Miha Mazzini in Mojca Osojnik: Čas je velika smetanova torta   

Revija PARK, december 1999:

Tokrat se je Miha Mazzini, v slovenskem literarnem prostoru že dodobra uveljavljeni pisec romanov (Drobtinice, Satanova krona, Zbiralec imen), scenarijev in računalniških prispevkov, lotil novega, še neobdelanega žanra: pravljice. Letos izdana knjiga z odličnimi (celo nagrajenimi) ilustracijami Mojce Osojnik obravnava problematiko, s katero se prej ali slej srečajo vsi starši: kako otroku razložiti, zakaj imajo tako malo časa zanj. Oče male Lane se je razlage na to kompleksno vprašanje lotil na absolutno izviren način - potegnil je vzporednice med stensko uro, ki visi v kuhinji in smetanovo torto ter naslednji dan Lani pokazal, kdo vse vsak dan "poje njegovo torto". Njegov poskus je bil toliko bolj uspešen zato, ker je mala Lana dobila "svoj kos torte" (torej očkovega časa) šele zvečer, spoznanje, kako majhen je bil ta košček, pa ji odpre oči, zakaj se očka tako malo igra z njo. Nedvomno gre za knjigo, ki jo bodo z veseljem poslušali malčki, zagotovo pa jo bo vzel v roke tudi marsikateri privrženec Mazzinijevega "satanizma".

Katarina Avbar

Delo, Književni listi, 30. december 1999:

Posladkajmo se s koščkom časa

Kako si majhni otroci predstavljajo čas? Je čas lahko velika smetanova torta, ki jo počasi režemo ves dan? Največji del jo poje služba. Lana v knjigi Čas je velika smetanova torta skupaj z očkom doživlja njegov delovni dan in ob odhodu iz službe razočarana spoznava, da torte še okusila ni. Še najmanjšega liza ni naredila, kaj šele grižljaja. Šele po večerji jo je lahko jedla. Takrat so si starši vzeli čas tudi zanjo. Očka ji pove, da ji je prihranil najboljši del torte. Največji del res poje služba, a najboljši del je vedno samo za Lano. Tudi mama izmakne svoj okrasek iz marcipana za hčerko. Čeprav se nam vedno mudi in nikoli nimamo dovolj časa za svoje najbližje, se zvečer vedno lahko sladkamo z majhnim koščkom časa. Izvirno pripoved dopolnjujejo izvirne ilustracije. Mojca Osojnik je s podobami v knjigi pritegnila pozornost žirije četrtega bienala slovenske ilustracije. saj je za svoje delo prejela priznanje. Njene podobe so drugačne od tistih. ki jih običajno opazujemo v knjigah za otroke.

Ob tej nenavadni slikanici lahko ob izteku leta razmišljamo, kako lepo se je sladkati z okraski, ki ostanejo od velike časovne torte.

B. H.

Revija Katarina, december 1999:

Košček najlepšega časa

Znano jamranje na temo kako čas hitro beži izgleda približno takole: ............................................................................

Vem, sliši (in vidi) se obrabljeno, a odrasli smo takšni po zakonih narave če priznamo ali ne in četudi se dobro držimo za svoja leta. Ni pomembna ta dobra drža, marveč je bistveno to, kako držimo že omenjena leta. Kajti divje minevanje ur, dni, mesecev in let pač ni odvisno od hitrosti tiktakanja, saj se urni kazalci vrtijo enako hitro starinskim in modernim časomerilkam. Ljudje smo tisti, ki čezmerno hitimo! In pozabljamo na vse, kar potrebuje več časa! Le kako naj vrtinec pomanjkanja časa razumejo otroci?

Čas je velika smetanova torta

pravi slovenski pisatelj Miha Mazzini, ki je doslej pisal le za odraslo bralstvo. Verjetno gaje lastno očetovstvo pripeljalo do odlične slikanice, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Kres z inovativnimi ilustracijami Mojce Osojnik.

Cicibanka Lana sprašuje očka, zakaj se je tako malo igral z njo. Oče deklici razloži, daje ura torta, ki so jo drugi pojedli pred Lano.

Naslednji dan se stenska ura spremeni v slastno torto s čudovitim marcipanovim konjičkom na sredi. Zjutraj družina pobaše torto in hajd v vrtec in v službo. Toda presenečene Lane ne odložijo v vrtcu. Marveč jo očka pelje v službo. In že med potjo počasi izginevajo koščki torte ure: košček je požrla gužva na cesti, največji tortni kos je požrla očkova služba, košček si je priborila prodajalka. Za domov je ostal le delček smetanove torte in Lana, ki ves dan ni dobila niti koščka, je bila močno razočarana. Po večerji so si družno razdelili preostanek torte in ob pravljici pred spanjem je bilo Lani jasno, kam gre torta - čas. Toda najlepši in najboljši del torte prihrani očka za Lano, ki v postelji poje marcipanovega konjička.

Ne pozabite: dajte okraske svoje torte tistim, kijih imate radi. In še sebi jih privoščite več, kot ste si jih do sedaj.

Liljana Klemenčič