načelo pravi, da v hierarhiji vsakdo prej ali slej najde svojo stopnjo nesposobnosti. Dobrega mizarja bodo nadrejeni opazili in ga postavili za vodjo delavnice. Če bo dober, bo napredoval v pisarno. Prej ali slej bo prišel na delovno mesto, za katerega ne bo sposoben in bo slabo delal. Degradirali ga ne bodo, saj je že predolgo v firmi; napredoval pa tudi ne bo, saj se ne odlikuje več. Tako se počasi vsa hierarhija napolni z ljudmi, ki so nesposobni za dela, ki jih opravljajo. No, modificirana varianta vsekakor velja tudi za obravnavane primerke. Delajo z veseljem in odlično; povišajmo jih torej. Pisatelj in novinarka naj postaneta urednika, profesor matematike vodja izmene, izdelovalec transparentov zaposli še nekaj ljudi in tako postane direktor. Sistem sam tako vse strupene sestavine povleče izven mest, na katerih sejejo le škodo, obup in gorje. Kljub temu pa so obravnavani posamezniki zoprni tudi na novih delovnih mestih: kako naj se o plačilu pogajate s človekom, ki vam zavida vaše delo in bi ga najraje zastonj opravil namesto vas?

Nazadnje: kaj pa s tistimi, ki napredovanje odklonijo ali pa nikakor nočejo iz posameznika prerasti v vodjo podjetja? Redki so in pospraviti jih moramo na tiho. S kakim blagim izgovorom jih zvabimo v temačno, zakotno ulico, jim nenadoma stisnemo roke okoli vratu in - ah, veselje! - problem je rešen. Zakaj skrivaj, mar ne bi bila boljša javna usmrtitev v poduk ostalim? Oh, storili smo to enkrat, pa se je vse skupaj neverjetno izrodilo. Nekega tipa, ki je svoje delo opravljal iz veselja, ne zaradi plačila, smo v opomin pribili na križ, pa ga ljudje že dva tisoč let ne morejo pozabiti in kar je najhuje, smisel dejanja se je že davno izgubil, ostala sta le zmeda in pomp.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}