Dostava na dom: Kurbanje, kvartanje in pijančevanje

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

Objavljeno v Razgledih, 4. februar 1994

Dostava na dom

Kurbanje, kvartanje in pijančevanje

Nekatere zakonitosti naše civilizacije so videti tako kremenite, da zlepa ne najdete dvomljivca, ki bi jih vzel pod lupo in preveril. Med njimi je gotovo sveta trojica, simbol finančnega propada: kurbanje, kvartanje in pijančevanje. Logično, mar ne? Nimate pripomb? Tudi sam jih nisem imel, dokler...

Sedel sem v pizzeriji in žvečil obed, ko je mizo nasproti zasedel gospod s tremi spremljevalkami, ki jih je pripeljal na slavnostno pizzo ob svojem rojstnem dnevu. Veste, sem pač čisto navaden običajnež in v gostilne hodim iz istih razlogov kot vsi ostali: vlečem na ušesa pogovore za sosednjo mizo (jem in pijem lahko tudi doma!). No, debata je postala zanimiva šele v trenutku, ko je ena izmed gospa povprašala gostitelja, koliko zasluži. Povedal je silno majhen znesek in požel val začudenja, kako lahko s tako mizerijo sploh preživi. Rekel je, ja, kaj rabim več, saj mi denar še ostaja! Ne pijem, ne kadim, ne kurbam se, ne kvartam! Gospe so vrtale vanj in nazadnje je priznal, da ga včasih popade neubranljiva strast po napolitankah in te so njegova edina skušnjava. Ah, srečal sem kolega, torej. Ne zaradi napolitank, ki jih ne maram, marveč zaradi asketizma. Tudi sam ne podlegam naštetemu zlu, vendar je končni rezultat presunljivo nasproten: kljub boljšemu zaslužku sem vedno brez denarja. Kako je to mogoče? Globoko sem se zamislil in pričel mozgati. Kurbe in karte imajo v moji življenski bilanci čisto nulo, priznam, in tako prvi dve postavki med potmi v finančno katastrofo odpadeta. Pil sem, a je tega že dolgo. Poskusil sem se spomniti tistih dni, ko sem denar zapravljal za alkohol in nekako se mi ni zdelo, da bi se mi finančno stanje popravilo, ko sem zadevo porinil ad acta. Kaditi sem nehal precej let zatem in kljub temu, da Marlboro ni prav poceni cigareta - sploh pri količinah, ki sem jih bil povlekel vase -, mi kasneje denar še vedno ni ostajal v žepih. Razlike nisem niti opazil. Zdelo se mi je, da poznam vzrok - večino denarja zapravim za hrano. Nakar sem pred kakim letom nehal tudi (prekomerno) jesti. Finančno gledano nobene razlike. Čujte, tole je pa že sumljivo. Pomakam za zajtrk žlico v nizkokalorični jogurt in pri tem že komaj čakam večerje, ko bom ponovil taisto, hkrati pa sem še vedno brez denarja. HA?

Oči mi je odprl šele gospod iz pizzerije. Najprej sem prav nevljudno začudeno poskušal na zunanjosti odkriti razlog njegovega uspeha in moje polomije. OK, obleko je imel po bolj - ahm, ahm, prijazno - predpredzadnji modi, a tudi sam nisem nikakršna Imelda. To že ne bo. Sosedje so se pogovarjali naprej in krenili v opis doživetij na zadnjem sindikalnem izletu, ki se ga je gospod udeležil, saj na izletu ne zapravi nič več kot doma. Primerjal sem svoje spomine na zadnje potovanje v kako evropsko prestolnico in v tistem trenutku se mi je posvetilo. O, kako preprosto! Denar zapravim ves in vedno v iste namene. S seboj prinesem cel kup knjig in plošč; nekaj kaset ne sme manjkati, kak CD ROM disk in video kaseta tudi ne; in ko sem tam, hodim v kino in rinem po muzejih. Pravzaprav živim natanko tako kot doma, le malce bolj skoncentrirano.

Iz lastnih izkušenj vam povem četrto, še hitrejšo pot do finančnega kolapsa od kurbanja, kartanja in pijančevanja: KULTURA! O ti prasica, koliko denarja sem zmetal zate! Če so vaša edina in poredka strast napolitanke, potem še sanjate ne o vrečah denarja, ki ga posesa vase ta pijavka. Lahko naenkrat požrete za milijon dolarjev? Pokadite? Popijete? Kvartat in kurbat se morate prav ekscesno, preden poženete tak denar. Pri kulturi kupite eno samo sliko in frrr...; verjetno si boste morali še sposojati. Prav panika me je zagrabila! Morali bi nekaj storiti, kreniti osveščevat ljudi? Zastal sem: mogoče ljudje to že vedo? Seveda, tako bo! Saj je tovrstna droga hudo redka in docela nerazširjena! Med populacijo je določen odstotek pijancev, določen odstotek kvartopircev in kurbirjev, a vsak od teh odstotkov je precej večji od tistega, ki ga zasedajo ljudje, odvisni od kulture. Gre pač za finančno tako težko drogo, da jo slehernik intuitivno spregleda in ne poseže po njej, le redki butli slepo vkorakamo v past. Pri tem smo to ponavadi taisti runkli, ki zasedamo medije in tako seveda - kot vsi zasvojenci - ropotamo same dobre stvari o zlu, ki nas uničuje. Trdno verjamem, da nas je večina takih, kot sem bil jaz pred prisluškovanjem v pizzeriji: naivnežev. Zagotovo je vmes tudi nekaj pokvarjencev, ki so kulturo že davno spregledali, vendar molčijo. Sramota! Rotim vas, zaradi otrok, ki pravkar v šoli poslušajo laži o kulturi in njeni blagodejnosti: uprimo se! Dovolj je bilo! A bomo dovolili navajanje mulcev na trde droge ali kaj? Poleg komun za narkomane in delovnih skupin za alkoholike moramo takoj ustanoviti skupine za odvajanje od kulture, kjer nam bodo terapevti vbili v glavo, da ni treba kupiti vsake nove knjige, plošče in kaj je še teh polipov, v katere so maskira kulturno zlo. Tako! Sam nočem nobene zahvale, dovolj mi je zavest, da nisem molčal kot drugi podrepniki, se pa priporočam za častno članstvo v društvu Zdravljenih kulturnikov, takoj po ustanovitvi.

Objavljeno v Razgledih, 4. februarja 1994

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}