Gaja Kos Osamosvajanje pod Titom

 

Miha Mazzini: KRALJ ROPOTAJOČIH DUHOV

Spremno besedo napisal Gašper Troha, Študentska založba, Ljubljana 2001 (Knjižna zbirka Beletrina)

 

 

V letu, ki smo ga šele dobro odpravili, je (med drugim) izšel tudi novi Mazzinijev roman, ki je v mnogočem poseben in nenavaden. Recimo: v širšo javnost je bil lansiran skoraj istočasno kot film Sladke sanje, ki je doživel premiero na filmskem festivalu v Portorožu in poleg slovenskih, požel še dve tuji nagradi – posebno nagrado za filmski dosežek na Motovunskem festivalu in Zlato palmo na XXII filmskem festivalu v Valenciji. Vsekakor dobro izhodišče za knjigo s sicer drugačnim naslovom, za katerim pa se skriva zgodba očitno uspešnega filma (do katerega imam osebno zadržke, vendar pa to ni mesto, na katerem bi se razpisali o filmih). Ista zgodba, ki pa nas z variacijami filmskih epizod, z dodatkom nekaterih novih in z veselejšim koncem, ki ga film še ne zmore, pritegne kljub morebitnemu dejstvu, da smo si ogledali Sladke sanje. V tem primeru (morda) še bolj. Vendar pa zgodba o uspešnem filmu in knjigi, ki ima možnosti, da to postane, ni tako premočrtna, kot se morda zdi. Vmes so večletno čakanje na akcijo slovenskega filmskega sklada, fotoalbum z naslovom Kralj ropotajočih duhov, objavljen v Ars Vivendi (št. 26, 1995, str. 78-87) in objava scenarija v knjigi Danes na sporedu: dva priročnika, trije scenariji (Društvo Triona, Radovljica 1998). Skratka, štiri daljše in krajše variante ene zgodbe, ki je v romanu Kralj ropotajočih duhov najbrž doživela svojo poslednjo izpeljavo.

 

Ob poznavanju vseh naštetih okoliščin, ki so botrovale nastanku romana, morda ni več presenetljivo dejstvo, da je praktično vsakemu poglavju pridana fotografija ali sličica, ki jo včasih Mazzini povsem organsko spoji s tekstom. Tako se na 77. strani pojavi fotografija pišočega Tita, na naslednji strani pa stavek: »Tito je pisal, jaz sem razmišljal in nenadoma me je nekdo sunil pod rebra.« Vzrokov za slikovni dodatek je lahko več – gre bodisi za namerno kazanje izvora romana, kar lahko preberemo v spremni besedi, bodisi zgolj za avtorjevo poenostavitev (navsezadnje se pod naslovom poglavja Pogum namesto teksta pojavi le slika človeka med razprtim kitovim zobovjem – taka slika pa je, če jo upoštevamo z zadržkom naivnega humorja, prepričljivejša od vsakega teksta!) ali željo po še močnejši vizualizaciji oseb in stvari, ki so zaznamovale sedemdeseta oziroma začetek osemdesetih, torej čas zgodbe.

 

Še močnejša vizualizacija sem zapisala namerno, zato, ker celoten roman deluje kot puzzle z naslovom »Slovenija v času Tita«, pri čemer vsako poglavje kot košček puzzla doprinese k razumevanju celotne slike, ki jo sestavljajo Iskrafoni, Cockte, Heintje, jugoslovanski grb, tovariši in tovarišice in povsod prisotni Tito. Glede na dejstvo, da poglavja med seboj niso nerazdružljivo povezana in da vsa niti niso nujno potrebna v teku osrednje zgodbe, ki se razvija na slikovito izpisanem ozadju slovenskega komunizma, bi prav lahko namesto o koščkih puzzla, govorili o poglavjih kot drobtinicah 70' in 80'. S tem pa lahko iz Mazzinijevega zadnjega romana preskočimo na njegov zgodnji roman Drobtinice, kar se zdi upravičeno vsaj zaradi treh povezovalnih elementov. Prvič - ne prvi ne drugi omenjeni roman nista tako jasno žanrsko opredeljena, kot so to Zbiralec imen (grozljivka), Satanova krona (precej nenavaden ljubezenski roman) in Telesni čuvaj (kriminalka ali kar mafijski roman). Drugič - oba romana avtor postavlja v Jesenice, ki jih zaznamujejo železarna, domači delavci, gastarbeiterji in prej ko ne, revščina. Tretjič - Mazzini postavi Ibra Hadžipuzića, precej nesrečnega junaka iz Drobtinic v nepomemben, a komičen prizor v Kralju ropotajočih duhov.

 

Ko govorim o osrednji zgodbi romana, ne mislim na zgodbo o Egonu, ki si želi gramofon, pač pa na zgodbo o Egonovem osamosvajanju, ali če hočete, osebnostnem razvoju. Ničkolikokrat preigrana tema, pa vendar v Kralju ropotajočih duhov na svoj način. Mazzini se kljub videzu ustvarjanja površinske podobe nekega časa, spušča v detajle. V fotgrafsko natančne opise prostorov, v dosledne opise gibov in Egonova razmišljanja, ki jih ta razgrinja pred bralcem kot prvoosebni pripovedovalec. Tega pa avtor ne stori z nepreglednimi količinami pridevnikov, pač pa s pomočjo ekscentričnih in nenavadnih oseb, ob katere postavlja precej povprečnega fanta. Tako se Egon znajde med pozitivnimi in negativnimi liki, ki mu vsak po svoje, posredno ali neposredno, krojijo življenje. Na bregu pozitivcev so sošolka Maja, Egonova ljubezen, sosed hipi Roman, stric Vinko, ki je neke vrste Egonov družinski idol in sošolec Fric, negativca sta neuravnovešena tiranska mati in pedofilski učitelj telovadbe, nekje vmes pa je versko blazna nona, od katere ni ne škode, ne koristi. Dejansko stopijo vsi drugi v igro šele potem, ko je Egon že dodobra zaznomavan z dvanajstimi leti skupnega življenja z mamo, ki je v njegovem življenju na nek način stalno prisotna (tako kot Tito v javnem življenju). Zdi se, kot bi hotel lik matere, kot jo kreira Mazzini, parodirati trpečo cankarjansko mater. Egonova mati, ki se na vsakem koraku manifestira kot trpeča mati, ki so jo izdali vsi po vrsti, vključno z lastnim sinom, je v resnici tista, ki terorizira vse okoli sebe, hlini smrt, kadar se ji Egon postavi po robu, mu dopoveduje, kakšna nula je, in nad sinom brez prestanka – če se izrazim z jezikom moderne psihologije -- izvaja psihično nasilje. Mama je tista, ki veliko večino tistega, kar ima povedati, izkriči (kar v tekstu ponazarjajo veliko tiskane črke), in ob kateri je Egon neprestano v posebni preži oziroma kar nekakšnem krču.

 

Morda je nekoliko paradoksalno dejstvo, da je prav ob takem liku skoncentriranega veliko humorja, ki pa je seveda grenak ali naiven, včasih pa prerašča kratkomalo v nekaj bizarnega (npr. v poglavju Zobje, v katerem mama zavida Heleni njenega tetraplegičnega sina, ki je v svoji negibnosti pač ubogljiv in poslušen). Dejansko je kombinacija komičnosti in, pretirano bi bilo zapisati tragičnosti, pač pa na trenutke morda horrorja tista, ki uravnoteži roman v prijetno čtivo, ki izzveni celo s svetlimi toni. Z vidika Egona v stilu mission accomplished, pri čemer pa ga kot glavnega junaka zaznamuje pasivnost. Praktično edina akcija, ki se je loti, so njegove nočne sugestije s pomočjo Heintjeja, s katerimi prepričuje mamo naj mu kupi gramofon in doma izdelani napisi »ugodno« in »razprodaja«, ki naj bi postavljeni ob razstavljene gramofone prepričali mamo v nakup. Pa še tega se loti šele nekje na polovici knjige! Za aktivnejšega se izkaže Fric, ki spodbuja Egona (ta do konca ostaja pasiven tudi v razmerju do Maje, če izzvzamemo njegova sestankovanja z učiteljem telovadbe, ki tako nima več časa za izkoriščanje sošolke), ve, kaj hoče početi v življenju in sam zase pravi, da ni tip, ki bi lahko samo sanjaril (kar večji del časa počne Egon). In vendar se Egon iz »briljantinaste preče, predpisanih gibov, naučenih stavkov« in fanta, »ki se je vsega, kar zna, naučil iz filmov«, spremenil v »človeka z gramofonom, ki se ne boji prihodnosti«. Če še na začetku romana razpada »na dve osebi, prvo, ki ve, kaj bi morala govoriti in kaj storiti, da bo mama zadovljna...«, se (sicer šele na skrajnem koncu romana) očitno odloči za drugo – za osvoboditev iz dosega mamine moči, ki mu (praktično sama od sebe) prinese tudi gramofon. In obratno – v trenutku, ko gramofon privije do konca, spozna, da mu ta pomeni »odsotnost mame«. Glede na to, da se junakova osvoboditev (iz oblasti tiranske matere) in pridobitev (gramofona) zgodita posledično in zgolj kot rezultat Egonve odločitve, torej brez pretiranega naprezanja in akcije z njegove strani, bi se lahko zgodili že prej. Tako se zdi večji del romana le pripravljalni teren za eksplozijo, ki se pod vplivom dogodkov in delovanja drugih oseb dogodi v Egonu proti koncu knjige.

 

Tako kot protagonist (na novo) zaživi na zadnjih straneh romana, bo najbrž tudi roman sam zaživel med bralci; tako med generacijami, ki so še vzklikale »Za domovino s Titom naprej«, kot tudi med mlajšimi – predvsem zaradi berljivosti in že omenjenega humorja, nekoliko ekscentričnih oseb in situacij. Kot tak pa bo Kralj ropotajočih duhov najbrž aktualno čtivo tudi v hrvaškem ali angleškem govornem okolju, ki ga, sodeč po avtorjevih internetnih straneh, ki napovedujejo pripravo hrvaškega in angleškega prevoda, želi prej ko slej osvojiti.