Dostava na dom: Literarne veselice

 Miha Mazzini

Dostava  
na dom  

 

Dostava na dom

Literarne veselice

Zadnje dni prejšnjega leta so na televiziji zavrteli oddajo Osmi dan, v kateri so avtorji pripravili inventuro lanskega kulturnega dogajanja. Tistim, ki so oddajo videli, je ni treba opisovati, preostalim pa jo bom raje zamolčal, saj niso moji najhujši sovražniki. No, še tem je ne bi zares in za dolgo privoščil. Kulturna redakcija je šla svojo nalogo opravljat v neko kmečko gostilno; basali so se za cikcakasto tekočimi mizami, redko obloženimi s štefani svetlega vina in hlebci kruha. Snemanje hrane je itak najtežja naloga na svetu tudi za tako mojstrskega kamermana in tako smo bili lahko deležni celo bližnjega posnetka sija žaltavega sira in bleščečih očesc klobase. Dobro, pustimo hrano. Pa oddajo tudi. In njeno vsebino. Ni važno, ni važno. Dovolite mi čisto droben pomislek, na katerega bom naslonil današnje razmišljanje. Predstavljajte si človeka, ki snuje celoletno rekapitulacijo slovenskega kulturnega dogajanja. Zakaj je umestitev kulture v kmečko izbo, pred štefane in klobase nekaj samo po sebi umevnega? Ha, zakaj?

Prvi pomislek: dobro, mogoče so avtorji Osmega dne hoteli biti drugačni, izstopajoči? Hm, lansko leto sem dobil tri vabila na kulturniško-pisateljska srečanja (ja, res me ne vabijo prav pogosto, sem pač zoprnež). Prvo me je mamilo v neko kmetijo na Štajerskem, drugo v kmetijo na Dolenjskem, tretje pa celo v najvišje ležečo kmetijo na Gorenjskem. Tri kulturniška srečanja, trikrat na kmetih, trikrat ob vinu, hlebcih in klobasah. Je to lahko res le koincidenca?

Že veste odgovor in se veselo hahljate - so pač narodnobudilni časi, mar ne? Kaj naj bi kulturniki počeli drugega in predvsem drugače, če pa so popevkarji jasno in glasno trasirali pot. Ti so krivi! Popevkarji so okužili vse po vrsti in že je slišati glasove, ki so vstali v bran kulture ter zahtevajo cenzuro. Ni več hita brez harmonike in ljubljene domovine na kmetih. Vsakdo bi letal prek hribov in dolin v avbicah in irhovcih ter s tem izpričal svoj globoki patriotizem. Kič je pač vse tisto, kar je gledalcu videti kot priškrtnjena vrata v raj. Kulturniki so seveda visoko nad takimi primitivci, a mogoče jih je euforija zagrabila okoli ovinka, preko desnega žepa v nezavedno? So podlegli popevkarjem, tej kužni žloti?

Pa je ta moda res šele od včeraj? Mar ne gre za starejši in predvsem globji mit? Vzemimo za primer ljudi, ki so bili dolga leta odsotni iz te dežele in iz njenih modnih norosti - poglejmo izseljence, ki po dolgih letih pridejo na kratek obisk v domovino. Te zagotovo vsak dan ne bombardirajo zadnji hiti slovenske estrade. A kako veselo plešejo v narodnih nošah in vriskajo ob potici in vinu! Tole bi morala biti tema posebne raziskave: Slovenci so v svetovnem merilu edini narod, katerega izseljenci nikoli niso naredili ali organizirali kakršnekoli kulturne inštitucije, ki ne bi bila le maskirano folkloriranje. In kaj je najbolj šokantno: nobene razlike ni med izseljenci, ki so odšli pred tridesetimi od onih pred petdesetimi, recimo. Tako nikakor ne morete reči, ja, zadnjih nekaj let nas kvarijo popevkarji, prejšnjih nekaj desetletjih pa norodnozabavni bendi. Mit slovenskega raja bi se v tem primeru moral poznati le določeno število generacij, ne pa kar pri vseh po vrsti.

Pustimo uboge popevkarje (sedanje in prejšnje) pri miru. Videli boste, da so bili v bistvu zadnji, ki so odkrili čarobni ključ uspeha. Raje vzemite v roke literarno berilo za osnovne šole in sledite biografskim podatkom uvrščenih velmož. Pravi slovenski Pisatelj se vedno rodi na kmetih, nakar odide v mesto in se tam ustali. V svojih delih doživeto opisuje naravo, mesto pa vidi kot podružnico Sodome in Gomore, kraj greha in predvsem trpljenja iz katerega mora čimprej pobegniti. Tega ne stori, saj se še dobro spomni, kako trdo je moral delati v mladih letih. Če postane zadosti premožen, na stara leta kupi sredi podeželja vilo ali grad ter si izpolni sanje. Vrne se v naravo, ne pa tudi na kmete. Ker so po drugi svetovni vojni avtorski honorarji bolj mizerni, varianta z vilo odpade, nadomesti jo stanovanje v kakem zaspanem naselju, ki ni več vas, mesto pa tudi ne. Najbolj revnim pride prav predmestje.

Prvi tovrstni pisatelji so zgradili arhetip, ker pač drugače ni bilo mogoče. Popevkarji torej plonkajo tisto, kar so pisatelji pogruntali že pred stoletji. Danes pa čakamo avtorja, ki bo vstal in javno priznal, da je bil rojen v mestu in da ne loči prav dobro krompirjevih bobkov od mladih zelenih paradižnikov. No, tega bomo že dobili, težja pa bo najti publiko, ki heroja ne bo pri priči križala in pometla pod preprogo.

Raj je, vendar je bil novoletni Osmi dan le njegova polikana simulacija. Če greste žurat za lončeno peč, morate to storiti do konca. Vsaj na posnetkih, ki smo jih bili deležni, pa ni bilo slišati cviljenja povabljenih gospa in videti bliskovitih rok gospodov, ki jih ščipajo za zadnjice. Pravzaprav še poštena kvanta ni padla, kaj šele lepa zborovska pesem za povrh. Domačijskost je žanr kot vsak drug in njegova pravila so jasna. Če nočete do konca, raje sploh ne začenjajte.

 

 

Mazzinijeva stran   Dostava na dom (še več člankov, še več branja!)
}